Tvornica kulture, Zagreb, 5. 10. 2013

Nič ni narobe, če rečemo, da lahko določene glasbene kolektive in posameznike, v kolikor hočemo doumeti vse pomenske in izkustvene razsežnosti njihove glasbe, le poslušamo. Prav tako ni nič narobe, če rečemo, da obstajajo določeni glasbeni kolektivi in posamezniki, ki jih moramo, da bi doumeli vse njihove pomenske in izkustvene koordinate, ne samo poslušati, temveč tudi videti. Preprosto rečeno, takšno glasbo moramo enostavno doživeti v neposredni prezenci, ki nepovratno zaznamuje tudi vsak prejšnji ali nadaljnji posnet material te iste glasbe in tega istega avtorja. S tem nismo sicer povedali nič takega, pa vendar lahko vsled takšne dihotomije rečemo, da med muzike, katerih potencialnosti ne bomo nikoli izčrpali, v kolikor je ne bomo doživeli v živi izvedbi, zagotovo sodi glasba The Dillinger Escape Plan.

Kolektiv iz New Jerseya, ki se mu pripisuje ustanoviteljstvo kompleksne žanrske derivacije mathcore, dasiravno smo s tem nekoliko krivični do Converge in še kakega drugega bolj artistično orientiranega posthardcore in postmetal benda, smo tako imeli priložnost videti in slišati preteklo deževno soboto v zagrebški Tvornici kulture. Mimogrede, to je bil tudi do zdaj nam najbližji nastop, zato smo med publiko zapazili tudi nekaj znanih fac z domačih muzikalnih scen. Kar nikakor ne preseneča, The Dillinger Escape Plan po mnogih kritiških interpretacijah - kot rečeno - predstavljajo pojem sodobnega matematičnega glasbenega izrazoslovja, zbaziranega na trših posthardcore osnovah zvočnega duha devetdesetih. Nekako naravno pa temu sledi, da so znotraj sfere poznavalcev sodobnih težkokategornih rokovskih derivatov in pregibanj The Dillinger Escape Plan docela malikovan in vpliven bend.

Kako bi ne bili, ko pa po dobrih petnajstih letih kljub neštetim premenam v postavi, ki ji sicer od ustanovitve dalje dominira zares neukrotljivi kitarist Ben Weiman, še vedno delujejo aktualno in v nobenem smislu izpeto, kot to velja za številne druge posthardcore in metalcore kolektive. Nemara tudi zato, ker se The Dillinger Escape Plan nikoli niso uklonili teži časa in teži uspeha, ampak so vsak nov odklon, ki roko na srce nikoli ni bil pretiran, subtilno izpilili, tako da jim tudi mehkejših in melodičnih fragmentov, ki so prišli z leti, ne moremo zameriti. Nasprotno, ker v na prvi posluh kaotični, a v resnici strogo strukturirani večritemski formi delujejo kot mesta predaha in vrzeli, lahko z vokalistom Gregom Puciatom družno odpojemo tudi kakšen refren.

To smo med drugim počeli tudi v Tvornici kulture, potem ko smo neredki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zamudili nastop Maybeshewill in pridno odposlušali odličen avstralski kvintet Circles, ki je iz atmosferičnega, lahko bi rekli postrockovskega izraza prehajal v trše riffovske izbruhe, ki pa so bili drugačne narave kot tisti, ki smo jih doživeli v skoraj uro in pol dolgem setu The Dillinger Escape Plan.

Ti so pričeli aktualno, s komadom Prancer z letos izdanega in izredno intenzivnega albuma One of Us is the Killer, potem prešli v tako rekoč hite Farewell, Mona Lisa in Milk Lizard ter nadaljevali s po enim komadom z albumov Miss Machine in Option Paralyses, vmes k sreči vtaknili Sugar Coated Sour s prvenca Calculating Infinity in počasi prešli k daljši predstavitvi One of Us is the Killer. Šele takrat, ob komadu Nothing is funny, smo lahko malce zadihali in se pravzaprav šele zares orientirali.

The Dillinger Escape Plan so namreč igrali tako rekoč v eno, iz enega komada v drugega, iz enega izbruha v drugega, brez vsakršnih nepotrebnih vmesnih vložkov, igrali so do milimetra natančno in hrupno hkrati. Časa za maziljenje bobničev ni bilo. Intenzivnost in navidezna zvočno-ekspresivna kaotičnost, ki se v živo toliko bolj potencira in razvija, pa se tu harmonizira s samo performativno razsežnostjo. Peterica na odru izgleda kot popolnoma brez kontrole, njihova telesa so brez vsakega predvidljivega giba, nenehno v nasilnem fizičnem stiku tako med sabo kakor z občestvom malikovalcev pod odrom. Toda ne pustimo se zavesti, The Dillinger Escape Plan imajo dodobra izdelano uprizoritev, ki, kolikor deluje improvizirano, deluje tudi povsem kodificirano. Dovolj je spremljati zares odličnega Weimana, ki med igranjem kompleksnih kitarskih struktur popolnoma obvlada odrsko sceno, med razmikom nekaj sekund ga lahko dobesedno občutimo na svojih rokah in vidimo, kako skače s feršterkerja. Ali pa kako se s svojim inštrumentom zaganja med publiko, kakor da bo nekomu razbil pročelje. In res, The Dillinger Escape Plan so tekom kariere poleg številnih razbitih bobnarskih baterij in kitar, bolj kot drugim, sebi razbili tudi kakšno arkado, polomili kakšno kost ali nategnili kakšen živec.

Tega sicer v soboto nismo doživeli, telesa in inštrumenti so - to lahko rečemo z nekim razočaranjem - ostali celi. Nemara tudi zato, ker premalo številna publika koncerta ni znala popolnoma izkoristiti, tako da intenzivnost niti na odru niti pod njim ni prešla v eksces. Sicer eruditska množica, ki je dobro vedela, kaj gleda in posluša, se nekako ni uspela popolnoma harmonizirati, sploh začetki so bili neritmični, šele po paketu komadov z aktualnega albuma se je začel nekoliko bolj frekventen stagediving, koncert pa se je popolnoma razvil v zadnjih treh komadih pred bisom, Good Neighbor, When I Lost My Bet in Sunshine the Werewolf. Po bisu se je koncert zaključil pričakovano, v mislih imam predvsem zaključni težko pričakovan komad 43% Burnt, ki sta mu predhodila še Gold Teeth on a Bum in priredba Aphexovega Come to Daddy.

Nekoliko klišejsko se zdi zaključiti, da je koncert zares neklišejske godbe, ki mu je sicer umanjkalo nekaj dillingerske entuziaznosti, kakršne smo vendarle bili vajeni v preteklosti, zbudil željo po “še”, kakor da bi šlo za uvodno šolsko uro v kompleksno, a zares trdo glasbeno izrazoslovje, ki nas lahko nauči veliko, prav zares veliko.