Trnje pri Pivki, 7.–8. 7. 2023

Med opazovanjem prvih nastopajočih muzičistov sem si vseskozi namišljal pogreb hladnih, večini nerazumljivih, vulgarno analitičnih pogledov na glasbo. »Šuplje priče«, sem si končno z gotovostjo pritrjeval, »nič več kot jebeno šuplje priče«, po svoje nadvse očaran nad čudovito neobremenjenostjo opazovanja in poslušanja, ki se mi je naenkrat odprla. »Tako se pa da,« pomislim, srkajoč še zadnje kapljice dragoceno hladnega kozla, »kaj neki to čudovito divjo, neobremenjeno in očitno večinsko neljubljansko publiko briga za natančne žanrske opredelitve, detajlirane opise zvoka in piflarska pridevniška nastavljanja.« Ko useka d-beat je pač gôtovo. Raje ne privlači tisti ali oni rif, takšna ali drugačna žanrska fuzija. Rajo privlači gola sla, jačína izkušnje kolektivnih šusov pod odrom. Tam so namišljene transgresije, priložnosti za obhajanja vsiljenih norm, tam je prostor fantazmagoričnih subverzij. Kam drugam pa naj se izlijejo evidentne frustracije in razočaranja nad stanjem doma in v svetu? Na periferiji ni liberalcev in aktivnih civilnodružbenikov, ki bi deeskalirali s plehkimi kompromisi. Tu je – večkrat seveda na veliko škodo potencialov lokalne dobrobiti – šus u glavo, pelin, je rokenrol in je globoko ponotranjena apolitična drža, rezultat večno dušečega etatizma in liberalističnih vark.

Ob naročaju nove pijače naletim na starega kolega, enga od MKNŽ mladincev, ki je tudi letos dal roko pri organizaciji, tehnikalijah in podobnih rečeh. S pogovorom hitro zapeljeva v spontano obravnavo nekaterih drugih festivalov, ki se imajo to poletje še odviti, predvsem seveda v relaciji do Trnja. »Se spuneš, ku smo še na Wkrwglco hodili?«, ga zbodem, v želji rajcanja tiste neprecenljive srednješolske nostalgije. »Sevede se,« odvrne v malone svetlečem pogledu, »ma tu je šlu use kurac. Si vidu lajnap letos?«. Wkrwglca je svoj čas bil legendaren festival v čudovitem gozičku med Sežano in Divačo. Če se ne motim, smo ob zadnjem obisku za dva dni kampiranja in muzike odšteli dobra dva evra, gledoč bende tipa Stoned Jesus, Nesesari Kakalulu, Repetitor, Šajzerbiterlemon ... ni da ni. Lahko bi rekli, da je bil to ljudski festival – v istem pomenu kot Trnje, skratka, prostovoljsko naravnan in vobče brez afiinitet do brezobzirnega dobičkarstva. »Sevede sm vidu ...« odvrnem v vidno razočaranem tonu, »samu mislm, da tudi naši kraji neso varni pred komercializacijskimi toki,« dodam, da bi preveril stališče na drugi strani. »Ma ja, ma tle useenu mislm, da je taka klapa, ki ne bo nikoli dovolila, da se kej tazga zgodi,« suvereno, v prikritem, a vselej očitnem ponosu zatrdi kolega. Zame je bil slednji pogovor ključen – po svoje je načel bistvo »alternativnega« angažmaja na relaciji Ilirska Bistrica-Postojna-Pivka. To že niso več šuplje priče. To je družbenopolitična dejanskost in demistificirana dediščina, po svoje sicer res legendarnega dela mnogih društev, klubov in skupnosti.

Obiskovalcem Trnja, vključno z mano, da ne bo pomote, je skupen izrecno užitkarski zanos. Tu smo, v prvi vrsti, da za ta pičla dva dneva zares nismo nikjer drugod. Eskapizem, bi nekateri temu rekli. V resnici nismo nič kaj prida boljši od rekreativnih vaških veseličarjev, ki jih, to si moramo prizanti, večkrat imamo za navadne papke, malinovce, normije in podobno. »Tu smo, da se ga nápijemo, jel?« mi še vedno odzvanja v glavi. In res smo. Na Trnju, v klubu, v kišti, nihče ne išče alternative. Še več, tu smo ravno za to, da nam o njej ni treba razmišljati, da pereča slutnja nujnosti spremembe usahne v omami festivalskega jebiveterstva. V ključnem trenutku nam manjka sposobnost odvezovanja ideje političnega delovanja od moči, od parlamentarizma, monopola nacionalne države. Toliko brezkompromisne volje, želje – kri bi scali, se brez pomisleka žrtvovali –, da se naši klubi obdržijo, da se Trnje zvozi, kot se spodobi, pa vendar ob govoru o potencialnih akcijah za širše družbene spremembe hipoma zapademo v gnili nihilizem. V žepu nas imajo.

Vse to pa nikakor ni krivda več kot voljnih, recimo kar zavidljivo voljnih posameznic, posameznikov in ekip, prav tako pa v tovrstnih procesih še zdaleč niso edini. Tu gre za močno in dolgoletno ponotranjanje struktur in mišljenskih paradigem, ki so tako ali drugače že integralni del izobraževalnih procesov na vseh ravneh. Ampak. Če je kdo zmožen vsiljene strukture preseči in sprožiti novo kontinuiteto političnega in kulturnega delovanja eksplicitno in resnično od spodaj, so to klape v navezi Bistrc-Postojna-Pivka.

A za zdaj smo še tu, v relativno globoki pijanosti, omamljeni od vsega dobrega. Boli nas kurac, nemože nam niko ništa in vse kar še pride zraven. Mimogrede, Kavasutra špila na drugem odru. »Grjmo?« »Grjmo.« Babo na mestu – zvenelo bo odlično. Super špil – v stilu. Boli nas kurac. Šuplje priče. V noč – kot da bi vedeli – odjekne komad Globalno segrevanje in izčiščena bit vsega skupaj v stihu: »Antarktika se topi, Arktika tudi, ma jst sm še zmeri usak dan pjan.« Nego?