THURSTON MOORE BAND, LOVELY QUINCES, CUK Kino Šiška, 1. 6. 2015, Ljubljana

(naslovna fotografija: Jože Svetičič)

Ko si enkrat zakoličil svoj zvok in z njim močno zaznamoval določeno glasbeno sceno, žanr ali prostor, je vsak nadaljnji korak v karieri izven tega okvira kočljiva in na nož pričakana zadeva. To velja še toliko bolj, če je tvoja zgodba trajala skorajda tri desetletja. In očitno še toliko bolj, če si z zgodnjim delom in koncertom pustil neizbrisljiv pečat v določenem prostoru, kot je bila alter Ljubljana v osemdesetih. To je pa jeba. In takrat je očitno zadeva še toliko bolj resna.

S strani (še) starejših občanov in občank smo bili v primeru gostovanja gobčnega kitarskega soničnega heroja Thurstona Moora z njegovim bendom v času hibernacije njegovih legendarnih Sonic Youth opozorjeni, da 'to pač ni to'. V perverznem smislu jim gre pritrditi in reči na glas, kar je bilo samoumevno že na samem začetku: 'Ja, res je, to ni to!' In niti ne želi biti. Je že res, da sta si izraza blizu in da se je primerjavam s Sonic Youth pač nemogoče izogniti. Ampak že samo sledenje sonični mladini vsaj od plošče Washing Machine dalje, še posebej pa Murray Street, nas pelje v zelo sorodno zvočno polje. Da 'to ni to', pa še bolj potrjuje Moorovo dolgoletno samostojno delo izven matične nojzerske celice, ki je dolgo vsaj dve desetletji. Od njegovih Psychic Hearts v devetdesetih prek Chelsea Light Moving do Thurston Moore Banda in solo avtorskih plat, na katerih je ponudil tudi akustični zvočni milje, pa vse do številnih izletov v eksperimentalne, nojzerske in improvizatorske vode, s čimer še vedno redno izživlja svojo hrupno in divjo plat. Chelsea Light Moving je bil skok v anonimnost benda, skrivalnica pred senco Sonic Youth, Thurston Moore Band je ponotranjenje te dediščine, začinjeno z lastno avtorsko govorico, postavljeno v ospredje. Ki je seveda tudi govorica Sonic Youth. A drugačna, bolj razplastena, podobno ukrojena in ukročena kot pri poznih Sonic Youth, vendar izčiščena do te mere, da nas popelje v samo bistvo te nedvomno prvenstveno kitarske godbe. Kitarjade, ki se ne meče ven z rokersko virtuoznostjo in pozo, niti ne več z ekstatično hrupno ekscesnostjo, temveč je osredotočena na zvok, zven, šum in dinamiko, v osrčju katerih stoji občutljiva kitarska medigra Moora z britanskim kitaristom Jamesom Sedwardsom. Ta medigra, postavljena v ospredje zvočne slike, ki dominira v formi pesmi, sloni na mikrotonskih intervalih, na naravnih uglasitvah, ki se jih je Thurston učil od newyorških legend poznih sedemdesetih, od Glenna Brance in Rhysa Chathama, in jih skupaj z Leejem Ranaldom vnesel v hrupno punkrockersko polje. Sedwards ni Lee Ranaldo, v svoji igri je bolj sledilec in Thurstonov sopotnik pri krojenju melodične baze prekrivajočih in dopolnjujočih se tonov in hrupnih poudarkov ter vrtincev. Z lažjim in bolj lebdečim zvenom, s katerim nam je serviral vsaj dva dokaj običajna kitarska sola, dodaja glasbi atmosferski, psihedeličen zven. To nas spomni na očitke pozni glasbi Sonic Youth, da je v bistvu sorodna opojnim tripom Grateful Dead. A da ne bo pomote, Thurston in banda niso noben 'jam' bend, pa čeprav razpotegnjene pesmi, ki imajo v osnovi koren v ameriškem punkrocku osemdesetih, zaradi daljših hrupnih izletov delujejo tako. Vse odigrano temelji na jasni zgradbi, tudi ko se navidezno prepusti in razpusti v hrupu. Ti izleti niso več v funkciji dekonstrukcije pesmi, temveč prej del svojstvene dramaturgije skladb. Te hrupne vdore in sunke peljejo prej na raven zvena kot pa na raven radikalne slušne in fizične izkušnje. V njih je dovolj prefinjenosti, zastrtih melodij, zvočnih barv, zgoščevanj in sproščanj dinamike, da se ne utrudijo in zapadejo v monotonost skozi skorajda dveurni koncert. In to brez krajših alter hitičev in brez ekstatičnih klimaksov ter udarnih refrenov. Thurstonov glas resnici na ljubo ni bil nikoli kaj preveč prida in prezenten, tvorjenje izstopajočih refrenov pa ni v njegovi domeni. 

Dve osrednji skladbi plošče The Best Day, uvodna Forevermore in Speak to the Wild, predstavljata osrednjo formo skorajda vseh skladb koncerta, tudi novejših. Praviloma so daljše, z melodičnim kitarskim uvodom, petjem, prehodom v šum in vrnitev k obema nazaj. V tem se Thurston Moore Band ne razlikuje od Sonic Youth. Vendar je manj izletov v udarno punkrockersko riffanje, z izjemo skladbe 'Germs Burn', in v tej formi se Thurston ne premakne nikamor. A ima dobro podporo. Bistvena hrbtenica, ki nosi pričujočo musko, pa je klena ritmika basistke Debbie Googe in nenadjebljivega bobnarja Steva Shelleyja. Prva uspešno in suvereno pluje med ritmičnim pulzom in zvočnim barvanjem, drugi pa svoj ritem temelji na rastočem, dinamično suverenem in vodenem motoričnemu ritmu iz zlatih časov krautrocka. Njun pogon je ključen, da glasba ohranja tako tenzijo kot opojnost.

Že večkrat smo v neformalnih debatah o starcih na odrih govorili o tem, da jo vedno pošteno odprašijo, da oddelajo svoje. Moore je nagovoru - na uč štiristoglave - množice dejal, da ima raje pivo kot vodo, 'but not on the job'. And what a good job it was. Kako pa se v ta 'job' vklaplja mlada hrvaška po domače kantavtorica, po tuje singer-songwriterka Lovely Quinces, mladi up hrvaške sodobne indie glasbe, ki delno že odmeva v tujini? Naredimo ovinek s Stevom Shelleyjem. Ta je v zgodnji fazi kariere Cat Power igral na njenih turnejah in plošči. In v kontekst Cat Power in njenih današnjih številnih naslednic se umešča tudi Lovely Quinces, ki nam je v krajšem nastopu ponudila dovolj trdne pesmi, večinoma akustične, osebnoizpovedne balade, v katerih že zveni njen glas. Slišimo ga lahko izpod kitarskih in vokalnih melodij, ki še nimajo tako izrazitega lastnega pečata, karakterja in emocionalne globine, niti še ustrezno razdelane dinamike za večji čustveni razpon podanega. Morda sta k temu pripomogli tudi pretirano glasna zvočna slika, tako kitare kot vokala, in nerodna sproščenost. V zadnjem komadu je Lovely Quinces poprijela tudi za električno kitaro, kar nas morda pelje h kasnejšim bogatejšim aranžmajem in skladbam z bendom, kar se redno dogaja ameriškim kolegicam, od Sharon Van Etten do Angel Olsen. Pred nami je bil glas, ki obeta in se še plemeniti. Glede na staž Thurstona in bande smo šele na začetku poti in že ta zveni tako, kot na naši sceni v tem polju nihče drug, morda z izjemo dvojca All Strings Detached.