Kino Šiška, 16. 5. 2012

V sredo zvečer se je v Komuni Kina Šiške zgodil koncert prav nenavadne sodobne glasbe. Tetras v postavi Jason Kahn za bobni, Jeroen Visser z orglami in elektroniko ter Christian Weber ob svojem kontrabasu so sedanjik zavrteli „out of sync“.

Tako nenavadno se je zdelo, ker „filing“, ki so ga gospodje iskali, ni bil od danes. Čeprav tudi ni bil od včeraj oziroma iz leta tisoč devetsto ne vem katerega že, ko so po koncertnih odrih lezli Cani, Sun Ra, pa This Heat in še kdo, bendi, ki so očitno vznemirjali dolga leta muzikofilskega življenja nastopajočih. Na neobičajen način naj bi ta „filing“ prihajal s tiste strani mlakuže sodobnih improviziranih godb, ki preferirajo groove nad razstavljenostjo in hipnotičnost nad odzivnostjo v trenutku, torej tiste strani, kamor bi postavili proslavljeni avstralski trio The Necks, ki je gotovo, ampak prav res gotovo referenca slišanemu tokrat v Kinu Šiška.

Zanimivo je, v primerjavi dveh koncertov, torej sredinega  s Tetras in relativno nedavnega koncerta The Necks v Ljubljani, pridemo do prav  nepričakovanih bližin. Necksi so v Kinu Šiška izzveneli nekoliko medlo, njihove značilne bas linije ter klavirska apreggiiranja vsaj okusu tu podpisanega niso izzvenela v poznani in ljubljeni transfiguraciji. Tetras pa so iz sveta kozmičnega rocka plošče Pareidolia zaplavali zelo blizu dinamičnemu loku Necksov, seveda se ne gredo zgrešene igre oponašanja, njihov scenosled je parkrat hitrejši, njihova melodika drugačna. Bližina je v dozdevnem dejstvu, da obema bendoma na teh dveh koncertih kljub stremljenju ni povsem uspelo zajahati konja vsrkajočega in zaobjemajočega hipnotičnega minimalističnega groova in temu presežnih konsekvenc.

Tetras so gradili z repetitivnimi vzorci na temeljih medigre basa in bobnov, obzorja teh plasti so sukali hitreje kot bi morda bilo pričakovati in s tem nakopičili v bistvu ogromno materiala. Ta spretnost v dinamični stabilnosti skozi relativno razgiban improviziran tok mora gotovo biti največja moč zasedbe. Je rezultanta benda kot konglomerata treh izredno izkušenih glasbenikov z velikimi kilometrinami v zelo raznolikih muzikah. Med koncertom smo tudi dobili vsakega nekaj. Slišati je bilo tišje momente razširjenih tehnik igranja snare bobna in činel ter ekscentrične kromatične sprehode orglarja Visserja, tudi njegov hrup. Nekateri momenti so bili zelo močni, nekateri manj ... Je pa vse trajalo kar precej časa, morda se je nekoliko vleklo.

In če se sedaj po nekaj divjih skokih vrnemo nazaj k nenavadnosti Tetras v Kinu Šiška predvčerajšnjim. Kljub očitnim kozmičnim in zeljarskim referencam koncert pravzaprav ni izpadel prav nič nostalgično ali retro. Niti ni bil zares sodoben, saj je bil slišati bolj kot uživaška pustolovščina v tapkanju s petami in miganju glave, torej kot jam, kjer glasbeniki v igro prinesejo vse z leti pridobljene konsistence ter gotovosti v odločitvah in jih uporabijo v zrel namen vaje v zadržanosti podajanja zares suverene, kompaktne dinamične glasbe. V tem namenu Tetras več kot uspevajo in to je neverjetna kvaliteta, tak bend ni mlad bend – ne more biti. Vendar se je zdelo, da se v svoji igri preveč trudijo igrati skupaj, da bi lahko v potrebnih razsežnostih zaigrali vsak zase, kar bi bilo v tem primeru potrebno, da bi zares ujeli „tisti filing“.

V bistvu je tu točka sodobnosti, ki jo Tetras v tem trenutku gotovo ciljajo, točka kjer njihova glasba teži k prelivanju v aktualen izraz - post-rockerski ali kakor hočete –, pravzaprav nekakšna sodobna fuzija. In to točko na nenavaden način zgrešijo, morda zaradi specifičnih muzikalnosti vpletenih glasbenikov in tega, kako v njihovem primeru deluje nadaljnja skupinska integracija ... ali morda namenoma? Tu tiči zdaj „catch“ nenavadnosti sredinega koncerta. Ali so Tetras izvedli koncert, ki igra zavestno površinsko muzikalno igro in pravzaprav namensko želi komentirati nek način izvajanja muzik, sedaj že historično pomemben način, ki pa aktualno še vedno izzveneva in izzveneva pa ne izzveni? Ali preprosto ni bil njihov najboljši večer? Ali pa je oblikovanje te recenzije popolnoma zgrešilo tako s kritikami kot iskanjem kvalitet, povrhu pa še izrazilo avtorjevo težko nerazumevanje in nezmožnost povezave v sredino zvočno tvarino Tetras, ki je sicer zadela bistvo vsega, kar si je zastavila?

Da pa ne bo pomote, v Komuni smo brez dvoma prejeli vrhunski koncert!  Zato je tak razmislek mogoč.