* foto: FB profil Toni Muzika

Klub Metulj, Bistrica ob Sotli, 15.–16. november 2019

Pred dobrim tednom dni so se v petek in soboto sestale domače regionalne sile preslišanih glasbenikov in glasbenic, zbranih pod streho založbe Zvočni prepihi. Že ob prvem pogledu na program je mini festival Roaming Of Sound Rebels napovedoval obetaven izlet v Bistrico ob Sotli in tamkajšnji Klub Metulj – ni namreč veliko priložnosti, na katere bi se večji del ustvarjalcev izpod strehe Zvočnih prepihov zbral na enem mestu. Izjema so morda festival Improcon, Zasavje Noisefest International ali mednarodno romanje v okviru dogodka Multiversal, vseeno pa se deveterica glasbenikov s Štajerske, Primorske in osrednjeslovenske regije ne zbere tako zlahka na kup. 

Priložnosti tokrat ni krojila kaka posebna velika obletnica založbe, ki se je tekom šestih let obratovanja elegantno vklopila v aktivno mravljišče glasbenikov in že zgodaj delovala kot njegov integralni del. Razlog za zbor je bila preprosta potreba po predstavitvi dela ustvarjalcev, ki so v zadnjem letu v sodelovanju z založbo izdali plošče ali pa med seboj stkali nova sodelovanja. V Klubu Metulj smo tako spremljali skupno trinajst nastopov, od katerih so štirje predstavljali aktualne plošče (nekateri ekskluzivno, drugi ne), pet je bilo nastopov bolj ali manj ad hoc sestavljenih zasedb, preostali štirje pa so bili solo nastopi, vezani na repertoar starejših akcij Zvočnih prepihov.

Udeleženci smo že prvi dan v spodnjih prostorih bistriškega kluba s sebe sprali vso slabo energijo deževnih dni, ko smo se po toplem sprejemu udobno namestili na barske stolčke, s katerih smo spremljali šest petkovih večernih nastopov. Uvod v večer je predstavljala predstavitev plošče breznavdiha Marka Jeniča, ki nas je ob zvokih prasketanja gramofonske plošče, ozvočene s kontaktnim mikrofonom, v koncertni večer popeljal z brenkanjem po citrah. Omembe vredno je dejstvo, da na plošči breznavdiha citer ne slišimo, kar sproži temeljni premislek o tem, kaj je avtor tokrat sploh predstavljal. Vzporedno z valovi pomirjujočih melodij bi lahko rekli, da se je v Markovem nastopu odražalo določeno temeljno stanje ustvarjalca, stanje brez navdiha, brez reference, stanje brezskrbnega ustvarjanja. Jenič je strune inštrumenta tekom nastopa božal, frcal, med njih vtikal lesene palice, iz inštrumenta je izvabljal nepričakovane zvoke, podobno kot nas preseneča tudi na plošči breznavdiha z violino in drugimi inštrumenti.

Jeničeve citre so nato po zaključenem nastopu v fokusu programa večera zamenjale elektronske citre mariborskega hišnika Klemna Šalija, ki že leta ustvarja pod imenom Monoscarves. Monoscarves je tokrat predstavil svoje nove upornike, ki jih pogosto tudi sam sestavlja v inštrumente, s katerimi proizvaja različne zvoke, ki se odzivajo bodisi na svetlobo bodisi na njegove manevre s prsti. V preostanku večera sta v podobni špuri nastopila še Šalijeva someščanka Nina F – Kikiriki v duu z Blažem Božičem – SsmKOSKom, ki sta se na momente s svojimi elektronskimi pripravami dobro ujela, a nista prikazala tako močnega nastopa kot primorski Umdhlebi. Ta je kleče na preprogi med hlapi posebne smole v nas vzbudil trans še pred zaključnim nastopom prvega večera, nastopom oziroma glasnim pokom dvojnega tria Balžalorsky Berger SsmKOSK / Drašler Jenič Boršič. 

Naslednji večer je nato prepih vel dalje med kar sedmimi koncerti, med drugim tudi tremi predstavitvami aktualnih plošč. S prve je uletel kitarist Vitja Balžalorsky, ki je pred dobrim mesecem dni v sodelovanju z založbo javnosti ponudil meditativno hrupni kolaž plošče The Law of Attraction. Če so med drugim ob Vitjevem solo prvencu padale misli, da spominja na vse drugo kot na kitarsko glasbo, se je ta tokrat v Bistrici pripetila v ravno takšni – izrazito kitarski maniri. Sicer še vedno z efekti razmočeno, elektrificirano hrumenje je bilo precej rifovsko obavano. Dolgoletno urjenje z električno kitaro je v odmevih po bistriškem Metulju navdušilo celotno poslušalstvo. Po eni strani je bila to resnično edinstvena predstavitev albuma oziroma zgolj različica posnetega solističnega izdelka, po drugi strani pa še posebna priložnost ujeti glasbenika v takšni izvedbi. Vitja se je sicer kalil vsaj v zasedbi Carnaval, trenutno pa ga najbolj pogosto spremljamo kot člana kolektiva Laibach.

Poleg Vitjevega nastopa se je v soboto v sklopu festivala pripetil še en solo nastop – koncert Blaža Božiča aka SsmKOSKa s predstavitvijo najnovejših skladb z albuma Pajser in mleko. Bežigrajski poet je komade nanizal zelo intenzivno in poskrbel za katarzično doživetje. Kombinacija poezije, turbo sentimenta in semplov, ki jih KOSK v živo prireja, nas je potisnila tako v čudenje kot v neopredeljen čudaški ples. Za njim je sledila še ena predstavitev albumskega izdelka, namreč albuma Barjanec dua Vida Drašlerja in Marka Jeniča, ki sta se za to priložnost preselila v drug del prostorov kluba, na hodnik pri WC-jih. Nenavadna izbira prostora za nastop se je izkazala kot zvensko precej smiselna odločitev za kombinacijo violine in okrnjenega seta bobnov, ki je v čisto akustični oziroma sploh edini neozvočeni festivalski izvedbi odzvenela v posebni impro maniri. Vid se je sicer pridružil tudi nojzerskemu duetu ustvarjalcev Monoscarves in Umdhlebi, ki so skupaj na drug večer prvič tudi izraziteje hrupno pretresli odmevne sobane kluba Metulj.

Na ta večer se je sicer zgodila še ena posebna praznična prigoda, namreč špil dvojca The B.Bees – Brgsa in Vitje, ki sta po dolgem času znova poskrbela za njun tipičen utrg. Dvojec, ki je pred leti nekaj časa hrumel po gnilih klubskih kleteh, se je tokrat pred našimi očmi spustil z vajeti v impresivni nojz in drone maniri. Dalje se je na programu sedmih koncertov zvrstil še solo Nine F oziroma Kikiriki, ki je svoj elektronski hrup barvala s tereminom in predvajanjem kasetk z izseki posnetkov slovenskih bajk in govora v nemščini. Sklepni del večera pa je pripadel ekstra nojzerskemu triu Kikiriki/Umdhlebi/Monoscarves, ki so kot posamezniki iz čorbe težje stopili v ospredje, celoto nastopa pa bi lahko označili kot tehnoiden razplet, ki je večino obiskovalcev pognal na noge.

Seveda pa se večer na tej točki še ni zaključil; debate, muzike, ples in počasno uživanje različnih dobrot izza šanka, vse to je še kar trajalo. Celoten sklop nastopov dveh večerov festivala Zvočni prepihi oziroma Roaming Of Sound Rebels se nam je pošteno usedel v ušesa – to je bila prav intenzivna prevetritev. Pa vendar – tokratni dogodek ni bil zgolj festival, prej je bilo to – z besedami Umdhlebija oziroma Luke Bevka – družinsko srečanje ali celo družinska terapija, ki jo včasih potrebujemo tako poslušalci kot muzičarji. Na še nadaljnje nove prepihe!