Klub Cankarjevega doma, 3. 2. 2015

Včeraj se je v dobro obiskanem Klubu Cankarjevega doma dogodil koncert okteta Steva Lehmana, ki so ga vsaj nekateri gotovo težko pričakovali. Nedavno smo bili tudi na valovih Radia Študent priča navdušeni obravnavi zadnje plošče »Mise en Abime«, ki je med drugim požela visoke pohvale tudi v številnih jazzovskih in sorodnih medijih, sedaj pa smo imeli priložnost to newyorško zasedbo preveriti tudi v živo. Kot že rečeno, je Lehman naraščajoče izpostavljen in cenjen pihalec, skladatelj in konceptualist živahne novojazzovske scene New Yorka na presečišču mainstreamovske in žanrske virtuoznosti, izročila žlahtnega downtown avantgardizma ter zasledovanja osebnega skladateljskega izraza. Ta se v primeru okteta deklarativno napaja v spektralnih pristopih, ki jih poznamo v tako imenovani sodobni klasiki 20. in 21. stoletja, pri čemer ima gotovo veliko vlogo Tristan Murail, ki je bil tudi Lehmanov učitelj in mentor. Lehman je pravzaprav, čeprav mlad, eden tistih ultra-renesančnih likov, ki jih je skorajda nemogoče zaobjeti. Pri včerajšnjem koncertu pa je poleg spektralizma in glavnine avtorskih komadov najbolj izstopalo še njegovo študiozno »revidiranje«, kot se je sam izrazil, skladb in materialov Buda Powella in Jackieja McLeana. Z dvema Powellovima dekonstrukcijama se je koncert tudi začel.

Že v prvih taktih nam je bilo dano slišati, da je oktet brezhibno post-bopovsko zasidran, ritmično zavezan kreativnemu avant-rock/jazz/hip-hop amalgamu, hkrati pa pazljivo spektralno oziroma teksturno uglašen. Spektralno bogastvo in senzibilnost pa sta se zares začela kazati od tretje skladbe naprej, ko je vibrafonist med drugim zamenjal običajne ploščice svojega vibrafona za tiste s četrttonsko uglasitvijo, skupina pa je začela v potek pripuščati nekaj več dolgih in disonantnih zvenov. Na splošno so se v tej pozitivno kompleksni glasbi neprestano vile precej »out« ritmično obsesivne linije nekje na trojnem presečišču swinganja, rubata in mehanične repeticije ter kratka kontrastna dromljanja, asimetrični in začasni odzveni spektralno določenih kot-da akordov. Vse skupaj pa je podrejeno neizpodbitni krovni skladateljski viziji Lehmana, ki je uokvirjala izvedbo in jo držala na vajetih. Skladb je bilo veliko, a nobena ni bila prav dolga. Zato pa je bilo v njih polno vinjet, kratkih impresij, trenutkov obvisele atonalnosti, za katere bi si vsaj jaz želel, da bi trajale dlje. Vendar je ta sežetost hkrati izkazovala izrazito kompozicijsko mojstrstvo avtorsko močnih in nebanalnih pesemskih pristopov.

Potem so bili tu solistični deli, ki so se na trenutke neopazno vili iz kompleksnih tem in so povečini ostajali znotraj obsesivnega, vsekakor pa v 21. stoletju razširjenega be-bop fraziranja, ki je vrtoglavosti navkljub s svojevrstno statičnostjo pomembno krojilo obenem hermetično in funkovsko klimo, neobremenjeno z očitnejšo konvencionalno povednostjo. Hkrati pa so bili trenutki, ko je kak instrument ostal sam in na svoj čuden način poletel, vmes pa sta se »non-sequitur« s kratkimi frazami kdaj pa kdaj oglasila še dva ali trije instrumenti, občasno kar osupljivi. Pri tem je izstopal denimo po svoje tradicionalen, ampak zares močan, tako v tonu kot fraziranju in plasiranju tonskega materiala, tenor saksofonist Mark Shim. Sicer pa sta h kolektivni sliki pomembno prispevala še vibrafonist Chris Dingman, ki je ključen za zven okteta, ter tubist Dan Peck, ki je ta pregovorno okoren instrument vsaj mojim ušesom končno učinkovito in suvereno pozicioniral. Nemara tudi zato, ker v svojem triu The Gate raziskuje tudi bolj mrakobne in doom metal potenciale tega basovskega instrumenta. 

Koncert so odigrali v dveh setih, v drugem pa je izstopala tudi reimaginacija skladbe Jackieja McLeana, ki jo je uvedel Lehman na sopranino saksofonu. Za razliko od svojega običajnega altovskega je nanj tudi nekoliko drugače zaigral in takrat je bilo zaznati, da bi nemara kaj več, pogojno rečeno, ne-bopovskega igranja dobro delo tudi ostalim skladbam. Morda je ta preblisk lahko dobra popotnica za prihodnji razvoj in raziskavo spektralnega potenciala te zasedbe.