15. 7. 2016, Festival Sajeta, Tolmin

Sotočje Soče, krasne, bistre hči planin, in Tolminke, ki se vanjo izliva, se čez poletje spremeni v osrednje festivalsko prizorišče v Sloveniji. Med vsemi, ki se na jugovzhodnem robu mesteca Tolmin zvrstijo, je Kreativni tabor Sajeta najmanjši, žanrsko najširši in daleč najbolj odprt festival, primeren za mnoge različne profile obiskovalcev, tudi družine. In težko bi našli večji kontrast idilični naravi, hipijevskem ambientu in umirjeni klienteli različnih starostnih skupin, kot je to manchestrska post-punk zasedba The Fall, glavna zvezda tedna na sotočju.

The Fall je predvsem Mark Edward Smith, mizantropski antiheroj, edini konstanten član in nesporni vodja. V avtobiografiji, ki je bila izdana leta 2008, opisuje, kako se je že kot otrok igral japonsko zaporniško taborišče, avtoritarno militantnost pa je potem dokončno izrazil v bendu, iz katerega je dezertiralo absurdno število članov. The Fall obkrožajo anekdote verbalnih zlorab, pretepov in alkoholnih delirijev že skorajda mitičnih razsežnosti. Receptura, zaradi katere so propadli že številni bendi, The Fall pa kar nočejo in nočejo pasti. Smith je z nepopustljivo delovno etiko, ostrim peresom in arogantno prezirljivo pozo, ki jo je zmožen le neomajen borec s celotnim svetom in s samim sabo, pognal globoke in močne korenine na robu alternative.

Na Sajeto se je zaradi težav z avtomobilom pisec recenzije pripeljal v temi. Na žalost je zamudil nastop free-jazz bobnarja in ustanovnega člana krautrock zasedbe Guru Guru. Je pa ujel armenski dvojec Wattican Punk Ballet. Karen in njen brat Gayo Arutyunyan sta se dinamično izmenjavala na vokalih, bobnih in električni kitari, kar so pogosto spremljali psihedelični efekti, v nekem trenutku pa je Gayo na plan privlekel tudi flavto. Opazovali smo soliden, a pozabljiv nastop z vijuganjem med plesnim, diskoidnim punkom in freak folkom z radikalnimi oktavskimi skoki vokala in občasno umešano armensko ljudsko glasbo. Ezoteričnost slednje je predstavljala najboljši del repetarja, vse skupaj pa je v primerjavi z The Fall delovalo sila nedolžno in nekoliko cirkusantsko. Pingvinasto pokrivalo sestrske polovice je zabavalo otroke.

Med zvračanjem viljamovk so na oder na plaži direktno iz Manchestra prileteli The Fall. Postavi, ki je glede na turbulentno menjavo članov benda izjemno stabilna – skupaj so že dobrih 10 let – je manjkala klaviaturistka in Smithova žena Elena Poulou. Kitare so bile zato bistveno bolj robustne kot na albumih. Električna kitara je z resonancami zapolnjevala prazen prostor, bas pa je bil še bolj energičen. Toda oči so bile ves čas uprte v enigmatičnega Smitha, oblečenega v klasično belo srajco in črn suknjič, opremljenega z dvema mikrofonoma. Izgledal je, kot da je ravnokar prišel iz puba, pa še to le zato, da bi nas pošteno nahrulil. In pri tem ni razočaral. Besneče izbruhana, pijansko momljajoča, nerazumljiva besedila bi sicer lahko imeli za hendikep, toda Smith jih zna prodati. Zazre se v poslušalca in ga krvoločno požira z očmi. Gre za tanko mejo med nastopom in resničnim življenjem in v obeh primerih ga briga, kdo ga razume in komu je všeč.

Na koncertih The Fall ne smemo pričakovati priljubljenih komadov iz preteklosti ali Billboard uspešnic, ki so močno vplivale na kasnejši razvoj indie rocka in noiserske glasbe. Konec koncev je aktiven bend, ki ves čas izdaja albume, lani že nekaj čez trideseti dolgometražec Sub-Lingual Tablet. To ni muzejski eksponat, svežina, ki so jo vnašali novi člani, pa je najbrž vplivala tudi na aktualnost prezirljivih, ciničnih kritiških tekstov, zaradi katerih je Smith čislan. Tako smo lahko slišali Dedication Not Medication, v katerem se s strupeno lucidnostjo loti farmacevtske industrije, ali pa napad na obsedenost z mobilnimi napravami Quit iPhone.

Celotno zgodbo o The Fall, ki jo lahko poslušate tudi v nedavnih DJ Grafitih, lahko bolj kot anarhistični kaos razumemo kot organski razvoj enega največjih ikon rock'n'rolla. Vsak lahko fuša, ampak samo en je Mark Edward Smith. Je en velik iztegnjen sredinec pretirano producirani glasbi in človek, ki vse svoje napake in gnev pogumno, odločno in neomajno razkazuje vsem, pripravljenim k posluhu.