Festival Druga godba, Klub CD, 11. 6. 2012

Včeraj se je po dvotedenski pavzi zgodil zadnji koncert festivala Druga Godba. Nastopila je renomirana južnokorejska zasedba Tori Ensemble. Tori Ensemble so med vidnejšimi sodobnimi korejskimi zasedbami, ki se poleg prestižnih nastopov po vsem svetu lahko pohvalijo tudi z nekaj zanimivimi sodelovanji – predvsem z improvizatorji in eksperimentalnimi glasbeniki newyorškega downtowna, kot so Ned Rothenberg, Elliot Sharp, Erik Friedlander in drugi. Včeraj pa so nastopili v večidel tradicionalni različici.

Tori Ensemble so znotraj koncerta predstavili skladbe, ki izhajajo iz različnih repertoarjev južnokorejske tradicionalne glasbe. Osrednji trije so ljudske pesmi, dvorna glasba ter glasba šamanskih obredov. Začeli so s kombinacijo slednjih dveh. Takoj smo lahko občudovali tenkočutno zvočno medigro znotraj idioma, v katerem se velika pozornost posveča prostorom med zvoki ter udarcem in izzvenevanjem. Ne vem, če je bilo do sedaj na kakem koncertu Druge Godbe slišati toliko tišine znotraj glasbe, ki smo jo poslušali. Ozračje, ki ga je glasba ustvarjala, je bilo na nek način bližje nekaterim odvodom sodobne improvizacije. Južnokorejske glasbe, kot smo jih včeraj slišali, so si s slednjimi sorodne predvsem v posebnem poudarku na zvoku samem. Kot je značilno za marsikatere tradicionalne azijske glasbe vzhodno od Indije - na misel pade predvsem Japonska – vstopanje in izstopanje zvokov, fraziranje in variacije tonov, skratka celoten glasbeni »flow« ne sloni na neki matematični podstati, temveč na bolj organskih periodah. Te so sorodne dinamikam vdiha in izdiha, nasičenosti in redčenja, zvočnim motivom iz naravnega okolja, kot so veter, kapljanje dežja itd. To glasbo osvobodi vezanosti na neko kvantizirano ritmično mrežo, pa naj bo ta še tako kompleksna – kot npr. v indijski klasični glasbi – ter jo približa gnetljivemu pulziranju, ki dostikrat izraste iz specifične materialnosti uporabljenih zvokov ter medsebojne interakcije glasbenikov.

Ravno to je bil eden najbolj fascinantnih aspektov včerajšnjega muziciranja Tori Ensemble. Čeprav je bilo jasno, da poslušamo predano izvajanje tradicionalne glasbe, je pozornost od morebitne idiomatske zakoličenosti uhajala k neverjetnim momentom prvinske izraznosti vseh štirih instrumentalistov – kar jih znova druži z nekaterimi sodobnimi raziskovalci improviziranega zvočenja. Znotraj visoko stilizirane glasbene estetike so kljub temu kot vitalen del ohranjeni momenti surove zvočnosti, ki namesto dolgočasne virtuoznosti izvajalcem ponujajo možnost ustvarjalnega in ekspresivnega poleta.

Mojstrica klasične lirične pesmi »džonga«, pevka Kwon-soon Kang, je tako asociativno spomnila na tiste ljudske pevke prostranega azijskega kontinenta, ki so svojo uporabo glasu še obogatile z izkušnjo avantgardnih glasb različnih izvorov. Tukaj velja omeniti predvsem Sainkho Namchylak ter Saadet Turkoz. Vodja zasedbe Yoon-jeong Heo, ki igra na ogromne citre »komungo«, pa je pokazala izjemen občutek za zvočne specifike svojega instrumenta ter kako se slednje umeščajo v kolektivno muziciranje. Njena veščina dotika in poslušanja se je na tem nič kaj preveč razkošnem instrumentu pokazala povsem razgaljena.

Suk-joo Lee, ki je igral na različne bambusove oboe z imenom »piri«, je s svojim polnokrvnim zavijajočim piskom dajal vtis, da stoji točno na razpotju elementarne glasbene geste ter puščanja prostih vajeti notranjemu zagonu zvoka. Prav tako kot pri Yoon-jeong Heo je bil nekaj posebnega tudi dotik tolkalca Young-chin Mina, ki je mimogrede igral tudi bambusovo flavto »degum«. Njegova »tolkalskost« je sledila prej omenjenim premisam organskega toka te glasbe ter bila tudi v trenutkih očitnejšega ritmiziranja plasirana tako, da smo slišali predvsem grobost poka po opni in sestavljanje v kolektivni trušč, ne pa motivičnega vzorčenja, ki bi bilo samo sebi namen.

Omeniti je še treba, da so glavnino druge polovice koncerta odigrali v improvizirani maniri solov in duetov, ki so bili precej impresivni. K temu so gotovo prispevale tudi njihove izkušnje z drugimi improvizatorji. Še bolj fascinantno pa je bilo slišati, kako je tovrsten pristop pravzaprav poudaril kvalitete že inherentni tradicionalni glasbi, ki jo izvajajo. To je pravzaprav precej redko, še posebej znotraj situacij, ki se zgodijo v okoljih t.i. world music. Tori Ensemble so se pri svojem »odpiranju navzven« dotaknili manj očitnih opcij za tovrstno zasedbo ter tako ohranili posebnost svojega izhodiščnega zvočnega sveta in nam z več zornih kotov odstirali globinske dimenzije svoje igre.  

V dogajanje so vključili tudi gostjo – še eno pevko, ki je z njimi odpela daljšo ljudsko skladbo. Celoten koncert, ki je tudi uradno otvoril festival korejske kulture z naslovom Nasmeh Koreje, pa bi lahko označili kot precej izstopajoč glede na običajno ponudbo azijskih glasb v teh krajih. Dogodka se je držala tudi rahla didaktičnost oz. je bil na trenutke videti tudi kot nekakšna predstavitev. Zato bi si želeli, da bi Tori Ensemble svoj repertoar pri nas kdaj odžgali tudi v bolj intimnem obrednem vzdušju, brez prekinitev in razlaganja. Upajmo, da kmalu spet!