Po ambiciozni drugi izvedbi Festivala sodobne improvizirane glasbe Boben in lajna, vmes pa še dodatnem ciklu Mejniki, se je letošnja izvedba odvila v nekoliko drugačni podobi. Občutek, da je šlo tokrat za bolj ad hoc dogodek, nemara ni povsem v nasprotju s kontekstom pop-up doma, znotraj katerega se je festival tudi v celoti odvil. Letos je bil namreč organiziran tako, da je na njem v enem dnevu zaporedoma nastopilo pet solistov, zaključek – kot tudi otvoritev prejšnjega večera – pa je pripravil organizator in bobnar Dre Hočevar s svojim mednarodnim triom.

Jure Pukl, ki je otvoril sobotno glasbeno seanso, je svoj nastop zgradil iz niza raznolikih, spontano sestavljenih, a v sebi presenetljivo zaokroženih zvočnih objektov. Ti so se povezovali v bolj ali manj pomenljive sintaktične enote, ki so s povzemanjem posameznih prepoznavnih potez ustvarjale nove smisle in jih sproti prevračale. Pri tem sta njegov nastop vseskozi zaznamovala natančno obvladanje inštrumenta in izrazna širina, podložena z jasno voljo do raziskovanja, tako v smislu kreativne rabe razširjenih tehnik kot tudi idiomatske raznolikosti. Pomensko odprta zvočna pripoved je tako vsebovala zdaj bolj lirične, zdaj bolj ekspresivne trenutke, pa spet nekaj jazzovskih pasaž, v katere so se občasno zgoščali posamezni zvočni pljuski. Četudi je Pukl nekajkrat zapustil svojo semantično nit, so najbolj navdihnjeno učinkovali prav tisti deli, ki so bili tudi pomensko najbolj dovršeni.

Vid Drašler je v svojem tolkalskem nastopu za bobnarsko baterijo raziskoval razmerja med prisotnostjo in odsotnostjo zvoka, med izrazitimi zvočnimi zgostitvami in kontrastnimi prekinitvami. Ustvarjal je dinamična zvočna plimovanja in jih razlival v osredotočena raziskovanja spektra in barve. Posamezni zvoki so v njegovem svobodnem nastopu nenehno prestopali meje med dojemanjem bučne celote in njenih minimalističnih sestavnih delov, ob tem pa so se vzajemno osvetljevali v sopostavitvi alikvotno bogatih škripanj, zjedrenih zvočnih curkov in aleatoričnih zvočnih okruškov. V retrospektivi je bil to najboljši nastop večera, s katerim se je ponovno potrdila Drašlerjeva improvizatorska izkušenost.

Pozavnist Žiga Murko je nastopil s svojim elektronskim programom, ki se je zaradi svoje eklektične klubske narave še posebej dobro naselil v prostor, poln hipsterskih artefaktov, ki samozadostno sprevračajo razmerja med estetiko in ne/uporabnostjo. Murkova dodelana in polna glasba je v prostor pošiljala salonske valove globokega sproščanja, ob natančnem poslušanju pa je razkrila tudi kompleksnost svoje žanrske dekonstrukcije, temelječe na kolažu zankanj in vzorčenj. Slišati je bilo mešanico soula, r'n'b-ja, hip-hopa, jazza in terenskih posnetkov z ulic velemesta. Murkovi zvočni kolaži so v enaki meri temeljili na apropriacijah in potujitvah, s čimer je Murko ustvarjal notranje razrvano, a na zunaj povsem skladno zvočno sliko, dopolnjeno z občasnimi solažami na pozavni. Čeprav je Murko s plastenjem različnih diskurzov in vnašanjem spontanih napak v njihovo slovnico kodral robove svoje lastne govorice, jo je, paradoksalno, tudi vedno bolj izglajeval.

Cene Resnik je svoj nastop zastavil nekoliko bolj meditativno in tipajoče. Sprva jasne in počasnejše fraze so napovedale nekakšno iskateljsko kvaliteto njegove zvočne pripovedi, ki je ob poglabljanju vase sproti odkrivala spontane odvode in osenčitve. V njih so se Resniku razkrivali zametki mogočih nadaljevanj, ki so delovali predvsem iz ozadja, kot nekakšen podtok. Verjetno najbolj navdihnjeni del, ko je ta osnova stopila v ospredje, je bil hkrati tudi najbolj negotov, saj so sprotne nadgradnje v smeri čedalje bolj kričave zgoščenosti razkrivale Resnikovo popolno predanost trenutku. Nekatere pasaže so se zato spogledovale s tišino in lastno nezmožnost sprejele kot izziv; tako nastala zvočna poroznost je vsekakor predstavljala svojevrstno kvaliteto. Resnik je svojo zvočno nit občasno tudi zapustil in jo nadomestil s frfotajočimi ornamenti ali nizom poantiranih, odsekanih tonov, ki so mu omogočili prehod v naslednji stavek. Ker je osnovna nit večino časa ostala slišna, je imel njegov nastop v primerjavi s Puklovim resda manj širine, zato pa več koherentnosti.

Po občutku nekoliko krajši in manj navdihnjeni nastop Sama Šalamona je v kitaristovi zdaj že značilni maniri prepletal jazzovske idiome z nekoliko bolj rockovskimi prijemi. Šalamon, ki je ponovno dokazal svoj izjemni občutek za izrazno globino, je spletal lirične fraze in jim sproti z odmevi in zamiki dodajal nove pomenske odtenke. Prepoznavne melodije in sprva jasne harmonije je dopolnjeval s spretnimi disonancami in grobimi kontrastiranji, s čimer je posameznim skladbam zagotavljal izrazno večdimenzionalnost. Njegovo igranje je pri tem ohranilo določeno melodično mehkobo, v kateri je bilo tudi najbolj prepričljivo, v primerjavi z distorziranimi etudami bolj jasno usmerjeno.

Kot zadnji – in edini s svojo zasedbo – je nastopil bobnar Dre Hočevar s svojim triom, ki smo ga lahko slišali tudi na letošnjem jazzovskem festivalu. Ker je trio klavir tokrat zamenjal za električni rhodes in ker je Žiga Murko namesto zgolj pri eni sodeloval pri večini skladb, je zasedba sicer ohranila svojo lebdečo, eterično kvaliteto, a je bila hkrati slišati nekoliko bolj izmuzljivo, manj lirično. Skupinska govorica se je zbrano osredotočala na teksturo in jo očitno namenoma ohranjala na meji enoličnosti, čeprav je Hočevar z nadrobljenostjo ustvarjal kar največ napetosti. Mogoče je škoda, da klaviaturist Bram De Looze ni imel več priložnosti, da bi zares stopil v ospredje, saj so skladbe predolgo vztrajale pri slikanju svojega nedefiniranega in nespremenljivega vzdušja.

Končno ob festivalu ni bilo povsem jasno, zakaj so se organizatorji odločili prav za takšno programsko zasnovo. Zavod Boben in lajna je v preteklosti postregel z več vsebinske raznolikosti in dejansko predstavil prerez novega jazzovskega dogajanja, zato je bil tokratni program videti zastavljen nekoliko arbitrarno, skoraj na silo. Poudarek je bil seveda na improvizaciji, ki jo lahko dovolj redno in bolj poglobljeno spremljamo tudi v drugih koncertnih nizih, vendar tokrat ni bilo jasno, kaj je poanta tega nedvomno velikega izziva za nastopajoče glasbenike niti kaj je bilo glavno vodilo pri izboru. A marsikoga od izpuščenih lahko, ne nazadnje, brez spremljave dovolj pogosto slišimo nastopati tudi kje drugje.

Ob festivalu se je nenehno vsiljevalo vprašanje, ali bi bilo nastope mogoče treba dojemati kot nekakšno pohištveno glasbo oz. zvočne objekte v razstavnem prostoru, ki je že sam tudi svoj glavni eksponat, drugi objekti pa najbolj zainteresirana ušesa. Prisotnih je bilo pač bolj malo. Intenzivnost, ki jo je koncept zahteval od nastopajočih, je bila očitno v nasprotju s splošnim navduševanjem nad površinskostjo in dizajnom, ki življenju včasih daje edino vsebino in jo bolj kot ne povzdiguje tudi sam Pop-up dom. Pri tem je seveda pomenljivo, da se je z zasnovo tega prostora najbolje skladal prav nastop Žige Murka, ki je hkrati tudi najbolj natrgal vsebinsko nit večera. V kolikor se bo potreba po tem – jazzovskem – festivalu še kdaj potrdila, bo morala biti vsebinsko vsekakor bolj osmišljena, sicer bo treba reči, da so ga tudi organizatorji že prerasli.