Kino Šiška, 17. 9. 2016

Težko pričakovana glasbenika, ki sta pred kratkim kot plod prijateljevanja in ustvarjalnega sodelovanja izdala že drugo dolgometražno ploščo z naslovom Nerissimo, sta to soboto pogostila lepo napolnjeno dvorano posedenega občinstva Katedrale Kina Šiška. Prvi je na oder, ovešen s črnino ter osvetljen z belimi lučmi, prikorakal Teho Teardo in poprijel za kitaro, sledil mu je Blixa Bargeld, kot zadnji pa so svoje strateške položaje zavzeli Gabriele Coen z bas klarinetom in domači godalci Oskar Longyka, Anja Šoštaršič, Špela Pirnat ter Sebastjan Bertoncelj.

Kljub mirnejšemu slogu izvedbe in zrelosti glasbenikov je bila skozi ustvarjeno koncertno vzdušje, skozi besedila in nekatere namerne zvočne disonance prisotna tudi dostojna mera uporništva. Dvojčeve skladbe obtežuje dobra mera grenkobe in pesimizma, ki jih Bargeld od časa do časa popestri z minimalno mero komične izvedbe. A že ta je dovolj, da poslušalstvo vsaj za ped izvleče iz eksistencialnih vrtincev, po katerih jih vodi avtor. Tako je ustvarjen zanimiv rez, vmesje, v katerem živi presunljiv karakter globokega Blixinega glasu, ki se tudi po vsem tem času ni sfižil. Pihalec je izvajal razpoloženju vzporedno učinkovite, suverene in ponekod odrezave zvoke, Teho pa je poleg kitare igral tudi na zvončke, s katerimi je produciral samosvoje poživljajoče zvočne efekte. Ekipa je delovala složno in povezano, godalni aranžmaji, izvedeni s strani domačih glasbenikov, so se lepo stopili z igranjem nastopajočih avtorjev.

Vse se je začelo z naslovno skladbo z nove plošče – Nerissimo, izvedeno v italijanskem jeziku. Zasedba je nato nadaljevala z dosedanjim repertoarjem dua ter odigrala tudi priredbo pesmi The Empty Boat Caetana Velosa, brazilskega skladatelja, pesnika, kitarista, pisatelja in političnega aktivista. Pri vrstnem redu odigranega sta Teho in Blixa v večini skakala od najnovejšega albuma k albumu Still Smiling izpred treh let, s katerega sta odigrala kar nekaj po melodijah ter liriki izstopajočih stvaritev. V premorih med določenimi komadi se je Blixa razgovoril o inspiraciji ali času ter okoliščinah ustvarjanja predstavljenih del ter z nami delil zgodbo ali dve iz svojega življenja.

Po zaključku glavnega dela koncerta z angleško verzijo komada Nerissimo je sledil bis, v katerem sta Teho in Blixa najprej kar sama in kljub manjšim tehničnim težavam obiskovalce koncerta počastila z italijansko priredbo uspešnice Crimson and Clover iz 60-ih let prejšnjega stoletja. Skladbo, ki je bila še najblažja in poživljujoča, sta skupaj z že prej navedeno priredbo in nekaj drugimi leta 2014 izdala na EP-ju z naslovom Spring. Ko so se vrnili še ostali, so moči združili v poslovilno mešanico, ki so jo gradili iz daljših ali krajših izsekov albuma Still Smiling. Izvedbe so bile v tem dodatku še nekoliko bolj proste in razgibane, sproščenost nastopajočih je bila očitna. To je še dodatno pripomoglo k prepričljivosti celotne glasbene izkušnje - vsebina je bila unikatnejša, saj je slog, v katerem je bila prestavljena, mogoče doživeti zgolj v živo na koncertu.

Dolge razvlečene pesmi iz zadnjih let ustvarjanja obeh izvajalcev dobijo, ko so izvajane na odru, bolj določeno in samosvojo narativo, kot če so slišane zgolj v studijski obliki. Koncertna izvedba pesmi je bila edinstvena in je nekoliko odstopala od posnetih verzij. Obarvala jih je z dodatno dozo emocije ter poslušalce prisilila k miselnemu sodelovanju ter občutenju izrazoslovja obrazne mimike in ostalih gest nastopajočih.

Celotna glasbena izkušnja je bila močna in prepričljiva. Šlo je za temačno, a vseeno ne prav zares temno mešanico raznolikih osebnoizpovednih in lirično metaforičnih stvaritev. Življenjska besedila izvirajo iz stiske posameznika, ki se že dolga leta bori za ohranitev lastnega bistva v umetniku nič kaj prijazni družbi. Lahko bi rekli, da ko Blixa prepeva o barvah, v resnici precej ostro razglablja o ideologijah. V načinu podajanja sporočil je suveren, a poslušalca nikdar ne pahne v popolni brezup. Svoje poglede na svet na umetelen način zavije v prispodobe, ki bi jih nezbrano uho zlahka preslišalo. Take pesmi so nato podprte s prepletanjem harmoničnih zvokov, povezane s tokom igrivega odvijanja, podkovanega s pravo mero resnosti. Vse skupaj pa je bilo smiselno zaokroženo v impresivno celoto. Nastop je bil pravi konglomerat, sestavljen iz različnih delov in utrinkov, ki jih je izvedla mešana, nestalna zasedba, a kljub temu je vse dovolj dobro funkcioniralo ter izpadlo bolj ali manj izpiljeno.