Gala hala, 15. 11. 2014

Na sobotni večer se ob za koncert predvideni deseti uri pred Gala halo ni dogajalo še nič. Le skromno število ljudi je pohajkovalo po razmočeni Metelkovi, skozi zaklenjena vhodna vrata pa je donelo uglaševanje inštrumentov. Vrata so se sicer kmalu odprla, a prostor se je dodobra napolnil šele okoli pol polnoči, ko so na oder prišli portlandski Thanks.

Thanks so sekstet, ki se žanrsko nahaja nekje na stičišču rocka, soula in r&b-ja ter se nagiba k sodobnim popovskim tokovom. Z energičnim skupinskim nastopom in karizmatičnim petjem v ospredje postavljene vokalistke z dejanskim imenom Jimi Hendrix, dosežejo poln ter nasičen zvok. Ta je poslušljiv in posledično učinkovit in nas upravičeno lahko spomni na mainstreamovske baladopevke, kot sta, denimo, Adele ali Amy Winehouse. Tu nam ni nujno treba primerjati samih vokalistk, saj lahko slišimo podobnosti v prevladujoči mračni dramatičnosti in ljubezenski vsebini, ki glasbe ne otežuje. Le-ta je namreč še vedno živahna in primerna za plesišče. A še vedno bi težko rekli, da gre v njihovi glasbi za nekaj konkretno novega. Prej gre za skupino, ki se v veliki meri zanaša na moč vokala in na preverjene recepte, s katerimi se po nepotrebnem omejujejo.

Koncert se je tako odvijal v podobni maniri premišljenih struktur, ki so prepogosto ostale neizkoriščene zlasti v tako obsežni zasedbi. Ta je sicer poskrbela za bogat in poln zvok, a le redko ustvarila kaj konkretno interesantnejšega ali nikoli prej slišanega, dokler niso sredi koncerta kot posebnost napovedali v Sloveniji napisanega komada, ki naj bi ga ustvarili v neki gorski koči. Razgibane mračne melodije so navdušile že ogreto občinstvo in natančen ter dramatičen vokal je bojda posredoval tudi nekaj slovenskih besed, ki pa jih na žalost ni bilo moč razbrati. Kljub iskrenemu navdušenju s strani občinstva so bili morda še najbolj zadovoljni sami Thanks, ki naj bi na priložnost, da komad zaigrajo pred slovenskim občinstvom, čakali pol leta.

Koncert je bil sicer po nepotrebnem prekinjen med vsakim komadom, kar je nekako ubilo njegovo dinamiko in posamezni inštrumenti so se prepogosto izgubili v celoti komadov ter se nikoli ločili od predvidenega. Posledično se njihova glasba zdi ujeta v pop mentaliteti in na trenutke je očitno, da gre za mlad bend, ki mu primanjkuje izkušenj, čeprav si ga hkrati nekako že lahko predstavljamo na večjih odrih z bolje izkoriščenim zvokom. Zaenkrat se zdi, da se je skupina zadovoljila s preigravanjem relativno preprostih, a z energijo nasičenih, baladasto obarvanih komadov, katerih patos se redko zdi edinstven, čeprav deluje presenetljivo pozitivno naravnan kljub težjim tematikam. Vse to je sicer za ta tip glasbe morda standardno, a tovrstna zadržanost se vseeno zdi odveč. Večinoma jim uspe ustvariti sicer energične in spevne komade, katerih odtenki pa se kmalu začnejo ponavljati in zazdi se, da ne gre toliko za odločno definiran in utemeljen stil, temveč prej za pomanjkanje zanimanja za raziskovanje in podiranje ustaljenih form. Vsak komad je zasnovan, napisan in izveden nekako v duhu glavnih glasbenih tokov, zaradi česar sicer svež, zagret in razigran bend glede ustvarjalnosti lahko deluje nekako neambiciozno. Le čas bo pokazal, ali bo svežina ostala tudi na naslednjem albumu, ki bo nasledil letošnji prvenec Blood Sounds.

Kljub vsemu je njihova glasba nenavadno lahkotna, spevna in nalezljiva, saj je napolnila prostor s pozitivno energijo ter posledično tudi z ljudmi. Po razmeroma počasnem začetku se je Gala Hala konkretno napolnila in razplesala in občinstvo je bučno zahtevalo več. Po dveh vrnitvah na oder so Thanks vidno navdušeni in zadovoljni zapustili prizorišče, sobotno občinstvo pa jim je vsekakor ostalo v lepem spominu. Za razmeroma mlado zasedbo so odlično uigran sekstet, od katerega v prihodnosti lahko pričakujemo zanimive stvari.

Fotografije: Jure Stušek