Gala hala, 18. 3. 2013

Ponedeljkov večer je bil v Ljubljani vnovič snežno odet. Mraz, ki je nesramno rezal v do kosti prezeble mestne popotnike, je v prostore Gale Hale prignal približno petdeset obiskovalcev, med njimi tudi kar nekaj zahodnih sosedov, ki so z zanimanjem pospremili nastop britanske progresivne alter rock zasedbe The Pineapple Thief. Vokalist, kitarist ter idejni vodja Bruce Soords je pod imenom sprva skrival svoj solistični projekt, ki je do leta 2002 navrgel tri studijske izdaje, s pokazanim zanimanjem nekaterih večjih založb pa ga preoblikoval v pravnomočno zasedbo, ki deluje še danes.

V progresivni večer so nas vpeljali nekdanji Klubski maratonci Y [why] ter dvorano vidno navdušili. V intenzivnem nastopu, ki je iz piskajočih kitar, počasnega strunanja ter pridušenih ritmov prehajal v huronske izbruhe zgoščenega zvoka, so si trije izredni instrumentalisti vodilno vlogo duhovito predajali. Tako je hitroprsti basist Andrej Glažar  iz melodičnega gradnika prehajal v močnega ritmičnega podpornika sprva zadržanemu bobnarju Bojanu Vargi, ki je svojo tolkalno spretnost tekom nastopa vidno stopnjeval. Omenjena kombinacija se je še posebej navdušujoče izrisovala  v navezavi s kitaristom Markom Borkom, saj je z njim prišla tudi igrivost znotraj tehnično izredno zahtevnega žanrskega polja. Vpeta kitara je vseskozi lebdela ter iskala svoje prostodušne momente v nenadnih dinamičnih preskokih ali celo kontrapunktskih prebliskih, kakršen se je primeril ob silovitem dvopedalnem bobnarskem udaru. Marko je v tem primeru iz svoje kitare izvabljal umirjen repetitivni  ton, vlogi pa ste se v že naslednjem trenutku lahko zamenjali. S tovrstno pozicijo so Y [why] uspešno zajezili odsotnost vokala ter pričarali mogočnost svoje instrumentalnosti.

Morda je bila tudi zaradi tega vrnitev v bolj tradicionalno strukturno držo rockovskih vzorcev, ki so jih skozi svoja zvočila izvabljali The Pineapple Thief, za poslušalca sprva nekoliko nenavadna. Pa vendar, britanskim kolegom nikakor ne gre očitati suverenosti, in to niti takrat, ko jim za hip nepričakovano zagode tehnologija. Bruce Soords je tovrstne napake v velikem slogu hudomušno komentiral, a se pri tem ni obotavljal ter že v naslednjem trenutku pograbil akustično kitaro in nastopu samovoljno dodal intimnejšo dimenzijo. K akustični kitari so se The Pineapple Thief tekom večera še vračali, a žal je v tovrstnih skladbah, ki se močneje napajajo v pop melodiki, umanjkalo nekaj več izrazitosti. Ne glede na svoje vokalne zmogljivosti, s katerimi je Bruce lahko romantično zapeljeval ali bridko rezal, izrisoval vplive glasbenih idolov, zasedba ni mogla prerasti izživetih vzorcev ter glede na precej zanimive predispozicije svoje izraznosti potisniti v povsem nov glasbeni prostor. Tako so v udarnih skladbah ob spremljavi elektronskih vzorcev, glasnih kitarskih solaž in riffov izpostavljali na ploščah morda nekoliko zanemarjen rockovski izraz,  v svojih okvirjih pa delovali uigrano, samozavestno  in na trenutke že kar rutinsko.