Cankarjev dom, 1. 3. 2016

Italijanski glasbenik, skladatelj in zvočni oblikovalec Teho Teardo je svojo glasbeno kariero pričel leta 1984, kot ustanovitelj industrial zasedbe Meathead. Poleg tega je v preteklosti sodeloval z različnimi underground glasbeniki, še najbolj vidno z Blixo Bargeldom, s katerim sta posnela dva albuma in nastopala v živo. Teardo je zaslužen tudi za glasbo mnogih italijanskih filmov. Med drugim je prejel nagradi Davida di Donatella in Ennia Morriconeja za najboljšo filmsko glasbo.

Septembra je pri založbi Specula izšel njegov najnovejši album Le Retour à la raison, na katerem je zbrana glasba, ustvarjena kot podlaga za tri neme filme dadaističnega umetnika Mana Raya. To novo stvaritev zdaj predstavlja na turneji, v sklopu katere se je v torek ustavil tudi v Cankarjevem domu.

Na odru se je umetnik predstavil v tričlanski zasedbi; sam s kitaro in za sintetizatorjem, spremljala pa sta ga Stefano Azzolina z violo in violinistka Elena de Stabile. Luči so ugasnile in prižgala se je dvojna projekcija prvega izmed izbranih Rayevih filmov. Trio je stal na odru sredi prostorne podolgovate dvorane Kluba Cankarjevega doma, v kateri so na stolih sedeli umirjeni poslušalci. Kaj kmalu jih je pričela srkati vase čarobna avdio-vizualna mešanica ambientalne eksperimentalne, žive elektronske in godalne glasbe. V prvi vrsti je treba izpostaviti vizualne efekte, brez katerih celotna izkušnja ne bi bila niti pol toliko prepričljiva. Dejstvo, da si je Teardo izbral filme Mana Raya, niti ne preseneča. Že res, da so Rayevi filmi nastajali v popolnoma drugem času, a kljub temu se da iz njegovega dela povleči neke slogovne vzporednice z žanrom glasbe, iz katerega izhaja Teardo. Tako filmi kot glasba so obarvani s simboliko vsesplošnega upora, ki je bistvo koncepta dadaizma. Glavna ideja tega gibanja je strog odklon od predpisanih norm, tako v umetniškem smislu kot tudi v življenjskem slogu. Glede na mrko sodobnost ni nič nenavadnega, da se v umetnosti zbuja ponovno zanimanje za dadaizem, mrakobnost in mistično romantiko.

Kot že rečeno, sta se video in glasba povezala v celostni koncept, torej je šlo bolj za nekakšno predstavo kot zgolj za navaden koncert. Performans je očitno meril k občutju duhovne transcendence, naravnan prej na poslušalčevo psiho kot na telesni odziv. Zanimivo je, da naj bi umetnik med procesom skladanja glasbe v sanjah komuniciral z Manom Rayem. Ta naj bi ga vodil in mu dajal ideje. Med koncertom je bilo moč zaznati, da avtor glasbo ustvarja z iskrenim užitkom in da je delu predan. Zvočni efekti so subtilno spremljali črno-bele videe. Jakost in razsežnost zvoka sta ob dramatičnih delih narasli, jih poudarili. Nato je zvok spet pojenjal. Presunljivi so bili nenadni in ponekod celo odrezavi zaključki skladb. Ti so poslušalca nenadoma zdramili. Ni bilo časa za dodatno premišljevanje o slišanem ter vmesne aplavze. Vse tri skladbe so se namreč, skupaj s filmi, nanizale ena za drugo, kot da bi tvorile dolgo pripovedno kačo.

Ko je bilo konec tretjega filma, se je končal prvi del koncerta. V dvorani so se prižgale luči in pred oder je prikorakalo 40 kitaristk in kitaristov vseh starosti. Razpostavili so se v kolono med odrom in poslušalci. Delovali so nekoliko utesnjeni. Med prvim in drugim delom koncerta morda ni bilo neke smiselne povezave, vendar je prav to prispevalo k celotnemu konceptu. Konceptu dadaizma, namreč. Zakaj prav 40? Tudi to je Tehu v sanjah namignil Man Ray! Pričela se je počasna ritmična in meditativna skladba. Takoj se je vanjo vključil zbor domačih kitaristov, ki so s složnim igranjem na en sam akord, C#-mol, spremljali osnovno, iz ozadja zvenečo pesem. Ritem jim je dajal Teardo sam, najprej s kitaro, nato pa zgolj še z dirigiranjem. Njihovo monotono brenkanje je bujno odzvanjalo v ušesih publike. Skladbi je dodalo popolnoma novo dimenzijo; česa takega že ne slišiš vsak dan …

Koncert Teha Tearda in zasedbe je bil edinstvena in celostna izkušnja. Deloval je inspirativno in zadovoljujoče, ker je poslušalca napolnil z emocijami in ga pahnil v posebno razmišljujoče stanje. V vsej žanrski raznolikosti je inštrumentalen ambient razpel vse od odzvenov klasične glasbe do surovejših zvočnih elementov punka, prepletenih z bolj ali manj nežnimi elektronskimi beati. Zaznati je bilo suverene in čiste zvoke godal, pa tudi eksperimentiranje z na redko raztresenimi tolkali. Ponekod je Teardo vključil svoj meditativni vokal, sicer pa smiselno in ob pravih trenutkih izmenjaval igranje kitare in sintetizatorja.

Lahko bi rekli, da nas je avtor s svojo glasbo kot z nekakšnim futurističnim časovnim strojem popeljal nazaj v čase prvih desetletij 20. stoletja, naravnost v atelje enega najbolj odštekanih umetniških genijev svojega časa. Četudi sta vizualni in glasbeni umetnik aktivna v različnih časovnih obdobjih zgodovine umetnosti, je povezava med njima tako močna, da bi nevedni udeleženec dogodka lahko pomislil, da gre za sodelovanje dveh sodobnikov.