Channel Zero, 17. 10. 2015

Jeff Mills je bojda izjavil, da tehno sprva ni bil mišljen kot plesna glasba, marveč kot futuristični statement. Z njim bi se verjetno vsaj deloma strinjal pripadnik naslednje generacije tehno bojevnikov Voiski, ki pravi, da v sodobni plesni glasbi pogosto pogreša iskrenost in emocije, zato poskuša s svojo glasbo biti karseda ekspresiven. Na pariški elektronski sceni je prisoten že skoraj desetletje, v okviru lastne založbe Silicate Musique se posveča bolj abstraktni produkciji. Plesnejše kompozicije v zadnjih letih izdaja na primer za čislano L.I.E.S., druge artistične ambicije pa izživlja tudi skozi redne kolaboracije z drugimi artisti. Napol v šali se Parižan primerja tudi z vojakom, ki potuje po svetu in širi glasbo namesto krogel - Voiski namreč v bolgarščini pomeni vojaki. 

Rezultanto vsega naštetega smo lahko preverili minulo soboto v metelkovskem Channelu Zero, kjer je v organizaciji Stiropora in Katamana Voiski nastopil v živo. Za njim pa smo bili priča še DJ setu angleškega producenta Brassfoota, ki je s pogosto okisanimi house izdajami debitiral lani na založbi Apron, umanjkala pa ni seveda niti domača podpora.

V povprečnemu obiskovalcu tovrstnih rejvov precej na kožo pisani maniri se je program začel šele ob polnoči s Stojanom, ki je ogreval uro in tričetrt, potem pa že skoraj nabito poln klub prepustil glavnemu gostu večera. Voiski pri živih nastopih prisega na kompromis med kompleksnostjo analognih mašin in praktičnostjo računalnika. Osrednji del njegovega nastopa predstavlja ritem mašina, na kateri poteka tudi kakšna živa eksperimentacija, melodije posameznih skladb pa kontrolira z računalnikom in samplerji.

Kot je bilo moč pričakovati, je njegov nastop temeljil na trajajočih loopih in večplastnih strukturah, ki subtilno  evolvirajo druga v drugo. Voiski je predvsem mojster uporabe repetitivnosti kot orodja za stopnjevanje napetosti, principa, za katerega v splošnem velja ‘easier said than done’, vendar pa se je v tem primeru zdelo, da producent ni niti za trenutek izgubil pozornosti množice. Dobro se je prilagodil tudi kot vedno temačni in prvinsko žurersko naravnani atmosferi v Channelu Zero oziroma jo s pridom izkoristil. Poleg večinoma značilnih, od daleč z elektrom in acidom spogledujočih se melodij, je namreč nemalokrat posegel tudi po trših tehno zvokih, vendar pa je hkrati venomer sledil svojemu principu kontriranja, dopolnjevanja in osmišljanja surovejšega z nežnejšim. Vse to je naletelo na dobre odzive obiskovalcev in lahko rečemo, da so se v uro in petnajst minut dolgem nastopu vsi aspekti rejva poklopili in zedinili, tako da bi bil namen njegove glasbe skoraj težko bolje dosežen.

Okoli treh je oder prevzel Brassfoot, ki je držal rdečo nit večera in se na nastop Voiskija navezal tako, da je brez okolišenja začel s čistokrvno ter surovo tehno selekcijo, na kar se je publika takoj odzvala pozitivno. V tej maniri je z neizprosnostjo, primerno uri in vzdušju, vztrajal približno do polovice svojega seta. Nato pa je ta sprva neopazno, a vedno bolj vztrajno začel gravitrati proti čutnejšim zvokom housa, od Kerrija Chandlerja, prek kulminacije v hitiču Omarja S-a Set It Out, pa do samega zaključka. Pri koncu je torej Brassfoot skozi vedno bolj vokalne house, garage in rahlo diskoidne odvode set spretno pripeljal že skoraj do prave antiteze zvoka, ki se ga je držal na začetku. Vseskozi pa ni popuščal pri sledenju žurersko plesnemu imperativu, ki je tako ali tako vztrajal skozi celoten večer. Ko je okoli pol petih oder z dokaj sredinsko, a učinkovito tehno selekcijo prevzel oder domači SSS, se ni zbrana množica še praktično nič zredčila. 

To je bil torej eden tistih nastopov in nenazadnje tudi večerov, ki dokazuje, da se v najboljšem primeru dandanes elektronska glasba kot statement in plesna glasba za zabavo niti ne rabita medsebojno izključevati.