Prejšnji teden sta Ljubljana in Zagreb s skupnimi močmi pričarala vzdušje Londona, Pariza in ostalih koncertnih epicentrov. Najprej je  slovensko prestolnico obiskala veteranka Cat Power, potem pa so organizatorji iz hrvaškega glavnega mesta v svojem slogu navdušili še z dvema odličnima dogodkoma. V četrtek je v študentskem centru nastopil švedski kantavtor The Tallest Man On Earth, v soboto pa se je v Močvari s svojo spremljevalno zasedbo oglasila še mlada glasbenica Frankie Cosmos.

The Tallest Man On Earth @ Kino SC, Zagreb, 15. 9. 2016

Kristian Matsson, ki pod imenom The Tallest Man On Earth ustvarja že dobro desetletje, je našo ožjo regijo tokrat obiskal prvič. No, na Soči je že ribaril, z organizatorji koncertov pa do sedaj ni uspel najti skupnega jezika. Tokrat se je za koncert v Zagrebu izrecno potrudil, saj bi ga brez večjih težav lahko tudi preskočil. Temu je pričala tudi zmeda glede samega nastopa, ko so organizatorji še na predvečer dogodka obljubljali spremljevalno zasedbo, Matsson pa je prek svojih socialnih omrežij promoviral samostojni koncert. Čeprav se je na koncu izkazalo, da so njegovi glasbeni sopotniki zaradi izrednih razmer res ostali doma, se je Kristian odločil, da se koncert v Zagrebu pač končno mora zgoditi, zato ga je odigral kar sam, čeprav ima zadnja leta na odru običajno kar precej družbe. In prav to izredno stanje se je izkazalo za enega ključnih gradnikov večera.

Gre namreč za glasbenika, ki s publiko rad splete intimno vez. Vzpostavlja jo z intenzivno mimiko in plenilskim premikanjem po odru, najmočnejša pa postane, ko je Matsson pod žarometi sam. Hkrati takrat najbolje do izraza pridejo tudi moč in nianse njegovega glasu ter njegov smisel za poigravanje z različnimi nivoji glasnosti. Nenazadnje pa so tudi njegovi najboljši diskografski trenutki v večini bolj špartanski. There’s No Leaving Now in Dark Bird Is Home sta sicer popolnoma korektni plošči, a zelo redko dosežeta višave, na katerih je Matsson jadral s svojimi zgodnejšimi izdelki.

Večer v razpotegnjeni dvorani študentskega centra je potekal v zelo prijetnem vzdušju. Na stolih je sedelo kar zavidljivo število zadovoljnih obrazov, oder pa je zaradi tople razsvetljave štirih samostoječih luči deloval prav domačno. Kristian se je za začetek s priredbo East Virginia poklonil Joan Baez, potem pa odigral nekaj komadov z zadnjih dveh plošč. Med pesmimi je zamenjal celo kopico kitar, katerih število bi bilo bolj kot kantavtorja vredno Glenna Tiptona, s publiko pa je komuniciral v svojem skorajda pretirano skromnem, a nadvse šarmantnem slogu, ki je očaral tudi zagrebško občinstvo. Na sredini koncerta je nastopil čas za starejše pesmi, v katerih se je izrecno izrazil Matssonov dinamizem. Izvedbe komadov The Wild Hunt, I Won’t Be Found, The Gardener in King Of Spain so bile doživete, Kristianov glas se je nenehno gibal med prefinjenostjo in pragom surovosti, njegovo ubiranje strun pa se je skozi leta še dodatno tehnično izboljšalo.

Vrhunca večera sta bila dva. Prvi je prišel, tako kot po navadi, v obliki sublimne Love Is All, v kateri so združene vse umetnikove kvalitete. Kristian Matsson je imel to srečo, da je naletel na zaklad popolne glasbene figure, kratkega zaporedja tonov, ki se v pesmi ponovi kar nekajkrat. To zaporedje je zavito v paket ganljive pesmi, ki se mojstrsko vrti okrog že omenjene dinamike med glasnostjo in tišjimi trenutki. Drugi vrhunec je bil zadnji akt večera, ko se je kot druga pesem v bisu pojavila These Days Jacksona Browna. Pesem je publika prepoznala že, ko je Matsson začel ubirati prve note, kar se je izkazalo za koristno, ko je nastopajoči pozabil vsebino prvega verza. Po sufliranju iz prve vrste smo bili v nadaljevanju deležni ene najlepših rendicij te zimzelene žalostinke, ki jo je The Tallest Man On Earth odpel tako močno, da za trenutek nismo več dvomili o veljavnosti njegovega sicer precej duhovito zasnovanega umetniškega imena.

Frankie Cosmos @ Močvara, Zagreb, 17. 9. 2916

Nekaj dni kasneje smo se vrnili v Zagreb, natančneje na prizorišče, kjer se v hrvaški prestolnici v zadnjih letih najpogosteje odvijajo relevantni koncerti. Močvaro je tokrat s svojim bandom obiskala Greta Kline, ki je svoje dolgoletno ustvarjanje pod imenom Frankie Cosmos letos kronala z odlično, kompaktno in spevno ploščo Next Thing. Podobne pridevnike bi lahko pripisali tudi samemu koncertu, ki je bil zaradi kratkih, nalezljivih pesmi eden najbolj kratkočasnih dogodkov v zadnjem času.

Frankie so na odru spremljali še trije glasbeniki: basist David Maine, klaviaturistka Lauren Martin in bobnar Luke Pyenson. Vsi skupaj so dajali vtis kolidž banda iz kakega indie filma, ko si idiosinkratična glavna junakinja kar med sošolci nabere svojo spremljevalno zasedbo. No, zvočna podoba zbranih je precej presegla pričakovanja, ki so jih ustvarile pavšalne vizualne ocene. Res je, da pesmi Frankie Cosmos niso ravno kompleksne, a dobro vemo, da so ravno v takih primerih pomanjkljivosti pri izvedbi še toliko bolj opazne.

Publika v Močvari, ki se je zbrala v takem številu, da so bili vidno navdušeni tudi nastopajoči, je v dobri uri slišala veliko večino plošče Next Thing, nekaj novih pesmi, ki zvenijo še bolj zrelo kot starejše in ki slonijo na še močnejših glasbenih idejah, ter nekaj starejših komadov s plošče Zentropy, med drugim tudi Art School ob samem zaključku koncerta. Po načrtovanem prvem bisu je namreč sledil še nenačrtovani drugi, ki ga je Greta, ker je zasedbi zmanjkalo skupnih pesmi, odigrala kar sama.

Bojazen, da se bodo kratke pesmi, ki bolj ali manj vse sledijo šabloni z devetdesetimi navdahnjenega indie rocka, napolnjenega z dozami jangle popa in slackerskih riffov, stopile druga v drugo, je bila odveč. Pesmi, ki jih je Klineova napisala, so nadvse stabilne, nadpovprečni riffi in neposredni besedilni uvidi, ki jih pogosto prebodejo, pa poskrbijo za nekakšna sidrišča, zaradi katerih je imel tudi zagrebški koncert rep in glavo. Dober primer za to je pesem Embody, ki se odpre z odličnim riffom, potem pa vse skupaj zakoliči z varljivo naivnim besedilom, v katerem se v resnici skriva cela vrsta globljih občutij in idej.

Tudi kot prvi obraz zasedbe se je Klineova dobro znašla. Njena vokalna izvedba je bila na visokem nivoju, čeprav so vokalne linije njenih pesmi v osnovi namenjene tišjim izvedbenim pogojem. Bila je prisrčno čudaška, publiki pa je pokazala dobršno mero hvaležnosti. Hkrati je z novimi pesmimi, ki so včasih na koncertih bolj balast kot karkoli drugega, pokazala, da tudi v prihodnosti lahko računamo na njo.

Prejšnji teden sta se torej v Zagrebu zgodila dva koncerta, ki sta se navkljub temu, da je šlo za dva popolnoma ločena dogodka, zelo posrečeno skladala. Šlo je namreč za nastopa dveh produktivnih glasbenikov močnih individualnih umetniških glasov, ki s predanim nastopom ustvarita močno vez z občinstvom in tako s svojimi navidez preprostimi pesmimi dosežeta veliko več, kot bi se od njih morda pričakovalo.