Subburben @ Stari trg
Stari trg, Ljubljana, 1. 8. 2025
Na petkov večer, prvi dan letošnjega avgusta, smo se nekaj ur po že nešteti nevihti tega tedna podali na pot v center prestolnice na Stari trg. Tam se je ves teden v sklopu festivala Dobimo se pred Škucem odvijalo koncertno, gledališko in plesno dogajanje različnih zvrsti. To pozno popoldne so nas noge nosile v smeri nastopa kvarteta Gala Furlana. Pričakujoč milozvočnosti z občasnimi avantgardno-jazzovskimi odvodi, ki so v naših ušesih odmevali z večkrat preposlušanega zadnjega albuma zasedbe Animal Kingdom, smo se sprehajali po ljubljanskih ulicah. Mimo Cankarjevega doma pa Križank in nato preko Šentjakobskega mostu. Kljub temu da nas je čas že nekoliko priganjal, smo se na mostu za minuto ustavili in se očarano zastrmeli v rečno strugo pod nami. Po njej se je strumno prelivala Ljubljanica, ki je zaradi popoldanskega naliva pridobila na moči in vrvela, se valovila ter bučela proti izlivu. Ko smo se nagledali njene mogote, nas je pot ponesla na naš cilj pred galerijo Škuc.
Stari trg je bil ob našem prihodu že dodobra napolnjen. Obiskovalci so sedišča poiskali v različnih barih pred galerijo ali na robu vodnjaka sredi trga, tisti bolj zagreti poslušalci pa smo svoje mesto našli na sedalih neposredno pred malim podijem. Ko smo se namestili in si končno vzeli čas, da se ozremo na ta v vijolično odeti oder, nas je nekaj zmotilo. Na njem sta bila samo bobenski set in miza, polna kablovja in nam neznanih elektronskih plošč. Čakaj, ampak saj kvartet ne uporablja elektronike? Ali bodo mogoče pripravili presenečenje in se jim bo še kdo pridružil? Ampak kje sta potem bas in kitara? Odpiralo se nam je vedno več vprašanj brez odgovorov. Takrat v naše uho prijadra – Ja, omenila sta, da bo danes malo bolj eksperimentalno. Sta? Zberemo pogum in pristopimo do neznanega glasu, ki je izrekel to izjavo. Po pogovoru ugotovimo – prav smo imeli, nekaj bo drugače – da nismo dovolj hitro ujeli spremembe programa. Zaradi bolezni v izvorni zasedbi bosta ta večer oder zavzela bobnar in tolkalec Gal Furlan ter oblikovalec zvoka in glasbeni eksperimentator Andrej Kobal, ki bosta nastopila kot poslušalcem naših frekvenc že znani raziskovalni dvojec Subburben.
Pretanjeni z novimi informacijami smo, presenečeni in nekoliko negotovi zaradi našega pomanjkanja znanja o zasedbi, a vseeno v navdušenem pričakovanju, sedli nazaj na izbrano mesto. Ozrli smo se naokrog in ugotovili, da tudi preostali o spremembi niso bili pravočasno obveščeni. Publika je bila namreč polna lokalnih slušateljev in zvedavih turistov, ki na prvi pogled niso delovali pripravljeni na uro eksperimentiranja in pustolovskih zvočnih podvigov.
Nekaj čez predvideno uro začetka sta ustvarjalca zasedla oder, Furlan pa je dogajanje otvoril z redkobesednim nagovorom – Eden od naših je zbolel, tako da sva zdaj tukaj Subburben. Danes bo bolj eksperimentalno. Se slišimo po koncu. Takoj ko smo bili vsi seznanjeni s spremembo, je iz Kobalovih inovativnih elektronskih plošč že začel liti mračno atmosferični zvok. Tega je s postopnim razvijanjem od počasnih zamahov po činelah do ritmično preprostejših udarcev po bas bobnu dopolnil Furlan. Ta začetna melodična enostavnost pa je bila le vaba, v katero smo poslušalci, vajeni vzorcev in rdečih niti, lakomno ugriznili. Komaj smo uspeli ugotoviti, da smo se nasadili na trnek, že so se bobni razvneli, činele neurejeno rezale nam zaznavno ritmičnost in distorzirani zvočni efekti stopnjevali napetost ozračja. Za tiste najbolj neizkušene plavalce je bilo že to preveč, zato so množično zapuščali prizorišče. Preostali, ki smo se veselili prvih zamahov, pa smo zajeli sapo in pustili, da nas Subburben z laksom vlečeta skozi avanturistični melos.
S tem naglim premikom sta zastavila cel koncert, ki nas je kot razburkana reka odnesel s sabo. Utapljali smo se v njegovem kaotičnem toku – zdaj z uživanjem v spretno izvedenem glasbenem performansu, zdaj z nekaj nelagodja ob skelečih zvokih, ki so kar zarezali v zobe – a venomer očarani nad virtuoznimi in nepričakovanimi navezami med inštrumentalistoma. Mestoma se je nad nami pojavila njuna roka rešitve – O, poglej, ta melodija je bolj preprosta, verjetno lahko z glavo kimam v tričetrtinskem ritmu. Toda še preden smo se je uspeli oprijeti in zajeti sapo, sta jo že potegnila nazaj k sebi. Ponovno se je v naša ušesa vlila navidezno neurejena kopica gromenja, drgnjenja, šumenja in drugih tolkalnih ter elektronskih elementov.
Njuno muziciranje se je stalno odvijalo nekje na meji med avantgardo in eksperimentiranjem. V februarskem Afterpartyju sta Subburben omenila, da se večinoma gibljeta v polju proste improvizacije in v preigravanju drug drugega presenečata. Ravno to je verjetno razlog za vse slišane izmenjujoče se odseke kaotičnosti in nekaj sekundnih zametkov strukturiranosti. Zaradi njune izvežbanosti pa takšen nered ni utrudil niti tistih bolj odprtomiselnih slušateljev, ki jim glasbeni podvigi te vrste doslej niso bili znani. Z nenehno prisotnostjo temačne atmosferičnosti v ozadju, inovativnimi rifi na tolkalih v ospredju in Kobalovim domiselnim izvabljanjem najrazličnejših zvenov z njegovega kupa elektronike se je preprost koncert spremenil v performans, zanimiv po zvočni in vizualni plati.
Pretočnost dogajanja ni bila prisotna le v naših ušesih in ni zastala zgolj na mali vijolični kulisi, ampak se je razlegla po celotnem trgu in stekla v vse elemente dogodka. Zaradi postavitve izvajalcev na sredino odpirajoče se ulice, obrnjene proti trgu, je že tako velikanski zvok resonančno pridobival na moči in oblil cel južni del stare Ljubljane. Zvoki so se tako dobro zlili z okolico, da je govor prisotnih postal tiha podlaga, ki je glasbi dodajala globino; mimo vozeče se rešilno vozilo pa eden od efektov, ki bi bil z lahkoto del Kobalovega elektronskega repertoarja.
V to reko dogajanja se je vključila tudi publika, ki se je nenehno izmenjevala. Poslušalci, izžeti od plavalnih zamahov, so odhajali, na njihova mesta pa so skakali vedno novi nadobudni plavalci različnih zmožnosti. Gruče turistov in lokalcev so se vile mimo odra – včasih z obrazom popolnega prezira, drugič z iskrico zanimanja v očeh. Nekateri so stopali mimo s hitrim korakom, drugi so se za nekaj minut ustavili in si ogledali tudi notranjost galerije, spet tretji so si poiskali sedeže in ostali vse do zadnjega aplavza. Vsi pa so bili priča eksperimentalnejšim zvočnim transformacijam, ki se redko znajdejo na odrih, namenjenih splošni javnosti, in zahvaljujoč kuratorjem festivala pred Škucem – četudi ne po lastni volji – so razširili svojo glasbeno paleto.
Sedaj se je tema spustila že nizko nad koncertno ulico in naš tečaj potapljanja se je počasi bližal koncu. Subburben sta nas še zadnjič potisnila v sredino brzice in s preizkušanjem zmožnosti svojih inštrumentov napolnila naša ušesa. Sledilo je počasno sproščanje glasbenega dogajanja. Odzvanjali so le še umirjeno-temačna ambientala in mehki zvoki činel, ki jih je Furlan zdaj božal z bobnarskimi palčkami, mi pa smo končno lahko spet zadihali s polnimi pljuči. Hvaležni za doživetje smo jima člani občinstva namenili gromek aplavz in se od njiju poslovili z nekaj vzkliki, željnimi bisa in ponovnega potapljanja v mogočni suburbenski reki.
Dodaj komentar
Komentiraj