Gala hala, 8. 7. 2012

Večer 8. julija 2012 je v Gala Halo na Metelkovi pripeljal eno najbolj brutalnih letošnjih turnejskih karavan, ki trenutno potuje po Evropi pod imenom The End Of Humanity 2012. Zadeva šteje dobre 4 zasedbe, a ključni sta glavni dve – Suffocation in Origin, obe iz Združenih držav Amerike.

Medtem ko je za Origin, ki so se slovenski publiki predstavili natanko šest mesecev nazaj, pa še to v istem placu, ta koncert predstavljal verjetno čisto rutinski nastop, je za Suffocation celotna turneja precej večji izziv. Namreč, že drugič letos so se podali na odre brez vokalista Franka Mullena, ki je poleg kitarista Terrancea Hobbsa še edini originalni član zasedbe. Poleg tega gre za enega najbolj distinktivnih brutalnih vokalistov ameriške death metal scene, katerega moč izražanja, način ''petja'' in sploh odrski nastop nimajo nobene konkurence na sceni. A bojda ima Frank – ki je še vedno uraden član zasedbe – nekakšne težave, zaradi katerih je že drugič v tej sezoni moral ostati lepo doma. Seveda bi vse to bilo kolikor toliko nekaj popolnoma navadnega, če februarja letos zasedbe ne bi zapustil originalni član, bobnar ''extraordiniare'' in skorajda manager zasedbe, Mike Smith. A pustimo teorije zarote ob strani, čas bo že vse razčistil. Dejstvo je, da so se Suffocation podali na odre, vedoč, da bodo še pod toliko bolj očitnim drobnogledom, a so ljudem dali vedeti, da niti v enem trenutku ne bodo izvedli povprečnega ali mlačnega nastopa.

Vrnimo se torej h koncertu. Prva predskupina Slaughter Denial je odpadla, tako da sta sprva maloštevilno občinstvo ogrevali Unbearable Hatred in Re-Armed, ki sta svoje delo opravili solidno, a brez da bi pustili kakršenkoli poseben vtis. Žal se zadnje čase res preveč dogaja, da organizatorji povežejo zveneča imena z manjšimi bendi, ki so pač izbrani na podlagi tega, da dajo veliko denarja in s tem pokrivajo morebitne pufe turneje, kaj več od tega pa tudi ne. A potem je oder zasedel ameriški kvartet Origin.

Origin so z novim vokalistom Jasonom Keyserjem pridobili izredno veliko. Karizmatični norec, ki ne samo, da svoj glavni posel – torej, kruljenje in kričanje - opravlja več kot odlično, temveč tudi zna publiko spraviti v norenje, skakanje z odra in še kaj, sledeč seveda trem standardom, ki jih mora doseči vsak Origin koncert: prva vrsta je za headbanganje, ostalih 20 metrov pripada moshpitu, na vse skupaj pa se mečejo crowdsurferji. Vseameriški norci – prihajajo namreč iz štirih različnih zveznih držav – so tako v slabi uri naredili pravi kaos. S skorajda identično setlisto so Origin predstavljali predvsem pesmi iz zadnjega albuma Entity in predhodnika Antithesis, le da so tokrat noreli še enkrat bolj, kar se je kazalo predvsem pri nečloveško zahtevnem bobnanju divjega Johna Longstretha. Kaos, ki ga predstavljajo z vrhunsko vizualno podobo, pa je žal postal zmeda predvsem v zvočnem smislu, saj so Origin bili izredno glasni in v takšni glasbi, kjer bi slišanje vsake malenkosti bilo več kot pomembno, je žal to, da vse skupaj zveni kot apokaliptična orgija zadrogiranih čebel, precejšen minus. Ampak, če vidiš, da cela dvorana resnično nori ob na videz definitivno virtuoznem igranju, nekaj že počnejo pravilno, mar ne?

Z malce daljšo pavzo so oder zasedli kralji ameriškega brutalnega death metala, Suffocation, ki so na samem vrhu scene že več kot 20 let. Sam koncert je zaradi napovedi, da bo Franka ''The Tanka'' Mullena ponovno zamenjal vokalist ameriških Decrepit Birth, Bill Robinson, bil deležen marsikaterega skeptičnega pogleda, a že po prvih taktih komada Thrones Of Blood so se dvomi razblinili. Namreč, pomembno je to, da je pri Suffocation glasbena podlaga še vedno najbolj pomembna in to se je dalo čutiti prav včeraj. Bill je iz nekega razloga v miksu bil precej tišji od ostalih članov, a načeloma to sploh ni bilo tako moteče. Rušilni riffi kultnih hitov iz albumov Effigy Of The Forgotten, Breeding The Spawn, Pierced From Within in Despise The Sun, pomešani z izbranimi hiti istoimenskega albuma ali pa zadnje stvaritve, Blood Oath, so pod prsti in trzalicami norega Terranca Hobbsa in njegovega, navidez mirnejšega, a toliko bolj smrtonosnega Guya Marchaisa (gija maršeja) rušili vse pred seboj. Ni moč preslišati tudi trdne bas podlage Dereka Boyerja, medtem ko je odličnega Mika Smitha več kot dostojno nasledil bobnar Dave Culross, ki je z izjemno domiselnim in dinamičnim igranjem ponovno pokazal, zakaj je s Suffocation posnel EP Despise The Sun in igral z njimi pred njihovim prvim koncem kariere leta 1999.

Fokus pa je vseeno bil na Frankovem substitutu, Billu Robinsonu, ki je resda bil precej tih v končnem miksu, a je program odlično in domiselno povezoval s svojimi interpretacijami Suffocation besedil, kakšen poklon Mullenu v obliki tipičnega Frankovega mahanja z roko po zraku med blast beatom pa tudi ni bil odveč. Problem pa je bil predvsem v tem, da se človekovega kruljenja v večini primerov med tako mastnimi riffi, kot jih imajo, dejansko ni slišalo. So pa ljudje zasedbi jedli iz roke, tako da je le-ta lačno občinstvo nagradila še z redkokdaj odigranim Devoid of Truth in nujnim hitom Breeding The Spawn, med samim koncertom pa smo lahko verjetno prvič po desetih letih slišali tudi kultni hit Mass Obliteration, po parih letih pa tudi ubijalski Abomination Reborn.

Konec sveta se bliža, karavana ki le-tega napoveduje, pa gre naprej.