Klub Gromka, Ljubljana, 9. 10. 2019

Na dokaj topel oktobrski večer se je pred Gromko zbrala črno oblečena, a nenavadno raznolika gruča v pričakovanju temačne zvočne katarze. Čeprav laiki pravijo oziroma pravimo, da je black metal težko dostopen žanr, se zdi, da je v njem le nekaj iskrenega in prepričljivega za vsakogar. Na Metelkovo so se iz daljne Kanade tokrat pripeljali Spectral Wound, bend, ki ni povsem blackmetalski, temveč vključi v svoje skladbe tudi kakšen heavy ali thrash metal element. Ker prihajajo iz Montreala, bi lahko pričakovali tudi kakšno kitico v francoščini, je pa to skozi kričeče nerazločne vokale res težko ujeti. Na prvo evropsko turnejo jih je povedel ustanovitelj in avtor njihove glasbe Patrick McDowall. Drugi nastopajoči večera, danski Afsky, pa so bolj strogo blackmetalska, severnjaško zamorjena druščina. Sicer je to one-man-band, ampak tudi Danci niso sposobni igrati štirih inštrumentov hkrati, zato je Ole Luk, edini uradni član, pripeljal s sabo še tri dolgolase suhce. Afsky, kar sicer v danščini pomeni gnus, ima za sabo že EP, naslovljen kar po imenu zasedbe, ter uspešen album Sorg, Spectral Wound pa album Terra Nullius in lansko dobro sprejeto ploščo Infernal Decadence. Obe zasedbi imata pod pasom veliko dobrih komadov in nastopov, zato smo jih željno pričakali pod odrom. Koncert, organiziran s strani Kvlt ov Seitan, se je pričel ob devetih, slabe pol ure kasneje pa so prvi udarili Afsky. 

Uvod je položil z reverbom prežet razloženi akord, nato pa odmevajoč krik z distorzijo brnečih kitar in hitrim dvonožnim izmeničnim udarjanjem po basovskem bobnu - tak vstop v black metal pač mora biti. Mladeniči na odru so potrebovali kar nekaj časa, da so se sprostili, so pa ves čas oddajali pravo energijo bolečine. Izpod odra jih je povečini spremilo lahno trzanje glav, vseeno pa se je zdelo, da veliko gostov budno spremlja in ocenjuje, kot da se tisti na odru potegujejo za hladno oceno občinstva, vzbujeno s strašnim žalovanjem v slogu starogrških žensk po pogrebu, kričečih in razmršenih vdov. Bilo je to nažiganje brez predaha, z malo vokali, razvlečenimi kitarskimi rifi in bliskajočo se igro luči. Bas je ponekod prišel do izraza, ponekod tudi kakšen sinkopiran ritem, kljub pomanjkanju dinamike pa ponavljanje dolgih vzorcev ni bilo preveč monotono. Bil je prav poseben mazohističnen užitek, čeprav so se fantje sem ter tja malo raztresli in v kakšnem hitrejšem prehodu zmečkali bobnanje. Najboljši približek nastopa Afsky je približen citat enega izmed poslušalcev: »Kero svršenje.«

Po malo daljši pavzi so oder zavzeli Kanadčani in nekaj časa preizkušali inštrumente, akustiko ter odzivnost publike. Bilo jih je pet. Pretežno dolgolasi samozavestneži so se dobro postavili in zasekali v ozračje svojo spektralno rano, frontmen je takoj zlovešče zavreščal in publika se je razživela. Spectral Wound so pokazali svojo hardrockovsko naravo, bili so živahnejši od predskupine in manj moreči. Kakšen kitarski rif je zašel tudi na najtanjšo struno, vokali pa so bili ves čas prilepljeni na podlago. Uigrana predstava je bila z vidika občinstva uspešna, ljudje so plesali, se celo prerivali in smejali. Zvočna podoba pa ni bila povsem zadovoljiva, ozvočenje je zvenelo neuravnoteženo, težko pa je reči, ali je tako dojemanje bolj posledica od predhodnega koncerta zdelanih bobničev ali so Spectral Wound zares šibko zveneli. Njihove relativno kratke skladbe se nekako niso vtisnile v spomin, čeprav nikoli niso dolgočasile. Aplavz jih je priklical nazaj na oder še za zadnjo udarno skladbo in Gromko so pustili v dimu ter vonju po prešvicanih zadnjicah.

Danski bend Afsky in kanadski Spectral Wound bi lahko primerjali tudi ob vzporednicah s filmi, ki so znani širši množici. Spectral Wound so kot drama z ameriške celine, premišljeno in dinamično doživetje z jasno iztočnico, ki nagovarja občinstvo. Žal pa black metalu ne pristojijo elegantni gibi in pozerstvo, kot na primer rokavice na frontmenovih rokah, usnjene jakne in oprijete kavbojke v kombinaciji z zelo nepresunljivim vreščanjem. Afsky pa so bili kot moreč evropski art film, na trenutke neroden in razvlečen, a dušo počrnjujoč in morda celo rahlo mističen. Morda so pretiravali s kakšnim dramatičnim odmevom in dolgimi inštrumentalnimi pasažami, ko bi jim prav prišlo nekaj spectral-woundovske razigranosti. A črnometalske prvinske gone so pač vzbudili le Danci in ob koncu koncerta se je črno nebo razprlo, ulil se je dež ...