Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 1. 10. 2019

V Klubu Cankarjevega doma je ta teden na otvoritvi sezone Cankarjevih torkov nastopila Wendy Eisenberg, ki se v Evropi v tem času mudi premierno, sicer pa ustvarja v New Yorku oziroma okolici. Mlada glasbenica je najbolj poznana kot avant-jazzovska kitaristka, ki jo uvrščajo predvsem ob bok Mary Halvorson, čeprav je ob pregledu njenih del in doživetju njenega nastopa v živo takoj jasno, da se od svoje newyorške predhodnice precej razlikuje, tako po tem, kako pristopa k skladanju glasbe, kot po igranju inštrumenta. Wendy ni zgolj kitaristka, v njen rezime spadajo tudi igranje bendža, kantavtorstvo in pisanje tako poezije kot teorije. Še več – kot je bogat njen raznolik angažma v svetu glasbe in pesništva, je bogat tudi njen zvočni stil, ki sega od popa in rocka do jazza in avantgarde. Deluje denimo kot solo folk glasbenica, članica art-punk tria Editrix in improvizatorka v duih ali številčnejših zasedbah.

Zaradi vsega naštetega nas ne čudi, da jo je opazil tudi John Zorn – gospod, ki smo se ga zadnje leto na domačih tleh že precej naposlušali, pa tudi kurator serialke The Stone Series, katere del je bil tudi torkov koncert. Ravno Zorn je Wendy spodbudil k ustanovitvi tria z namenom izdaje albuma improvizirane glasbe za njegovo založbo Tzadik. Wendy si je za ritem sekcijo oziroma za snemanje pretežno v živo elektroniko usmerjenega albuma The Machinic Unconscious izbrala dva prekaljena in uveljavljena glasbenika – basista Trevorja Dunna in tolkalca Chesa Smitha, ki ju na Radiu Študent ni potrebno posebej predstavljati, sta namreč že stara znanca tukajšnjih koncertnih odrov. Omenimo pa vseeno, da sta oba povezana vsaj z zasedbama Trio-Convulsant in Secret Chiefs 3. Zadnja omenjena je lani jeseni sicer tudi nastopila v okviru iste serialke v Klubu Cankarjevega doma.

Čeprav se je trio za projekt The Machinic Unconscious na nek način zbral zaradi Eisenberg in tudi nosi njeno ime, pa se sama Wendy v glasbenem smislu ne počuti kot vodja zasedbe. Ravno vodilne vloge v bendih sama v splošnem razume kot posledico skladateljske vloge zgolj ene osebe, ki pogosto izhaja iz marketinga, in Wendy se v svojih intervjujih in tekstih pogosto izreka proti takšni dinamiki. In ravno v glasbenem smislu enakovredno razporejene vloge je bilo zaznati na torkovem koncertu, ki je sledil evropski premieri tria v Sarajevu dva dni prej.

Koncert je stekel v formatu dveh ločenih improvizacij, od katerih je bila prva daljša in bolj notranje raznolika v smislu preskokov v glasnosti ter po načinih igranja. Najprej se je trio lotil počasnejšega in subtilnejšega grajenja. Kitara in bas sta se prepletala v prijetnem zvočnem dialogu, podloženem s prvotno tišjimi tolkali. Najprej umirjeno bobnarsko uvajanje je nato Smith redko a ostro izmenjaval z gromenjem po opnah in činelah, na momente je kot kako dramilo tudi prav konkretno zarezal v naše bobniče. Omenjeni dialog kitarskih linij je trio postopno bogatil in poživljal z raznolikimi efekti, ki so pačili osnovne barve inštrumentarija. Ta je v nekem momentu zvenel kot prav elektroniki sorodna atonalna igra precej hrupnih razsežnosti.

Prvi del se je podobno, kot so ga glasbeniki uvedli, tudi iztekel postopno in ne odsekano. Obratno pa se je druga improvizirana seansa začela zelo konkretno, s hipnim bobnarskim solom, ki sta se mu zelo kmalu pridružila tudi Eisenberg in Dunn na strunskih inštrumentih. Kot smo že nakazali, je bila druga improvizacija krajša, predvsem pa bolj poživljajoča in zaznamovana s hitrimi skoki. Občudovali smo tako neoporečno ritem sekcijo kot sposobnost večjezičnosti kitarskih izrazov. Takšno oznako večjezičnosti so Wendy namreč namenili naklonjeni mediji. Ta njena večjezičnost vključuje raznolike načine igranja - lahkotno ubiranje, punkovsko igranje rifov in igra s kopico efektov – vse to pritiče njenim različnim projektom.

Seveda je poleg hude in masivne zvočne slike v oči precej bodla tudi sama hitrost Wendyjinega igranja, ki ji je komaj moč slediti. Poleg lahkotnosti njenih prstov je opaziti tudi njeno zasanjanost med igranjem kar z zaprtimi očmi ter njeno težnjo po vzporednem sledenju glasbi z vokalom. Tega se je na koncertu lotila zgolj izjemoma, na suho in tako s tem ni zares prišla do izraza - s svojim glasom skozi ozvočene inštrumente. Zasanjanost pa vsekakor tudi ne pomeni zanemarjanja oziroma neposlušanja starejših tovarišev, Wendy se kljub svoji mladosti prav dobro ne le odziva, temveč v plodnem dialogu s kolegoma tudi dejansko najbolj zasveti. S premiernim slovenskim koncertom Wendy Eisenberg smo bili torej deležni prav dobrega uvoda v sezono Cankarjevih torkov.