Gala Hala, 8. 6. 2016

Potem ko so nedavno zaradi zdravstvenih težav v bendu odpovedali svoj nastop v Gromki, so se italijanski ska pankerji Talco slovenski publiki oddolžili z nastopom v Gala hali. Vsaj tistemu delčku publike, ki se mu je v sredo, v dežju pač dalo iti ven.

Talco, za tiste, ki jih ne poznate, prihajajo iz Marghere, mesteca pri Benetkah s sedemnajst tisoč prebivalci. Majhno mestece, že res, vendar z veliko dušo. Podobno kot pri nas recimo Ormož ali Ilirska Bistrica, kjer se ljubitelji »malo« drugačne kulture zbirajo v Unterhundu ali MKNŽ-ju, imajo Margherčani socialni center Rivolta, odlično mesto za druženje tistih, ki se ne vidijo v mainstreamu. V tem mestecu so pred dvanajstimi leti vzklili tudi prvi zametki Talca. Tam so se kalili po lokalnih klubih in počasi prerasli v vseevropsko ska punk atrakcijo, ki solidno in častno nadaljuje tradicijo še vedno delujočih očakov italijanskega angažiranega ska punka Bande Bassotti. Kljub temu pa Talco v Gala hali svojega slovesa niso povsem upravičili.

Talco so sicer svoj nastop brez predskupine začeli zelo energično, kar z Il tempo, prvim komadom z zadnjega albuma Silent town, in v bolj ali manj enakem tempu tudi nadaljevali. V svoj nastop so vložili precej energije, ki pa so je nekaj očitno privarčevali že ob prenašanju opreme, saj je na odru ni bilo. Posledica ozvočenja neposredno v mešalko preko le dveh škatel, morda ojačevalcev, pa je bil precej oster, hladen zvok, osiromašen topline klasičnih kitarskih boksov. Dopuščamo možnost, da je bil tak zvok pač izbira zasedbe in njihovega tonca, v vsakem primeru pa je šlo za po naši presoji preprosto slabo odločitev.

Na srečo dobrega dela sicer maloštevilne publike to ni prav dosti motilo. Hvaležno so vsrkavali energične ska bite, pomešane s punkom, hardkorom, klezmerjem, balkanskim, italijanskim in revolucionarnim melosom. Sami svojo glasbo imenujejo punk-chanka, kot izpeljavo iz patchanke, pestrega glasbenega miksa, poimenovanega po prvencu Mano Negra, ki so precej vplivali na Talco. Motil ni niti krhek, na trenutke patetično grlen, na trenutke pa ušesa parajoč hreščeč vokal, ki se je precej izgubljal v energičnem, čisto solidno odigranem inštrumentalu. Pa tudi če se ne bi – večina tako ali tako nebi razumela, o čem govori, saj Talco poje v italijanščini. S čimer seveda ni prav nič narobe. Le škoda je, da je njihovo sporočilo razumljivo le peščici, gre namreč za odlična, socialno-politično angažirana besedila, ostra in gajstna, kakršna je tudi njihova muzika.

Dobro razpoloženi Italijani so v sredo, vključno z bisom, odigrali kar uro in pol programa oziroma približno petindvajset komadov. Materiala jim ne manjka, saj so v dvanajstih letih izdali kar nekaj albumov. Najuspešnejši je zadnji Silent town, čeprav je k njihovemu preboju v Evropo morda še najbolj pripomogel Mazel Tov, na katerem se nahaja tudi komad St. Pauli, posvečen legendarnemu nemškemu klubu, ki ga je izbral tudi za svojo himno. Seveda smo poleg jagodnega izbora njihove kariere slišali tudi tega. Pa tudi verzijo Bella Ciao, ki na meniju levičarskega italijanskega ska punk benda pač ne sme manjkati.