Kino Šiška, 30. 1. 2015

Včerajšnji koncert zaradi raznolikosti in veliko improvizacije morda ni bil do potankosti izdelan, bil pa je v celoti zelo zanimiv in iskren.

Glasbenika, ki sestavljata dvojec Xylouris White, si v nekem oziru ne bi mogla biti bolj kontradiktorna, Xylouris, zavezan k tradiciji in grški etno glasbi, in na drugi strani Jim White, neobremenjen in raziskujoč tolkalec, ki izhaja iz preseka med rokerskimi in improvizacijskimi vodami. Celotno lutnjarjevo življenje je bilo prežeto z grško oziroma natančneje kretsko glasbo, saj je namreč sin znanega glasbenika Psarandonisa, ki je prav tako odrasel v tradicionalno glasbeno navdahnjeni družini. Jim se je medtem gibal med noiserskimi in rokerskimi grupami in sodeloval z nešteto glasbeniki. Širšemu občinstvu je najbolj poznan po avstralskem instrumentalnem triu Dirty Three. Sinočnji večer je tako pričakovano v celoti zvenel kot trk dveh popolnoma različnih svetov, ki pa sta uro in pol hodila z roko v roki.

Tako naključno, kot sta se glasbenika spoznala in začela sodelovati, je slišati tudi njuno igranje. Ko je Jim prvič zaigral z Giorgosovim očetom, ga je kljub nepoznavanju tradicionalne ritmike navdušil s pristopom. In če je kaj Whitova odlika, je to ravno popolna predanost in odzivnost na sosednjega glasbenika in njegov instrument. Ravno s tenkočutnostjo in pozornim poslušanjem Giorgos in Jim inkorporirata vso naključnost stilskih trkov in improvizacij v glasbo, ki presega okvire tradicije. 

Dvojec je v živo nadvse energičen in glasen. Nenehna korespondenca na koncertu zasije v vsem sijaju in se iz tihih posamičnih tonov in nežnega bobnanja nenehno preobraža v s tempom in glasnostjo stopnjujoče se zvočne gmote. Xylouris je tvegal že s tem, da je lutnjo, ki je v grški tradicionalni glasbi postavljena za instrument v ozadju, postavil kot edini in osrednji melodični instrument skupine. Melodično je sicer njegovo igranje še vedno zelo etnično navdahnjeno. Veliko je ritmike in repeticij, s katerimi se razvijajo skladbe in fraze. Melodije se med razmazanim zvokom lutnje prikazujejo in izgubljajo in niso docela opredeljene, kar bi lahko pripisali instrumentu in hkrati celotnemu konceptu njune glasbe, ki se zelo izogiba ustaljenim formam, a ne vplivom.

White pa je, kljub temu da je on ritem mašina, docela osvobojen repeticij. Opira se na vzorce lutnje in se popolnoma prepušča občutku. Prikazal je mojstrstvo v obvladovanju instrumenta, saj se njegovo bobnanje sliši tako zelo naravno in odprto, kot da bi popolnoma opustil oziroma interniziral tehnično stran igranja. Noben takt v njegovem igranju ni enak. Konstantno se odziva na Giorgosa in nadgrajuje njegove ritmične forme, dokler skupaj ne prilezeta do organiziranega ekstatičnega hrupa.

Zanimivo je, da so skladbe ravno tam, kjer je White opustil oziroma presegel ritmiko in sta oba zavzela zapletene vzorce, imele najbolj plesen in avtentičen pridih, kar nakazuje na njuno poglobljenost in senzibilno uporabo tradicije. Tako glasba na njuni izdaji Goats kot tudi druge tradicionalne skladbe, ki sta jih odigrala včeraj, temeljijo na plesih, če omenimo na primer le »sousta«, tradicionalni ciprski in kretski ples. Zato je škoda, da so organizatorji za koncert pripravili sedišča, saj bi v nasprotnem primeru vsaj del spodobno napolnjene dvorane zamigal ob marsikateri skladbi. Prav tako sta se glasbenika tako kot drug na drugega odzvala tudi na ploske in odzive publike s še intenzivnejšim igranjem. 

Center vsake skladbe, pa naj je to nežna tradicionalna balada, ki jo je samo ob spremljavi lutnje odpel Giorgos, živahni zvoki prazničnih skladb ali prepišna in na drugi strani hitra dromljanja, je interakcija med glasbenikoma. Zdi se, kot da njune kompleksne in dinamične fraze nimajo ne začetka ne kraja, ampak valovijo med vpadi enega ali drugega instrumenta. Med prvinskimi vzgibi pa uspeta na poslušalce prenesti univerzalno občutenje skupka njunih dveh različnih svetov.