Menza pri koritu, 17. 4. 2015

Pretekli petkov večer so v Menzi pri koritu zaznamovali številni kontrasti, ki jih je že prvenstveno podpiral nastop med leti delovanja že utečene zasedbe Thunderbabies in dveh novonastalih, Straight Mickey And The Boyz in Underpodngrabn, s prvencema. Medtem ko so prvi uživali v podajanju in združevanju skladb tako z nove plošče Kick Off kot tudi preostalega diskografskega repertoarja, so se Underpodngrabn in Straight Mickey And The Boyz predstavili s siceršnjim ožjim avtorskim materialom, ki je morda na poslušalce deloval za odtenek bolj subtilno in zapomnljivo.

Skupne žanrsko obarvane dispozicije nastopajočih zasedb so se kotalile nekje med punkom, rock 'n' rollom in garažnim rockom, pri tem pa velja omeniti, da so vsakršni poskusi odvodov od ustaljene glasbene podobe ali nepredvidljive integracije specifičnih zvočnih potez v obstoječe strukture močno vplivale na samo zainteresiranost in razgretost občinstva. V tem oziru so odlično nalogo opravili gostujoči beograjski trio Straight Mickey And The Boyz, ki so v Ljubljani nastopili prvič.

Pred takrat morda najbolj pričakovano omenjeno zasedbo se je na odru prvi pojavil glasni koroški četverec Underpodngrabn, pri katerih je posamezni poslušalec že ob pogledu nanje začutil potrebo po premikanju, da je uspel doseči vizualno ravnovesje med mirujočim občinstvom na parterju in telesno podivjanostjo izvajalcev na odru. Med uvodoma maloštevilnim občinstvom so se že pojavljale posamične oaze posameznikov, ki se tej agresivni vokalno-instrumentalni napetosti niso mogli upreti. Postopoma so se punk-noisovske kompozicije pričele združevati v surovo in rudimentarno zvočno gmoto, ki so jo občasno razparale enostavne in izolirane tolkalne in kitarske linije v skladbah Fucked Up in I'm Not Paranoid.

Medtem ko sta v pojavnem smislu vokalist Gašper Vaukan z impulzivnimi glasovnimi padci na mikrofon in bobnar Dicky z neprekinjenim vrtenjem glave ob že tako hiperaktivnih tolkalnih alternacijah ustvarjala konsistentno odrsko dinamiko, je zvočna avtorska podoba na drugi strani skozi razvoj nastopa rinila v monotonost in istovetnost skladb.

Če je poslušalec pri Underpodngrabn občutil nekakšno praznino, ki jo je zasedba sicer poskušala zakamuflirati z repetitivno ritem sekcijo in posamičnimi kitarskimi solažami, je pri Straight Mickey And The Boyz - kot naslednjim performativnim aktom - sledil trem treznim glavam, ki so skozi nastop dokazovale avtorsko suverenost in trden vokalno-instrumentalni ustroj, pri čemer za izkazovanje svoje glasbene veličine niso potrebovali solaž.  

Slednje so vsekakor bile prisotne, toda prvenstveno niso odigrale estetske funkcije. Če si zastavimo zadevo nekoliko drugače, je bila njihova glasba, v kateri so uživali navzoči poslušalci, kvalitetna že sama po sebi in zaradi tega ni potrebovala  dodatnih ličil. Solaže so izpostavljale kompleksne strukture glasbenih aranžmajev, ki so bili med koncertom podani v zmernih manirah rock 'n' rolla in punka. Kot zelo dobrodošla se je, denimo v skladbi »Lakši«, izkazala tudi dihotomija med zvočnimi tišinami in eksplozijami, kar je bilo mogoče razbrati iz predanih pogledov publike na oder in njihovih sklepnih pozdravov nastopajočim.

Zdelo se je, da jim je bil prostor Menze pri koritu povsem domač, četudi so tam nastopili prvič. Miki je tekom podajanja vokalnih in kitarskih kontrastov samozavestno pristopal do bobnarja Danila, spet drugič pa je poskrbel za vizualno dialoško konfrontacijo lastne kitare z basom Boška. Pokazatelj domačnosti zasedbe v novem okolju je bil poleg skromnih intermezzov tudi učinkovit izkoristek minimalistične osvetljave, kar je bilo razvidno že v uvodoma zaigrani skladbi.

Med svojim nastopom so manevrirali po intuitivnih glasbenih robovih, vendar vselej dovolj subtilno in dovolj hitro, da je bilo prepoznavanje linij sorodnih zasedb precej oteženo. Posledično se jim ni bilo potrebno umikati v cone izven lastnega ugodja, da bi z nekakšnim vizualnim efektom ali poplesavanjem pritegnili pozornost publike, s čimer se je pretežno ukvarjal vokalist in kitarist Brane Škerjanc prihajajoče zasedbe Thunderbabies.

Medtem ko so bili Straight Mickey And The Boyz v glasbenem smislu zelo prepričljivi in jasni, to ni ravno obveljalo pri Thunderbabies, ki so relativno poprečno izvedbo deloma prekrili z interakcijami s publiko po vsakem zaigranem komadu. Številni dejavniki, med katerimi se je znašlo tudi slabše ozvočenje in neutečenost zasedbe, so vplivali na to, da promocija zadnje plošče Kick Off ni bila tako slikovita, kot bi morda pričakovali.

Vse skozi nastop so se formirali pomisleki o njihovi izvedbi, saj so temelje lastnih avtorskih glasbenih del izpostavljali brezbrižnim presojam, kaj naj bi navzoče poslušalce najbolj vzburilo. Kot je Brane vmes pristavil: »Končno nekaj rock 'n' rolla v Ljubljani, yeah!«. To je bilo vse prej kot vrhunska vokalno-instrumentalna izvedba. Z razvojem njihovega nastopa smo bili vse bolj priča upadu njihove avtorske kredibilnosti, kar se je odražalo skozi momljajoče vokalne podaje in (pre)statično instrumentalno držo. Po drugi strani se je skozi njihov nastop pokazalo nekakšno razumevanje pristnega rock 'n' rolla, ki je bilo zavito v klišejski žargon, s katerim so po intervalih v šarmantno malomarni maniri privlačili pozornost preostalega občinstva.

Tovrsten dogodek, ki so ga obeležile tri sorodne a po kvaliteti in sporočilu povsem raznolike zasedbe, je ponudil jasen pogled na strategije, ki so se jih posamični izvajalci posluževali  pri  dobrikanju s publiko.  Medtem ko so se Thunderbabies in Underpodngrabn zatekali k previdnim punk rockovskim potezam podkrepljenimi s klišejskimi dialogi s publiko, so Straight Mickey and the Boyz z izmikom  varnim instrumentalnim  linijam potonili v svoj svet,  v katerega je občinstvo zaplavalo brez dodatnih verbalnih spodbud.