Channel Zero, Ljubljana, 28. 6. 2019

Kam drvijo ti losi? V petek so pridrveli v Channel Zero na Metelkovi, katerega oder je bil skoraj premajhen za bend po imenu Them Moose Rush. Sicer so nam razložili, da je njihovo ime le premetanka The Mushrooms, in človek bi si mislil, da se tu podobnost z losi konča. A bend je bil vsekakor tudi glasen in mogočen kot losi. Neredko se namreč zgodi, da kakšni številnejši zasedbi v klubu Channel Zero zmanjka odra, a je tudi tokratnim pičlim trem razgrajačem uspelo preseči meje utesnjenega prostora, tako fizično kot metaforično. Hrvaški prog rock bend je nastal v Bjelovaru in leta 2014 ponudil svoj prvi EP. Drugega so nato pripravili leto kasneje, lani pa je izšel njihov album z naslovom Don’t Pick Your Noise. Bendov zvok je vedno trši, drznejši in izvirnejši, zdaj pa jih je končno ponesel tudi v Ljubljano.

Ker na Radiu Študent posebej čislamo primerjave s hrano, bomo koncert poskusili razložiti z analogijo, ki jo v eni izmed svojih knjig opiše Umberto Eco – pa pogruntavščina menda ni njegova, tako da nas prosim ne držite za besedo. Vsako še tako majhno stvar lahko razdelimo na dva dela. V angleščini sta to v kontekstu hrane denimo soup in sauce, torej juha in omaka. Ker dobeseden prevod kulinarično ni preveč smiseln, bi bila morda boljša primerjava s kruhom in namazom. Na primer – avto: šasija in karoserija sta kruh, motor pa je namaz. Them Moose Rush pečejo svež kruh, ki morda ni čisto domač, je pa okusen, v obliki hardcorovskih in punkovskih bobnarskih vzorcev ter težkih basovskih podlag in kitarskih riffov. Ti so gnetljiva masa, ki je včasih celo disonantna in razvlečena, a vsekakor čvrsta kot čigumi, ki po dolgem valjanju med zobmi postane tako trd, da ga skoraj ne moremo več pregrizniti. Še vedno pa je gristi vanj mazohistični užitek, in takšno grizenje poustvarja distorzija, ki jo frontman skupine Nikola Runjavec vpelje tako s kitarskimi vložki kot s svojimi bodečimi, a monolitnimi vokali. Glavna lastnost vokalnih melodij benda Them Moose Rush je prav njihova jasnost in usmerjenost, ki zahtevata veliko izurjenost. Včasih je na slepo celo težko ugotoviti, ali so vokali moški ali ženski, ker je tenor tako jasen in zvonek, no, vsaj dokler ne zaslišimo pravega rjovenja, ki pa nikoli ne prerase v visoko kričanje.

Kruh nastopa sta načela basist Branimir in bobnar Vedran z razlegajočim se generičnim rockovskim ritmom. Ta je peščico poslušalcev počasi privedel pred oder, a je bila slika tedaj še bolj klavrna. Nekaj čez deseto je bilo organizatorja slišati, da jih bo poslal na oder ob enajstih, da se nabere malo več ljudi, pa so fantje zaropotali že malo čez pol enajsto. Sprva se nam je zdelo, da so se prenaglili, a je kmalu postalo jasno, da je to šele kruh brez namaza in da so, tako tedaj na nastopu kot sedaj v recenziji, vsi čakali, kdaj in v kakšni obliki bo bend postregel še namaz. Karizmatični frontman je sicer dobro vodil svojo malo četico preko gmote molovskih melodij, ki so jih včasih zapakirali bolj kompaktno, včasih raztrgali v korespondenci z vokali, a naša usta so ostala suha, ker progrockovsko razbijanje brez repa in glave povprečnega poslušalca bolj težko prevzame. Občinstvo je vseeno vztrajno kapljalo v dvorano in se ob melodičnem komadu Dumadu Honey končno razživelo. Še Nikola se je spustil z odra, agresivno kimal z glavo in mojstrsko lezel po vratu svoje kitare, da bi nas končno zares ogrel in pokazal, zakaj sta z bobnarjem na oder pogumno stopila zgoraj brez. Ta prvi intermezzo je končno razvil svež, pristen okus nastopa. Slišali smo eksperimentalni pristop po zgledu Primusa, nekaj solaž v harmoničnem molu, kontrastiranje jazzovskih sinkop z nasičenimi power chordi in še kakšen nenavaden vokalni vzgib.

Najsočnejši kruhki so namreč obloženi s še kakšno rezino paradižnika ali peteršilja, ki domač zajtrk razlikuje od gala postrežbe. Izstopajoča komada Dreydribble in Don't Pick Your Noise sta bila ključnega pomena za bogatenje srži programa. Ko je Vedrana in Nikola očitno razganjalo od energije, je basist Branimir na svojem skromnem obličju očitno ponotranjil smisel veziva namaza. Skoraj neopazno je podprl Nikola tam, kjer je slednji iskal kompromis med pevskim udejstvovanjem in igranjem na kitaro. Namaz, ki dopolni Them Moose Rush v zaključeno celoto, je torej igrivost glasbenih okusov, ki se bohotijo na sočni basovski podlagi. 

Druga polovica koncerta je švignila mimo, ko smo s ploskanjem pozdravljali vsak intermezzo, vsako zanimivost in tako nagrajevali trud nastopajočih. Ko pa je napetost v zraku s pomočjo dimnih efektov in frontmanovih kratkih izletov z odra dosegla vrhunec, se je predstava nenadoma končala. Še kratek aplavz smo premogli, nekaj vzklikov in žvižgov, potem pa so nastopajoči zapustili oder in se poslovili, ne da bi odigrali svoj magnum opus, ki nagovori še Radio Študent in verjetno celo kako komercialno glasbeno postajo. Komad z naslovom Radio Violence je skupina gladko izpustila, čeprav so skladbe z besedo radio v naslovu zgodovinsko dokazale potencial za komercialni uspeh. Kaj komadi, še bendi! Them Moose Rush se očitno že postavljajo ob bok velikim antikomercialcem (he he), kot so Laibach, ki jim na koncertih ni treba igrati svojih hitov …

Šalo na stran, bend je, tudi ne da bi odigral svoj hit, zadel srca občinstva in presegel pričakovanja. Frontman izžareva mladost in obvlada tako kitaro kot petje, ritem sekcija pa kaže izkušenost in pogum, s katerim se vsi skupaj lahko podajo v težke alternativne rokerske vode tudi z zdesetkanim občinstvom. Nikola se je med nastopom z nami spogledoval in nas v šali nagovoril k nakupu kakšnega CD-ja ali majice, s čimer bi bend tudi monetarno nagradili. Tudi kratka turneja po okolici je danes lahko že dovolj draga, pred dogodkom pa nismo videli ne plakatov ne omembe na Napovedniku. K sreči je bil tokrat hrup dovolj za uspešen koncert, a malim tujim bendom, ki jih Channel Zero že dolgo vsakič znova vabi na svoj oder, ni vedno lahko napolniti prostora. In točno to so Them Moose Rush opravili z desetko.