Boćarski dom, 28.11. 2016

Znane so zgodbe o srednješolskih začetkih tria The XX, o časih, ko je takrat še četvorka ponoči tiho vadila v svojem internatu, da ne bi prebudila sošolcev, in nato o obdobju, ko je leta 2008 ob nočeh v kletnem, prav za njo prirejenem studiu snemala svoj debitantski album. Slednji je z izidom postal idealen sodobni soundtrack osamljenih nočnih sprehodov in je zavit v meglico teme kot nočni dialogi zaljubljencev s tišino sporočal vsaj toliko kot z besedami. Ob tem bi lahko morda pričakovali, da se bo pri prevodu intimnega zvoka albumov v burno živo okolje temeljna domačnost benda nekje izgubila, a se je v ponedeljek zdelo, da ji razprodan zagrebški Boćarski dom med koncertom le še vdihuje nove in nove pomene.

Tihi, šepetavi hiti z bendovega prvenca, seveda še vedno odigranega skoraj v celoti, so ob redko videnem navdušenju množice vstopali v nove kontekste in postajali velike skupinske himne. Romy Croft in Oliver Sim sta ob glasnosti in intenzivnosti našega odobravanja ostajala brez besed, vidno zmedena in iskreno presenečena, kar se je ob triovem prvem nastopu po skoraj dveh letih razumljivo mestoma odslikavalo tudi v njunem igranju, a to ni zares zmotilo. Hkrati pa so skladbe mnogim pod odrom skozi tesno zaprte oči in mrmrajoče ustnice še vedno ponujale prijetno mentalno potopitev v intimnejša okolja. Eden takšnih trenutkov je bil nedvomno komad VCR, ki je nasledil uvodno, novo, a že domačno I Dare You, a je bil morda po še vedno najboljši Crystalised, ki mu je sledila, skorajda že pozabljen. Trio, ki je bil v ponedeljek ves čas obsijan z lepim, proti koncu vse bolj pisanim lightshowom, tudi z zvočnim razvojem ohranja svoje romantično bistvo in občutek za popisovanje malih koščkov ljubezenske nostalgije, pa čeprav ga je ob prepevanju o videorekorderjih iz množice snemalo na stotine mobilnih telefonskih kamer.

Romy, Oli in Jamie še vedno delujejo kot sramežljivi karakterji, ki v glasnih prostorih radi ostajajo tihi, a hkrati tudi postajajo svetovne zvezde, in ko je iz zvočnikov zagrmel Jamiejev hit Loud Places, je v najbolj plesnih trenutkih večera to nasprotje postalo skrajno smiselno. Pri albumu In Colour, ki ga je Jamie Xx lani izdal samostojno, gre prav tako kot ob plošči xx brez dvoma za eno izmed ključnih sodobnih (debitantskih) izdaj v britanski glasbi, a je vključevanje teh skladb v set tria vendarle lahko malo presenetilo. In če denimo Stranger in a Room ni pustil globljega vtisa, je pravo presenečenje nudil hit Gosh, čez katerega sta Romy in Oli odpela komad s prvenca, Shelter. S tem se je zgodovina dokončno ukrivila in The Xx iz leta 2009 se je prepletel z današnjim, ko so Jamiejevi beati že precej kompleksnejši, pogosto bolj plesni in bolj basovsko-dinamični.

Da trio ob tem ne izgublja čuta za skladanje in intimne pripovedi, je postalo jasno s štirimi odigranimi novimi skladbami, med katerimi je prvi single On Hold daleč najbolj predvidljiv, pa četudi je minimalizem že zamenjan za glasnejši, bolj raznolik, drznejši zvok. Hkrati je Jamie v ponedeljek nenehno skakajoč od enega samplerja do drugega in pogosto tudi udrihajoč po bobnu skrbel, da so se komadi med seboj večkrat prelivali in dobivali podaljške, kar je do čustvenega vrhunca večera morda pripeljalo ob še eni zgodnji in sicer prijetno kitarski skladbi, Infinity.

Ko je po dobri uri in četrt večeru piko pristavila še ljubljenka zaljubljenega občinstva, Angels, se je ob intenzivnosti seta morda zdelo dovolj, pa čeprav je kakšen podzemni hit, denimo Night Time, še umanjkal. Morda so sicer malce bolj bežne opazovalce benda nekateri trenutki v mirnejši prvi polovici koncerta res grabili počasneje, pa tudi nasploh v njihovem repertoarju obstaja kakšna preveč mladostniško preprosta melodija ali kitica, a še veliko počasneje nas je na svojo stran pridobivala Jenny Hval, ki je (sicer že lepo popolnjeno) dvorano pripravila na The Xx. Norvežanka v teh mesecih promovira svoj novi album Blood Bitch, ki je že sam po sebi precej ambientalne in zračne narave, kot takšen pa v manj kot polurnem dvoranskem nastopu v živo težko res premakne. Opremljena z didžejem/basistom in ob vsakem izmed petih komadov z drugačnim rekvizitom, je sicer uspela čarati prijetno odraslo čutnost, atmosferičnost, sexxualnost in to ob komadih Female Vampire in Conceptual Romance začela nadgrajevati tudi z melodičnostjo, a se je nastop v teh začetnih stadijih dramaturškega razvoja tudi že zaključil in kmalu zatem kljub nekaj res močnim beatom skorajda tudi že pozabil.

Kljub temu pa je bila ves večer v zraku neka posebna, skoraj slavnostna atmosfera. Prvi nastop po dolgi koncertni pavzi je bil za The Xx tudi uvod v veliko svetovno turnejo, ki bo bend nam najbližje za zdaj pripeljala le na Dunaj, kar je ob široki všečnosti glasbe The Xx seveda tudi razlog, da je bilo slovenščino v Boćarskem domu moč slišati skoraj tako pogosto kot hrvaščino, to pa še zdaleč nista bila edina govorjena jezika v tritisočglavi množici. V tej luči se je zdelo, da spremljamo enega izmed ključnih letošnjih koncertov v regiji in smo lahko le obžalovali, da bend še ni obiskal Slovenije.