Cankarjev dom, 23. 2. 2016

V torek, ki je sicer rezerviran za Cankarjeve torke, smo se tokrat lahko udeležili sklopa koncertov, na katerih so domači jazz ustvarjalci predstavili svoje novosti. Med bende, ki so igrali, sodijo elektronsko obarvani Litošt, plavajoči Rok Zalokar Trio, tesno uigrani Jaka Kopač Kvartet ter Gomme De Jour Roberta Jukiča. Poleg omenjenih napovedanih skupin pa smo bili po selitvi iz Štihove dvorane v Klub CD postreženi še z nenapovedanim koncertom mladih talentov iz škofjeloškega orkestra Jazz je kul band. Razen najmlajšega presenečenja so načeloma vsi igrali svoje skladbe s prihajajočih oziroma sveže izdanih albumov. Tako je bil večer skladno z zgodnjo pomladjo zavit v nove kreativne poganjke slovenskega porekla.

Prvi so nastopili Litošt. Koncert, ki je otvoril enodnevni festival, je bil najavljen že ob šestih popoldne. Morda sprva nekoliko čudna poteza, saj so kot bend, ki se ukvarja z elektronskimi prijemi, na papirju obetali najbolj aktualne pristope k jazz ustvarjanju. Uporaba akustičnih bobnov v kombinaciji z analognimi sintetizatorji, speljanimi skozi kopico efektov, je bila sicer osvežujoča. Manipuliranje z zvoki, katerih barv jazz uho ni navajeno, je pritegnilo pozornost s skoraj krivično prednostjo. Izkoriščenje potenciala vseh Litoštovih aparatur pa je triu na videz predstavljalo dobršen izziv. Postregli so z dinamičnimi interakcijami med bobnanjem ter elektrončkarskim šraufanjem, a vse skupaj je bilo bližje eksperimentalnemu jamu kakor jazz koncertu. Težko bi jim očitali pomanjkanje virtuoznosti, še posebej ker so imeli na odru toliko opreme, da bi jih lahko v bendu bilo dvakrat toliko. A včasih je bolje uporabiti toliko stvari, kolikor imaš rok in prstov. Morda so zato izpadli nekoliko bolj mlačno, kot bi sicer lahko z ožjim naborom inštrumentov, vseeno pa so kot skupina poželi odobravanje s strani publike. Kljub nastopu, ki je na trenutke deloval kot zadnja vaja pred koncertom, je bilo slišano dovolj stimulativno. Litošt so nedvomno skupina, kakršnih bi lahko bilo več, in če ne drugega, že zaradi tega obetajo.

Po enournem premoru so se obiskovalci preselili v zgornje prostore Cankarjevega doma, natančneje v Klub CD. In čeprav je bilo obiskovalcev v množičnem številu že v Štihovi dvorani, se je kljub večjemu prostoru število v klubu še izboljšalo. Prav tako se je izboljšalo vzdušje, pri čemer gredo zasluge tudi opciji menjave vstopnice za kozarec vina. Nepričakovano so pred nadaljevanjem festivala poleg glavnega odra stole zasedli Jazz je kul band. Polnovreden orkester je zaigral kolaž priredb različnih popularnih skladb in s tem dodatno okrepil vzdušje festivala, ki se je posvečal mladim upom. Tako so prišli na račun tudi tisti, ki jim je pri koncertu Litošt primanjkovalo melodičnosti. Simpatična in številčna zasedba je požela bučen aplavz, nato pa se je večer nadaljeval po urniku.

Rok Zalokar Trio so predstavili skladbe z novega albuma Rok Zalokar Trio Vol.2. Trio, ki je obrvi dvignil že s svojim prvencem, je tokrat s slišanim šel še korak dlje. Predvsem Rok Zalokar je v primerjavi z delom na prvencu s svojimi klavirskimi solažami dvignil intenziteto, poleg tega je imel s seboj še dodatno klaviaturo z efekti, ki je bedela na klavirju in služila predvsem z dodatnim obarvanjem slišanega. Glavna virtuoznost se je dogajala pod prsti, ki so lebdeli nad tipkami koncertnega klavirja. Med temami skladb se nepričakovano usuje poplava tonov, ki zabriše melodije in poudari ambient. Kopica fraz se nato nekaj časa kopiči, dokler ne izpljune nadaljevanja skladbe. Pri tem se je videlo, zakaj se trio imenuje Rok Zalokar Trio, saj sta mu bobnar in basist včasih pustila prostor tudi brez izbire. A videlo se je tudi, da brez njiju te skupine, in s tem tudi glasbe, ne bi bilo. Čeprav je Rok Zalokar gonilna sila v triu, ga basist in bobnar dopolnjujeta in pripomoreta h konkretnejšem izražanju nečesa, kar bi sicer lahko mejilo na razvodenelosti.

Jaka Kopač Kvartet pa je bil nedvomno presenečenje večera, morda zaradi relativne odtujenosti, saj večinoma deluje v New Yorku, od koder je s seboj pripeljal tudi svoj band. Medtem ko je Litošt na papirju deloval kot najbolj progresivno misleč projekt tega festivala, Jaka Kopač Kvartet nerazgledanemu očesu ni sporočal kaj več, kot da gre za precej standardno jazz zasedbo saksofonista, pianista, kontrabasista in bobnarja. A z močno vizualno prezenco usklajenih suknjičev so takoj naredili korak vstran od ležernega pristopa k nastopanju. Prav tako so, ne glede na to, da je v imenu skupine vidno samo ime avtorja skladb in vodje benda Jake Kopača, na odru imeli vsi enako mero prezence. Gonilna sila je bila uigranost skupine, in ne ena oseba. Še posebej pa je zažigal bobnar, ki mu ni bil kos nihče pred ali za njim. Skupina je predstavila svoj nov album Present Thougths, ki pa je svoje besede našel v klasičnem jazzu petdesetih in šestdesetih, ob katerem je eksperimentiranje z novodobnimi napravami izgledalo kot navlaka. Vsaka skladba je vsebovala vsaj eno solažo enega glasbenika, med katero se je vodja benda Jaka Kopač spoštljivo umaknil v zaledje, dokler se ta ni zaključila, in je spet hladnega izraza stopil naprej v soj reflektorjev in v hrumeč aplavz in žvižge, ki so se ponavljali skoraj na par minut. Navdušenje nad precej konvencionalno jazz zasedbo je pokazalo, koliko teže nosijo v jazz nastopih veščine in uigranost zasedbe. Sicer po poreklu večine članov najmanj domača zasedba, a vseeno delo domačega skladatelja in nedvomno vrhunec večera.

Za kvartetom Jake Kopača pa je nastopila še zadnja zasedba, in sicer prav tako kvartet Roberta Jukiča, Gomme De Jour. Za bučnostjo prejšnje skupine bi kdorkoli imel pred sabo težko nalogo. A skupini to ni bilo mar. Na oder je stopila četverica skoraj all-starjev domače jazz scene. Jani Moder na kitari, Igor Matković na trobenti, Žiga Kožar na bobnih in seveda Robert Jukič na basu. Eden izmed bolj vsestranskih skladateljev s področja jazza je z bendom nastopil pred nekoliko manj številčno publiko, saj se je večer že rahlo zavlekel in za razliko od predhodnega nastopa spet zaplaval v bolj nedorečene vode. Efektirana električna kitara je vzdušje oddaljila od klasičnega jazza in se približala fusionu. Kar je bil sprva kljub spogledovanju s filmsko glasbo vesternov in surf estetiko tudi najbolj prominenten vtis. Morda bi se ob drugačni razporeditvi nastopajočih v večeru slišalo še več tega, kar so imeli ponuditi, a cenjeni avtor je s svojo skupino tokrat ostal v senci Newyorčanov. Nastop je bil nedvomno barvit in skladbe domiselno razgibane, a večer je vseeno terjal svoje in odprtost ušes je počasi pojenjala. Vseeno je nastop več kot le pospremil domov, četudi je imel po okoli šesturnem festivalu rahlo nehvaležno nalogo igrati pred utrujenimi ušesi.          

Enodnevni festival Zvončki in trobentice se je tako izčrpno zaključil z zaokroženo predstavitvijo novih domačih jazz projektov, ki so dodali par konkretnih polen na ogenj upanja, da ljudi - in predvsem mlade - jazz še vedno zanima, ne glede na njegovo obliko.