Kogojeva dvorana, Sigic, Ljubljana, 7. 1. 2017

Prvi sobotni večer v letu 2017 je v prostorih Sigica oz. Slovenskega glasbenoinformacijskega centra poskrbel za improvizatorsko usmerjene. Kogojeva dvorana, poimenovana po skladatelju Mariju Kogoju, je tokrat gostila Tomaža Groma, ki se je predstavil sam, ter združbo, zbrano okoli trenutno zelo aktivnega bobnarja in improvizatorja mlajše generacije Dreja Hočevarja. Majhnost dvorane ter maloštevilna udeležba sta poskrbeli za intimnost izkušnje, premišljeno ozvočenje pa je omogočilo potop v globine zvočne krajine.

Prvi je nastopil Tomaž Grom. Opremljen s svojim zvestim kontrabasom, ki so ga tokrat dopolnjevala preprosto zvezana elektronska zvočila, je sprva napovedal več krajših kompozicij, namesto enega kontinuiranega zvočnega kosa. Med performansom, ki je trajal 45 minut, je Grom golemu kontrabasu zlagoma dodajal vedno več zvočnih elementov, z njimi suvereno manipuliral in jih spajal v zvočne formacije, ki so oznaki prepariranega in razširjenega kontrabasa ne le ustrezale, temveč jo več kot častno zastopale. Kontrabas je za Groma neskončno otroško igrišče, na katerem znova in znova uspe najti nove zvoke, piezo-električni pretvornik, nameščen na telo kontrabasa, pa mu omogoča, da ozvoči tudi najtišje med njimi.

Tako smo bili v prvih nekaj kompozicijah priča elektronsko neobdelanemu kontrabasu, klasičnemu ubiranju strun s prsti in lokom pa se je pridružila še obsežna plejada intrigantnih tehnik, od ritmičnega udarjanja po telesu kontrabasa z rokami in lokom, ubiranja strun pod kobilico in ekspresivnega praskanja z lokom do drgnjenja strun, ki je zvočno aludiralo na domače čiščenje. Med igranjem je kontrabasu dodal še občasne dronersko obarvane sample, ki jih je predvajal iz Abletona, proti koncu sta se akustično obarvani zvočni sliki za kratek čas pridružila še dva filtrirana vira šuma, glavna elektronska igrača celotnega performansa pa je bil nedvomno efekt »Freeze«. Ta je, zapakiran v format majhnega kitarskega pedala, namreč Gromu omogočil »zamrznitev« kratkih delov zvoka iz kontrabasa, s čimer je ustvarjal drone, ki jih je takoj uporabil kot podstat nadaljnji improvizaciji. Intrigantne in inteligentne modulacije, ki jih je Grom dosegal z mešanjem zvočnih virov in suverenim poznavanjem ter kontrolo kontrabasa samega, so tako poskrbele, da je 45 minut minilo čisto prehitro. Prisluhnimo sedaj še kratkemu odlomku včerajšnje improvizacije, preden se posvetimo četverici, ki je oder zavzela za Tomažem Gromom.

Po čik pavzi je oder zavzela četverica poznanih improvizatorskih imen. Domen Gnezda na kitari, Boštjan Simon na saksofonu ter klarinetu, Cene Resnik na saksofonu ter Dre Hočevar na tolkalih so se predstavili na svojem krstnem nastopu. Zasedba, poimenovana Surface of Inscription, si sicer razen improvizatorske narave in »naslovnega« akterja, ki je v obeh primerih Dre Hočevar, z imenom dogodka in istoimensko ploščo Coding of Evidentiality ne deli kaj dosti skupnega.

Priča smo bili dokaj standardni formi free jazz improvizacije, kjer so se akterji zanašali le na akustične lastnosti svojih inštrumentov, z izjemo kitare, ki je s pomočjo multiefekta manipulirala z različnimi distorzijami in časovno-modulacijskimi efekti. Največ poigravanja z razširjenimi tehnikami si je na tolkalih privoščil Hočevar, ki je med setom činele večkrat snel s stojal ter jih igral odložene na floor in snare bobne, se posluževal praskanja po njih ter uporabljal najrazličnejše bobnarske palice, s čimer je spekter polnil z zvoki od pritajenega prasketanja do ušesa parajočih snare eksplozij. Nesporni ubranosti z inštrumenti navkljub pa celotna improvizacija ni povsem prepričala, saj je bila pretežnemu spastičnemu preigravanju tem največkrat skupna previdna umirjenost, občasni izbruhi energije pa so se največkrat končali v kaotičnih plazovih zvoka.