Channel Zero, 15. 5. 2015

Včeraj sta se v klubu Channel Zero na Metelkovi ustavili dve skupini, ki ju sicer druži japonsko poimenovanje, a se tukaj njuna podobnost skorajda že konča. Nastopila sta namreč japonski težkokategorniki Zeni Geva ter domači rockerji Nakajima. Večer so otvorili slednji, in čeprav so sami po sebi spodoben bend, je njihova včerajšnja umestitev pri marsikom naslikala vprašaj. Nakajima se gibljejo nekje med pravovernimi dojemanji garažnega in tako imenovanega noise rocka iz začetka devetdesetih, ki jih občasno oplemenitijo z bolj d-beat punkovskimi drvenji. Večji del materiala in izvedbe je bil žal občutno preveč generičen in bend je na momente deloval precej anonimno. Spet v drugih trenutkih se je zdelo, da se hoče pevcu in kitaristu vsaj malo utrgati, a jima sekcija basista in bobnarja ni zmogla slediti. Kar je škoda, saj so bili trenutki, ko so v komadih začeli bolj nalomljeno lomastiti in bi se to lahko razvilo vsaj v pristen noise rock raztur, če že ne v kaj drugega. Generičnost izhodiščnega materiala je ponavadi moč »rešiti« s presežkom energije in prepričljivosti pri izvedbi, a Nakajima vsaj včeraj niso bili čisto tam.

Po njihovem nastopu sta oder precej hitro zasedla Zeni Geva, v zadnjih letih nastopajoča zgolj še kot duo. Takoj sta udarila s tistim tipičnim klavstrofobičnim Zeni Geva zvokom in s kompaktnostjo izvedbe zbujala vtis, da bo njun nastop minil nemara celo prehitro, saj je tudi publika nekam počasno kapljala pod oder. A strah je bil odveč, luči so se počasi zatemnjevale, ljudje so se zgostili in masovno smo se podredili okrog uro dolgemu sosledju njunih neizprosnih komadov. Ko sta kmalu po začetku udarila z »Alienation« in nato še z »Disorganization«, je bilo jasno, da zadeva ne bo ostala samo na površini. Dvojec je deloval usklajeno, seveda, Tatsuya Yoshida za bobni je bil občasno zadržan, a je spretno krmaril skozi komade in sproti sprožal tudi elementarne elektronske vnose v obliki šumov, piskov in samplov disonantnih sintovskih akordov. V zadnjem obdobju dvojca Zeni Geva se nekoliko močneje pozna tudi vpliv povsem originalne in idiosinkratične izraznosti, ki blesti v proslavljenih projektih Ruins in Koenji Hyakkei, včerajšnja sprotna vokaliziranja pa so bila dosti bolj odmerjena, a tudi učinkovita in potopljena v tok glasbe. Nosilec projekta KK Null pa je s svojim relativno enostavnim nastavkom težke, občasno efektirane kitare, tipičnim vokalnim rohnenjem in občasnimi elektronskimi diverzijami določujoče skrbel za plasiranje esencialij »Zeni Geva pristopa« k zvočnemu terorizmu.

Specifična nasičenost, overdrive in hladno izenačevanje njunega zvena so se včeraj večplastno vsiljevali in oplajali v razbiranju samega pomena imena Zeni Geva, ki se v grobem prevaja kot »denarno nasilje« oziroma »nasilje denarja«. Spraševal sem se, kakšno telo se nam izrisuje pri navigaciji skozi intenzitete, ki so jih plasirali med nas. To je na nek način odprto, razširjeno telo, ki obenem bobni od presežka čutenja, hkrati pa je taisto čutenje rezultat prisile produkcijskega procesa, tekočega traka krute neustavljivosti proizvodnje presežka nasilja in užitka. To ju na nek način druži s švedskimi kolosi Meshuggah, asociativne linije pa so ob komadu »Freedom Bondage« segle tudi do Merzbowa in njegove »Ecobondage«, refleksije o suženjski ekonomiji in surplusu afektov v strojnih količinah, ki povratno vplivajo na našo doživljajsko krajino. V takem okolju tudi Nullov vseprisotni nizki in prekopicevajoči krik, ki se je enkrat prelevil celo v nekaj, kar je spominjalo na tibetansko grleno petje, pridobi več sopostavljenih, nemara kontradiktornih, pomenotvornih nians.

Bolj ko je koncert napredoval, bolj zagreta je bila tudi publika, ki je od banda izvabila dva bisa, od katerih je bil zadnji komad »Godflesh«. Na splošno so bili komadi drugega dela koncerta Zeni Geva podani tudi bolj noisersko, nemetronomsko pulziranje, pri tem sta si občasno pomagala celo z loopanjem, a hvala boginji se nanj nista preveč naslanjala. Tudi s tem sta pokazala, da sta dediščini Zeni Geva kos tudi v dvoje in ne glede na občasno pogrešanje tretjega člana dostojno oddelala svoje.