Spazio Aereo, Benetke, 16. 12. 2016

SONICA, festival tranzitornih umetnosti, ki v organizaciji MoTa kolektiva že več let v domače kraje privablja raznovrsten spekter interdisciplinarnih umetnikov, ne potrebuje dodatne predstavitve. Morda manj znano dejstvo pa je, da se SONICA občasno odpravi na ekskurzijo in ob tem imenu doda še en X. SONICA X je tako v preteklih letih gostovala v Mariboru, Trstu, Wroclawu, Londonu in Baltimoru, pri tem pa je domačim imenom, kot so npr. Irena Tomažin in Shekuza, ob bok postavila mednarodne izvajalce kova Karen Gwyer in Emptyset. Petkova ekskurzija je pogled usmerila v sosednjo Italijo, natančneje v Spazio Aereo, neodvisni kulturni center v tehnološkem parku Vega v predmestju Benetk.

Na sporedu je bil zvočno-kinetični miks instalacije in DJ setov. Martin Bricelj Baraga, direktor muzeja tranzitornih umetnosti MoTa in ustanovitelj festivala SONICA je za potrebe zvočno-kinetične instalacije NEUNUNDNEUNZIG združil moči z Olafom Benderjem, sicer ustanovnim članom založbe Raster-Noton. Instalacija, ki je bila doslej izvedena v Dresdnu in Parizu, v fazi prototipa pa jo je bilo moč doživeti tudi v bunkerju pod argentinskim parkom, želi nagovarjati človeška občutja tesnobe in utesnjenosti.

Devetindevetdeset črnih balonov, ki visijo slab meter nad sedečimi obiskovalci, želi ustvariti klavstrofobično ozračje, v katerem bi se prevpraševalo osebni prostor in lastno svobodo. Spremljajoča zvočna slika, ki jo je ustvaril Olaf Bender, deluje v to smer. Kirurško natančno dizajnirani droni namreč z visokimi frekvencami zarežejo v ušesa, basi pa pritisnejo na pleča in želijo stisniti prsni koš. Kasneje se zvoku iz štirih zvočnikov, ki obkrožajo sedalno površino, pridruži še zvok pnevmatike; devet balonov je namreč krmiljenih s pomočjo pnevmatske napeljave, s čimer se nadzorovano napihujejo in krčijo, ob tem pa spuščajo intrigantne zvoke odpiranja ventilov ter zračnih vrtincev, ki se celostno vklopijo v že vzpostavljeno zvočno sliko. Vendar pa nasilnost zvoka v čisti temi, ki jo zgolj občasno prekine bel blisk, v tokratnih izvedbah ni dosegla zadovoljivega nivoja. Širjenja in krčenja balonov se žal ni občutilo drugače kot s sluhom, s tem pa je precej umanjkal fizični del instalacije. Prostor okoli obiskovalcev je tako vseskozi ostal malce preveč odprt in neutesnjujoč, s tem pa je žal premalo aludiral na občutja nelagodja v današnji družbi in svetu in potencialna pretresljiva moč instalacije je tako bolj kot ne ostala na idejni ravni. Kasnejši pogovor z Barago je sicer razkril, da je to specifika prostora v Spazio Aereo; v idealnem primeru bi se namreč baloni med napihovanjem spustili povsem do obiskovalcev in s tem fizično vdrli v osebni prostor, Spazio Aereo pa žal nima dvižnih vlekov, ki bi takšen premik omogočali.

Po petih izvedbah instalacije je nastopila krajša pavza, po njej pa je oder zavzel Christian Kroupa. Domači producent in DJ je zgolj dan pred beneškim dogodkom v Šiški, v novem galerijskem prostoru muzeja tranzitornih umetnosti MoTa, predstavil svoj novi EP Empedocles, ki ga izdaja založba ASONIC. Na njem se po lastnih besedah nekako vrača k začetkom, gre namreč za bolj ambientalno usmerjeno ploščo, o kateri lahko zaenkrat malce več izveste v 100 deibelih s 13. decembra, tam okoli 28. minute. Četudi je v produkcijskih sferah Kroupa zaplaval v manj plesne vode, pa je bil petkov set vseeno povsem klubske narave. Ritem se je vseskozi gibal okoli 120BPM, glasba pa je navigirala pretežno po bolj cerebralnih, malce manj plesnih sferah techna, skupaj z bobnečim ozvočenjem in devetindevetdesetimi črnimi baloni nad DJ mizo pa je slika vzbujala asociacije na podtalne nemške hard techno klube, aluzija na mehanicizem in tehnokracijo pa je bila lepo zaokrožena še s predzadnjim komadom »Ich bin meine maschine« Uwe-ja Schmidta oz. ATOM TM-a.

Zgolj nekaj sekund tišine zatem pa je s soničnimi vibracijami kar 400 kvadratnih metrov velik hangar Spazio Aereo pričel polniti Lee Gamble. Britanski producent in DJ je v nasprotju s Kroupo relativno skopi publiki kakih 100 obiskovalcev serviral izjemno razgiban set. V kasnejšem pogovoru je izdal, da je motivacija za tako izjemno razgibane DJ sete povsem osebna. Del svojega življenja je namreč preživel za proizvodnim trakom in sedaj v okviru glasbenega ustvarjanja ne želi ponavljati brezosebne repetitivnosti, zaradi katere mu po tretjem zaporednem komadu klasične 4x4 forme preprosto postane dolgčas. V skoraj uro in pol dolgem setu se je Gamble tako sprehodil skozi široko paleto pogojno plesnih muzik, ki jih je združeval z mojstrsko izvedenimi miksi, ob katerih je bilo težko verjeti, da uporablja le klasično navezo Pioneerjevih CD playerjev in mešalne mize. BPM je nihal z veliko amplitudo, slogovno pa se je zvrstil nebroj različnih zvokov, od industrijskih dronov, grimea in lo-fi housa do UK dubstepa poznih dvatisočih. Kljub razgibanosti pa je uspel publiko ves čas ohraniti v gibanju, četudi je bilo to gibanje občasno zgolj zasanjano kimanje z glavo.

Za Gamblom je oder zavzel še en britanec – Spatial, katerega seta pa se recenzent zaradi logističnih razlogov v zvezi z organiziranim prevozom žal ni uspel udeležiti.

SONICA je z ekskurzijo v Benetke poskrbela za prijeten izlet izven domačih logov, obenem pa je koncept SONICA dogodkov uspešno prestavila in predstavila v novem prostoru. Morebitne prihodnje ekskurzije so tako priporočljiva tarča obiska za vse bolj eksperimentalno in razmišljujoče usmerjene entuziaste.