Močvara, Zagreb, 4. 2. 2016

Odkar pomnim, so se v naši hiši predvajali The Residents. Kot otrok sem jih vedno takoj prepoznala, njihova glasba je zvenela popolnoma drugače od tiste, ki so jo predvajali lokalni radii, pa še mama je bila takrat vedno polna vprašanj kot “Joj, a res moramo to poslušat?”. The Residents niso kolektiv, ki bi v prvi vrsti delal poslušljivo glasbo za množice. Prej si jih moramo zamišljati v vlogi zrcala družbi, kajti glasbo uporabljajo zgolj kot medij sporočanja neke družbeno aktualne vsebine. Prej kot zgolj glasbenike si jih moramo zamišljati kot vsestranske umetnike in ambasadorje obskurnega.

Predvsem je zanimivo tudi dejstvo, da so v več kot štirideset letih svojega delovanja uspeli obdržati status kultnih glasbenikov in to popolnoma anonimni. Zdi se, da so vsaj The Residents dosegli takšno fenovsko strukturo, ki razume, da je vsebina, ki se podaja, pomembnejša od samega kulta osebnosti. A vendar s tem ne mislim, da že samo ime zasedbe ni doseglo kulta osebnosti, ker ga na neki način seveda je, želim le izpostaviti, da je to, kar so dosegli, anonimno prekleto težko doseči. Res pa je, da jim je ta ista anonimnost omogočila predvsem to, da so se lahko prosto gibali na vseh področjih, ki so si jih poželeli. Dokler si anonimen, lahko počneš karkoli.

Pred kratkim smo si lahko o njihovem vzponu in delovanju ogledali tudi dokumentarec Teorija obskurnosti, ki se je premierno predvajal na platnih konec leta 2015, za nas pa so ga, januarja 2016, prvič predvajali v Kinu Šiška. Film slikovito obkroža njihove začetke s Cryptic Corporation, kot so imenovali svoj “menedžment”, in jim jasno opredeli vlogo v medijskem prostoru, kot avantgardnemu kolektivu, ki se od nekdaj spogleduje z naprednejšo tehnologijo; poleg snemanja glasbe so se že zelo zgodaj spogledovali tudi s fotografijo in videom. Pomemben del njihove anonimnosti pa so seveda tudi maske, ki so jim to anonimnost med javnim nastopanjem omogočale, čeprav so se v času tudi spreminjale. Film nas tako prisrčno spomni na tiste bolj prepoznavne, seveda s tem mislimo na očesna zrkla, ki so že sama po sebi prepoznana kot umetniško delo in so kot taka postala (skupaj z drugimi izdelki benda) del stalne razstave v MoMA, Museum of Modern Art, v New Yorku. No, in ne nazadnje je v filmu prikazano tudi težko preživljanje zgolj z umetniškim delovanjem. Na neki točki so morali tudi The Residents postati birokrati svojega udejstvovanja in se lotiti biznisa. Svoj poslovni model so izoblikovali na bazi svojih oboževalcev, marketinška strategija “buy or die” je vžgala in jim omogočila, da nam še naprej kratijo čas med čakanjem Godota. Da pa se njihova baza oboževalcev vseskozi samo širi in ne manjša, priča tudi dokumentarec Teorija obskurnosti, ki je bil crowdfundan na Indiegogo in brez konkretne podpore ne bi ugledal dneva.

V zagrebški Močvari smo imeli tokrat možnost ugledati tretji del trilogije Randy Chuck & Bob, Shadowland. Če je prvi del Talking Light govoril o smrti, drugi The Wonder Of Weird o ljubezni in seksu, se tretji del Shadowland logično nahaja na področju rojstva, reinkarnacije in “near-death experience”. Kot temu pravi Randy, je celotna trilogija pravzaprav življenje z druge strani, “life in reverse”. Kar v nekem smislu tudi je, saj predstavlja celoten opus kolektiva skozi leta, le da v dodobra spremenjenih oblikah, tako da včasih prepoznaš neki komad zgolj po besedilu.

Z nekajminutno zamudo so se The Residents le znašli na odru razprodane Močvare in kar po domače posegli proti našim zaznavnim centrom s prvim komadom Rabbit Habit. Celoten koncert sicer ni bil nobeno presenečenje, saj je jasno sledil vsebini albuma Shadowland, le tu in tam s kakšnim ljubkim vpadom drugih skladb, ki so bile tokrat Constantinople, Easter Woman in My Second Wife. A vendar to tudi ni bilo vse, med podajanjem posameznih skladb so nas namreč ujčkali tudi s projekcijami različnih likov, ki so pripovedovali različne življenjske, a nadvse morbidne zgodbe. Tako so nas z nihilističnim humorjem hranili lik mesarja, libertinca, smetiščarja, potapljača in inženirja.

Da je na trenutke ozvočenje zamočilo in da njihov nastop ni več najbolje utečen performans na svetu, sta informaciji, ki se zdita in hkrati ne zdita najbolj pomembni. Ozvočenje bi lahko bilo boljše in kolektiv bi se lahko bolj potrudil, a vseeno jim je uspelo pri gledalcih vzbuditi tisto, po kar smo prišli: občutek, da nekam pripadamo, da nas nekdo razume. In v takšnem svetu, kjer vemo, da nas kdaj kdo tudi ne razume, je ena izmed stvari, ki jih pričakuješ, to, da ne bo šlo vse kot po maslu. Zato se tega koncerta ne bi smeli spominjati zaradi slabega zvoka, spominjati bi se ga morali po domačnosti občutij ob prepoznanih zvokih, ki so vseeno prišli do naših zaznavnih centrov.

Randy, Bob in Rico, ki je vskočil za klaviature, potem ko se je Chuck upokojil na piščančji farmi, so tako znova poskrbeli za luštkano poslastico med smrtjo in rojstvom, ob črtanju mej med mogočim in nemogočim. Kot pravi lik potapljačice, ki je uživala v prostem potapljanju v globoke vode: “in potem enkrat se potopiš pregloboko”.