Cikulacija2, Ljubljana, 11. - 13. 10. 2017

Prek drugačne, a značilno fotogenične in tudi večkrat nagrajene vizualne podobe nas je v nizkotonsko nabiti noči prejšnjega tedna ponovno premamil #filter festivala Stiropor. Gre za serialko, ki je letos doživela že četrto anualno ponovitev, vmes pa nanizala že kar zavidljivo število konceptualno precej različnih, a vselej znotraj elektronskih voda plavajočih dogodkov in glasbenih izdaj.

Zanimiva je bila predvsem izbira tokratne lokacije, ki je vse tri dni gostila program festivala. V Cirkulaciji2 smo že v preteklosti lahko prisostvovali velikemu številu dogodkov, povezanih z DIY ali noise kulturo oziroma estetiko in sam prostor je vselej nekako deloval, sinhrono dihal z dogodki, tako da se je ob prvi najavi programa festivala Stiropor takšna izbira prostora zdela smiselna. Cirkulacija2 deluje kot nekakšen poznokapitalistični obrat, saj gre vendar za prostor, ki je bil nekoč trgovina tobačnih izdelkov, danes pa je povsem izpraznjen. Resnično premore velik potencial, na kar pa so organizatorji morda nekoliko pozabili. Ni bilo popolnoma jasno, ali je bil namen raznih vizualizacij in dima ubiti ali še povečati občutek izgubljenosti posameznika v ogromnem prostoru, a se je na trenutke kazal manko vsaj kakšnega zvočnika na sredini soničnega prostora, saj se je zvok z odmaknjenostjo od prve vrste, torej od zvočnika proti oddaljenim točkam prostora, precej porazgubil.

Ni lahko soditi o uspešnosti ali neuspešnosti festivala. Glede obiska bi zavoljo velikosti prostora lahko prehitro sklepali, da ni šlo za največji uspeh, vendar je bila udeležba za tovrsten precej nekonvencialno zveneč glasbeni program dejansko zavidljiva. Treba je priznati, da ne glede na to, ali nam je bil program v celoti ljub ali ne, nimamo pogosto možnosti videti toliko raznolikih zanimivih glasbenih nastopov na kupu. Pa tudi imena so trenutno precej aktualna, zaradi pomembnih festivalov tipa Berlin Atonal, Unsound in podobnih. Smiselno je torej vprašanje, kdaj bi se ta imena pojavila na naših odrih, če bi čakali, da se še nekoliko bolj spopularizirajo ter s tem postanejo zanimivejša tudi za večino slovenskih slušateljev in z njimi organizatorjev, ki si ne morejo privoščiti bolj tveganih podvigov, vsaj z vidika financ. V tem smislu je Stiroporu, ne glede na odpovedan nastop Pan Daijing, uspelo, saj so v slovenski prostor brez dvoma vnesli nekaj prepotrebne svežine.

Kot sta organizatorja Jure Črnič in Stojan Georgiev že v začetku meseca pojasnila v intervjuju za Radio Študent, se festival kontinuirano trudi biti nikoli isti, pa naj bo to posledica žanrskih kontekstov nastopajočih, prostora dogodka ali sodelujoče ekipe domačih izvajalcev in DJ programa. Edina stalnica že nekaj let ostaja rezidenčni DJ Brassfoot, ki je znotraj ekipe že tako domač, da mu je ta letos zaupala kar vlogo kuratorja četrtkovega večera, v sklopu katerega se je predstavil s svojimi londonskimi lo-fi somišljeniki. S preostalima dvema večeroma smo prisluhnili še številnim drugim živim in DJ nastopom tujih izvajalcev - predstavnikom hrvaškega low income $quada, Moor Mother, NGLY in XOSAR, ni pa trpela niti zasedba domačih producentov in DJ-jev z Lifecutterjem, Schrauffom, Lavko, Miquom in Aural Fictionom aka Stojanom čelu.

Letošnji, do sedaj morda celo najbolj odmeven lineup, je bil  po žanrskih okvirih precej posrečeno porazdeljen med tri festivalske dni. Po potencialu za plesno izkušnjo se je namreč jasno in enakomerno stopnjeval vse do petkovega zaključnega večera. V splošnem so koncertni akti, kot je bil precej nestandarden in na dotičnih valovih tudi že samostojno recenziran nastop Moor mother, naleteli na precejšnje odobravanje, medtem ko je med poznovečernimi klubskimi vzdihi – ljubljanskega podzemlja in zaprašenih dvoran prenavajene publike – ušla tudi kakšna opazka o neskladanju sterilnosti prostora in umazane surovosti glasbe. Po letih prisotnosti seriala pa je vendarle že dovolj jasno, da Stiropor ni platforma klubske ozkoglednosti ali v devetdesetih zajete definicije rejva in povezanega zamejevanja kulture elektronske glasbe, ki je bila v tistem času definirana znotraj popolnoma drugačne ekonomske in družbene situacije. Organizatorji festivala se tako dobro zavedajo problematike, da je rejv danes pri svojih skorajda tridestih precej manj aktualen in je zato njegova sodobna različica potrebna konceptualne prevetritve.

Naj bodo to žanrske, vizualno-promocijske ali prostorske osvežitve, Stiropor poskuša z vsemi. Ne deluje kot zbegan revolucionar ali breznačrtni razdiralec techno establishmenta, pač pa se reform loteva bolj politično, na tako imenovan fini način. Vzdušje sta plemenitila klasična megla in stroboskop, katerega efekti so bili dopolnjeni z vizualijami, plasiranimi tako na zadnjo kot na levo in desno steno prostora. Ravno to je eno glavnih vodil festivala; da se torej z ozirom na prakse preteklosti in starejše oziroma konservativnejše občane, ki so nedavno tudi onemogočili delovanje kolektiva v takratnem lokalu BiKoFe, te poučuje o novejših konceptih in s tem zadovolji tudi mlajšo in naprednejšo publiko. Glavni namen pa je obema zagotoviti kakovostne lekcije iz sodobne elektronske kulture in zabavanja.

Kot je bilo očitno tudi že s Stiroporovimi predhodnimi dogodki, najbolj denimo s poletnim glasbenim maratonom v Tivoliju in kasneje v KCŠ-ju, ki sta ga med drugim podprla tudi tega najbrž zavedna Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana, Stiropor ne cilja le na strogo klubsko zavedne in alternativne publike, temveč mu s precej posrečeno vizualno in od ust do ust promocijo uspeva dosegati precej širši krog ljudi. Tako presega jedke, hermetično zaprte kroge napol zasebnih zabav ljubljanske klubske srenje in cilja na bolj heterogeno publiko. Na njihovih dogodkih smo priča že omenjenim starejšim in mlajšim rejv najvdušencem, pa tistim, ki o elektroniki ne vedo veliko, in takim, ki tudi nikoli ne bodo. Tako so post festum mnenja o festivalu zelo različna, za ene je bil dogodek preveč, za druge premalo surov, tretjim so bili nivoji ozvočenja preglasni, nekaterim spet pretihi, določeni so tarnali nad glasbo, nekateri celo nad drago pijačo. Zanimiva, a ne prepisana mešanica ljudi gotovo odpira možnosti za marsikakšen transkulturni poseg ali estetsko prevpraševanje določenega tipa umetnosti, hkrati pa zahteva medsebojno sožitje. Ravno v tem je bilo tudi eno glavnih vodil P.L.U.R.-a oziroma širše rejva, proti kateremu se Stiropor nagiba in se je nagnil tudi z aktualno, žal zdaj že preteklo festivalsko edicijo.