Yob in Black Cobra, Gromka, 26.9.2016

Glasba sama po sebi ni dobra ali slaba, pozitivna ali negativna, poslušljiva ali neposlušljiva ali kar je še takega, temveč svojo vrednost vselej pridobiva šele ob stiku s poslušalcem, ki si jo razlaga glede na svoje zaznavne in umske predispozicije. Zato v nadaljevanju ne bomo posebej poudarjali, kako je možno, da lahko koncert Black Cobre in Yob pri poslušalcu vzbudi občutke veselja, sreče kljub svoji ne nujno vedno, splošno rečeno, ‘pozitivni’ vsebini. Dobro počutje ob določeni glasbi torej ni toliko odvisno od njenih notranjih določil, prej od tega, do kakšne mere se poslušalec z njo poveže.

Zdaj torej, ko smo to razjasnili, pa se lahko pomaknemo k prijetnejšim rečem, k dejanskemu dogodku v obliki koncerta Black Cobra in Yob. Kar nekaj časa smo pričakovali to srečanje, med drugim tudi zato, ker sta obe zasedbi v Ljubljani tokrat nastopili prvič.

Ob točnem začetku koncerta je oder prvi zavzel dvojec Black Cobra, impulziven doom/sludge metal izstrelek iz San Francisca v Kaliforniji. Kitarist Jason Landrian in bobnar Rafael Martinez skupaj delujeta okoli petnajst let, za sabo pa imata pet dolgometražnih albumov, od teh dva, ki sta izšla za založbo Southern Lord, ki stoji tudi za izdajami bendov kot so Sunn O))), Earth, Om, Pelican, Today Is The Day in podobni.

Njun hrupni zvok bi težko opisali zgolj z žanrsko opredelitvijo po predalčkih doom in sludge metal glasbe. Zvok, ki se je prerival z odra, je bil namreč nekoliko bolj kaotičen in razmesarjen. Landrian je strumno premikal prste po kitarskih strunah in rohnel v mikrofon, medtem ko je Martinez z neumornim udrihanjem po bobnih enako hitro sekal skozi kitarske rife. Proti koncu je bilo že zares težko slediti nareku same glasbe bodisi skozi ritem ali pravzaprav karkoli drugega, lahko se je le obstalo in čudilo zvoku, izvajanemu s strani le dveh postav na odru. Lahko bi se spraševali, kaj bi tukaj recimo še lahko pridodala bas kitara, vendar je že glasnost njunega koncerta kar kričala o samozadostnosti zasedbe take, kot je.

Po tej glasni predigri pa so oder prevzeli Yob, oregonski doom metal mojstri. Aktivni vse od leta 1996 stojijo za kar konkretno diskografijo, ki je z vsako novo izdajo le še dodatno okrepila njihovo ime. V preteklosti so sicer nekoliko spreminjali svojo postavo, v letu 2006 pa je band celo razpadel za celi dve leti. K sreči so se leta 2008 vokalist in kitarist Mike Scheidt, basist Aaron Rieseberg ter bobnar Travis Foster zbrali nazaj na kup in nato vse do danes ostali združeni pod imenom Yob. Zadnjo studijsko izdajo Clearing The Path To Ascend so zabeležili leta 2014 in to kar pri Neurot Recordings.

Skoraj neslišno so Yob pričeli s strežbo svojih posladkov po logiki »z vsakega albuma nekaj«. Koncert so otvorili s skladbo Ball of Molten Lead. Zaradi solidnega ozvočenja je bilo v prvih vrstah hipnotično dobro. Bogate nastopaške izkušnje benda so bile očitne tako na odru kot tudi pod njim, saj se je prelivanje kitarskih zvokov, bobnanja in strumno ubranih bas linij z največjo lahnostjo prožilo po prostoru. Največ pozornosti je sicer uspelo pridobiti frontmanu Miku Scheidtu, ki je svoj širok spekter vokalnih spretnosti tu in tam med komadi uporabil tudi za komunikacijo s publiko. Spregledano pa ni bilo niti njegovo elegantno obvladovanje kitare in raznih efektov. Prehajanje med čistimi in zdistorziranimi rifi je vseskozi potekalo gladko in je poleg že tako ali tako stabilne ritem sekcije dodajalo še večji občutek kompaktnosti glasbe, ki kljub dejanski dolžini posameznega komada, plus deset minut, ni nikoli dajala občutka, da se vleče. Komad gor ali dol, brez težav bi jih poslušali tudi še daljši čas. Vendar bisa ni bilo.

Koncert je bil uspešen do mere, ko je uspel tudi beden ponedeljek dvigniti na raven poskočnega petka. Za to gredo večne hvale v smeri ŠKUC-Bube in KiborgSpužva Bükinga, ki pridno skrbita, da ne umremo od pomanjkanja možnosti oglušenja. Hočemo još!