Križanke, 12. 6. 2012

Urbani festival UF! je za domače koncertne odre vsekakor prijetna osvežitev. Navsezadnje je z njim nekaj pridobila tudi prestolnica, ki je lahko urbano kulturo ponesla izven standardnih klubskih okvirjev ter opomnila na prijetne poletne večere, ki polagoma že trkajo na duri. Del njih se je prenesel tudi v UF!-ov spremljevalni program, ki se je v Bi Ko Fe-ju odvijal na sobotni večer pred samim festivalom, in sicer z obetavno domačo čudaško zasedbo Napravi mi dete. Četudi je organizatorjem v obeh primerih pošteno ponagajalo vreme, slednjega ne moremo okriviti za nekoliko slabšo obiskanost samega festivala, ki žal ni uspel privabiti številčnejšega poslušalstva. Ob tem se seveda lahko vprašamo, ali sta zasedbi Crystal Castles oziroma The Ting Tings ob podpori domačih zasedb in navkljub močni promocijski kampanji dovoljšnja magneta za prirejanje dogodkov takih razsežnosti.

Z dežja pod kap so na oder kot prvi krenili Barely Modern, ki tudi po okušeni londonski preizkušnji stavijo na paradni repertoar znanih kratkih in udarnih kolažev rock'n'rollovskega revivala. Simpatičen nastop je uspel odpreti apetite predvsem za prihajajočega britanskega mladca Willyja Moona. V svoji čudaški mešanici iskrivega rocka, punkovske ostrine in prvinskega bluesa je z družbo nastopajočih tradicionalne vzorce postavljal v izrazito sodobne okvirje. S prisotnostjo DJ-ja je v svoji pogosto kaotični ekspresivnosti vzorčil denimo tudi plesne ritme. V svoji izdelani podobi je deloval kot nekakšen junak iz Burtonovega filma ter hkrati poskrbel za prvo presenečenje večera. V nenehnem poplesavanju je svojo hiperaktivnost pogosto krotil z odrezanimi stavki in kriki ter občinstvo vidno motiviral. S slednjega je prišel tudi stavek "Willy, ti si tako kul!", ki je vidno ganil  tudi samega Moona.

Pohvaliti velja odzivnost organizatorjev, ki so brez daljših prekinitev krmarili program, četudi so najkrajšo zato potegnili domači nastopajoči, ki so s sprejeto vlogo sidrašev ostali brez vidnejše minutaže. Potisnjeni ob sam rob odra so pred zagrnjeno zaveso kratkočasili občinstvo, medtem ko se je oder pripravljal za glavni točki večera. Opazno utišanje ozvočenja v primeru slovenskih nastopov je tudi njim, ki se na odru Križank ne pojavljajo prav pogosto, odvzelo možnost, da bi tudi sami optimalno predstavili svoj nič manj zanimiv repertoar. Iz tega se je še najbolje pošalil N'toko, ko je pripomnil, da se na dodeljenem kvadratnem metru ne more ravno pohvaliti, da je igral na velikem odru. Tudi njegov dvajsetminutni nastop, sestavljen iz znanega slovensko-angleškega repertoarja, ki je vključeval tudi eno premierno novost, se je zaključil v trenutku, ko se je sam šele dobro ogrel. New Wave Syria sta nasprotno svojo minutažo namenila predstavitvi svežega programa, ki je za razliko od prvenca Hello, Yes izraziteje plesen. Na poti k bolj popovsko izoblikovani formi sta se Urša in Rok odpovedala svobodnejši strukturi ter svojo potrebo po zvočnem eksperimentiranju usmerila h grajenju tekstur.

Prvi headlinerji večera, Crystal Castles, so na oder stopili četrti ter postavili vzdušje, ki ga je bilo, kot se je pozneje tudi izkazalo, težko preseči. Temačna kulisa se je kaj hitro prelevila v enormno igro svetlobnih učinkov z ogromnim stroboskopom, ki je utripal izza zasedbe. Da je vizualni element pomemben delež njihovega odrskega nastopa, je vseskozi opozarjala tudi nenehno dvigajoča se dimna zavesa, skozi katero so rezale luči ter v segmentih odpirale pogled na dogajanje na odru. Mistični del zasedbe tvorita bobnar Christopher Chartrand ter elektronski mojster Ethan Kath, ki v ozadju skrbita za valovske izbruhe electro noisa. Vokalistka Alice Glass je osrednja figura nastopa. Svojo energičnost usmerja v občinstvo, od katerega si mimogrede sposodi tudi steklenico Jamesona, ter ga s svojim skovikanju podobnim vokalom nagovarja. Komunikacije na odru med člani ni, tudi sicer stika z občinstvom, razen skozi glasbo, praktično ni. Pa vendar, odrska prezenca je dovolj izrazita, da poslušalca nevede posrka vase in potopi v svet Crystal Castles.

Zaključek večera je pripadal dvojcu The Ting Tings oziroma članoma Julesu De Martinu ter Katie White. Skupaj sta nas po elektronskem delu ponesla nazaj k rockovsko usmerjenem bloku, ki so ga uvodoma že postavili Barely Modern in Willy Moon. Združitev bobna in kitare je ob spremljavi Katijinega vokala pričarala presenetljivo masivno zvočno sliko, mestoma resda zapolnjeno z matricami, toda ob nastopu je bilo pogosto moč pozabiti, da je kateri izmed omenjenih osnovnih elementov umanjkal. The Ting Tings sta ponudila energičen nastop, Katie je bilo moč praktično loviti z očmi po odru, a žal tudi to ni bilo dovolj, da bi se pod črto znebili občutka enoličnosti.