Kino Šiška, 14. 4. 2015

Indekš lekcije niso kot lekcije v sklopu nekaterih izobraževalnih dogodkov, ki bi zahtevale od nas obvezno prisotnost, a vendar jih vseeno redno obiskujemo, samoiniciativno, ker nam ponujajo dobre vsebine. Tokrat so nam v Kinu Šiška postavil na ogled angleški dvojec The KVB in svežo domačo zasedbo Jardier.

Najprej so bili na oder postavljeni Jardier. Gre za svežo indie rock zasedbo, ki se je tokrat prvič v živo predstavila svojemu domačemu poslušalstvu. Čeravno je govora o rojstvu zasedbe, pa so njeni člani vse prej kot začetniki na sceni. Tako se bobnar Andrej Zavašnik in kitarist Jure Pohleven še danes kalita v zasedbi Srečna mladina, basist Dejan Slak pa pri zasedbah Moveknowledgement in Dubzilla. Fantje so že lani napovedali svoj obstoj s skladbo “Pieces”, izdano na kompilaciji Vala 202, trenutno pa pravijo, da promovirajo svoj debitantski album “Seasons”, ki so ga oblikovali zadnja tri leta.

Koncert se je začel brez velike zamude, okoli devete ure. Komuna Kina Šiška se resda ni popolnoma zapolnila, a vendar se je glede na še relativno neuveljavljenost zasedbe pojavilo pred odrom kar nekaj ljudi. Lahkoten in čist zvok kitar se je tako uigrano premikal po prostoru in se lovil z vokalom, ki pa ga nikdar zares ni prestregel. Njihova glasba se namreč zadržuje na področju indie rocka, kjer, črpajoč navdih iz folk glasbe, v ospredje postavljajo predvsem vsebine servirane z vokalom. Tako so nam komad za komadom predajali romantično obogatene balade, s katerimi bi jih brez velikih zadržkov lahko primerjali z zasedbo Kings Of Leon. Usodnost romantično ljubezenske narave se je tako barvito dopolnjevala z luštnimi kitarskimi riffi, stopnjevanje ritma skozi posamezne skladbe pa je katarzično lovilo zadnje bilke upanja za sočutje občinstva nanašujoč se na opevano vsesplošno ljubezensko mučeništvo.

Po krajši pavzi sta oder prevzela težko pričakovana Londončana, Nicholas Wood in Kat Day, znana predvsem pod imenom The KVB. V okviru evropske turneje sta se med drugim ustavila tudi pri nas, pot pa ju pelje dalje vse tja proti festivalu Primavera Sound v Barceloni in Portu. Aktivna sta od leta 2010, v tem času sta izdala že kar nekaj materiala, 2012. svoj debitantski album Always Then, čemur sta v letu 2013 sledila še dva albuma, Immaterial Visions in Minus One. Tik pred aktualno turnejo sta podpisala pogodbo z založbo Invada, pri kateri bosta izdala svoj naslednji LP Mirror Being. Na koncertu sta med drugim postregla tudi z nekaj skladbami iz prihajajočega albuma, kar je znalo marsikoga presenetiti. Svoj nastop sta namreč otvorila z bolj ambientalno naravnanimi skladbami, kar ni nujno izpadlo v skladu s pričakovanji, a njuna darkwaverska narava se niti tam ni izgubila. Z raznimi efekti zmanipulirana zvok kitare in vokal sta se zares dobro prilegala elektronskim beatom, ki jih je Kat Day s sintom spretno oddajala med nas. Na post-punkovskih temeljih grajene melodije, odete v shoegazovsko ogrinjalo s pulzirajočimi basi, so ob abstraktnih vizualijah in drugih svetlobnih efektih paradirale čez naša čutila in nas ovijale, dvigale in spuščale prav vsepovsod. Hipnotičen Nicholasov vokal pa je še dodatno ojačal prepričanje naših možganskih receptorjev, da je res čas za ekstazično plavanje. 

In ravno, ko smo se dodobra udomačili v takšnem slušateljskem razvajanju, sta naenkrat zapustila oder. Ni bilo zares jasno, ali sta svoj nastop zaključila ali sta si le vzela pavzo, zato tudi ni sledil bučen aplavz v stilu “we want more”. V manj kot minuti sta se tako vseeno vrnila nazaj na oder in nam posvetila še tri komade, med drugim tudi skladbo Never Enough. Za konec sta v zanko ujela del skladbe Lines in pustila, da nas omamlja tudi po tem, ko sta sama že zapustila oder. Zabava brez njiju je tako trajala še par minut nato pa je Nicholas prišel nazaj, odtipkal svoje efekte in nas šokiral s tišino.

Še ena Indekš lekcija je tako bolj ali manj uspešno minila, poraja se le pomislek, da bi mogoče lahko minila v bolj koherentni obliki, saj lahko mešanje precej različnih žanrov nastopajočih deluje prej odbijajoče kot privabljajoče. Že res, da se postmoderni poslušalci glasbe vedno manj delijo na pripadnike le enega žanra, a vendar niso vsi žanri muzike za vse.