Klub Cankarjevega doma, 10. 4. 2018

Koncertni cikel Cankarjevi torki je v Klubu CD v tem tednu gostil bržkone najbolj vročo zasedbo mlajše britanske jazz generacije, ki se je pri nas prvič mudila leta 2015 v sklopu festivala Druga godba. Nekonvencionalna postava s hiperproduktivnim idejnim vodjo Shabako Hutchingsom na saksofonu, Theonom Crossom na tubi ter vratolomnim bobnarskim tandemom Toma Skinnerja in Eddieja Hicka je v hramu slovenske kulture v okviru predstavitve svojega aktualnega dolgometražca Your Queen is a Reptile uspela pričarati svojevrsten medgeneracijski parti, ki je še tako frigidnega podalpskega poslušalca prisilil k prestopanju in zibanju v bokih.

Privlačnost kvarteta Sons of Kemet in njihovega torkovega nastopa se skriva prav v neortodoksnem pristopu k muziciranju ter seveda transžanrski naravi njihove godbe, ki deluje kot konglomerat ritmičnih prvin karibskih glasbenih form, kot so kalipso, chutney in soca, tolkalskih prijemov Tonnyja Allena in neworleanških uličnih bendov. In čeprav igrivi dialogi med Hutchingsovim saksofonom in Crossovo tubo v kontekstu slogovnega profiliranja zagotovo dolgujejo levji delež velikanom jazzovskega pantenona, imajo po svoji namembnosti več skupnega z britansko klubsko glasbo kot pa kanonom ameriškega jazza. Slednji ima denimo veliko vidnejši vpliv na sodobne reinvencije ameriškega generacijskega kolega Kamasija Washingtona.

Razlog se bržkone skriva v organski prepletenosti britanskih oziroma še konkretneje londonskih alternativnih scen, ki so skozi kreativnost ideološko neobremenjenih ustvarjalcev v zadnjem desetletju uspele zgraditi mostove med tradicijo britanskega jazza, akademsko šolanimi glasbeniki ter raznoterimi klubskimi scenami elektronskega podzemlja. To lahko najočitneje opazujemo v programih festivalov elektronskih muzik a la Dimensions v Puli, ki redno gostijo imena tako ali drugače povezana z novim britanskim jazzom. Zato ne moremo mimo omembe BBC-jevega Gillesa Petersona, ki ga je kot ključnega pri oblikovanju teh povezav v nedavnem pogovoru za The Guardian navedel tolkalec Moses Boyd, še ena prominentna figura iste scene. Petersonu je takšen podvig v povezovanju uspel že drugič. Če je v začetku 90. let s promocijo nove jazz kreativnosti občutno doprinesel k uspehu acid jazza in kasnejših zvezdnikov Jamiroquai, pa je v zadnjem petletju s svojimi sobotnimi mašami na BBC Radio 6, z izdajami pri svoji Brownswood Recordings in od leta 2016 tudi s programom na Worldwide FM odigral ključno vlogo pri promociji nove generacije glasbenikov s Sons of Kemet in Shabako Hutchingsom na čelu. Kar ne nazadnje potrjuje tudi sveža kompilacija We Out Here pripravljena pod Hutchingsovo kuratorsko taktirko in izdana pri že omenjeni Petersonovi založbi. We Out Here bo sicer v nedeljo v oddaji Razširjamo obzorja predstavil radijski kolega Andrej Pervanje.

Zato gre pri govoru o godbi sinov Egipta še enkrat poudariti logiko navzkrižnega opraševanja, kar je bilo več kot občutno na torkovem koncertu. Če so obiskovalci cikla navajeni muzik resnih zasedb, ki jih navadno konzumiramo sede, skozi prizmo meščanskih estetskih tendenc, v iskanju estetike lepega, transcendence v kompleksnih harmonskih strukturah in razdelanih ritmikah, skratka skozi ušesa evropskega kanona, pa je pri Sons of Kemet kljub očitni virtuoznosti v ospredju predvsem telesnost glasbe, ki se konstituira v dveh linijah.

Prva sloni na razdelanih poliritmijah tandema Skinner-Hick, ko oba tolkalca s kontinuiranim drum battle pristopom ustvarjata propulzivne in visoko kinetične ritmične dialoge. Z njimi v prosto improviziranem slogu zapolnjujeta vrzeli že obstoječih kompozicij, še bolje pa to izrabljata pri fluidnem prehajanju med samimi skladbami, ki jim jih uspeva tkati v neprekinjen zvočni šus. V tem torej tudi najdemo vzporednice s klubskimi seti, ki poslušalcu oziroma plesalcu ne pustijo predaha. Mehkobno, resnično sproščeno muziciranje bobnarskega tandema pa je na Cankarjevem torku obenem vzpostavilo ulično, karnevalsko vzdušje, ki si nemalo karakteristik deli z guškimi trubači. Zatorej pohvale organizatorjem za odstranitev stolov in s tem vzpostavitev možnosti, da se koncert razvije v parti.

Na drugi strani smo bili priča razposajenemu dialogu na relaciji Hutchings-Cross, ki kljub občasnim digresijam v kompleksnejše akordne prijeme in bolj razdelane harmonizacije gravitira predvsem okoli minimalističnih, nekajtonskih motivov. Nasploh je celoten nabor skladb, ki se vse formulaično začenjajo z Your Queen is …, osnovan na nekaj preprostih basovskih motivih, ki pri prehajanjih med skladbami ob malenkostnih tonskih spremembah ohranjajo zvočni tok in s tem gradijo svojstveno DJ set kontinuiteto. Vseeno sta glasbenika ravno v zadostni meri odstopala od repetitivnih nosilnih motivov in z vključevanjem solističnih intermezzov v ospredje postavljala svoje tehnično dovršeno muziciranje, denimo v skoraj 4-minutnem Crossovem solu na tubo, ki je bil prav toliko zabavljaški kot virtuozen.

Čeprav je recenzent na začetku, zapisujoč si naslove skladb, še skušal racionalizirati dogajanje, pa se je že po nekaj uvodnih skladbah, ko se je tudi publika delno otresla pregovorne slovenske zadržanosti, to zdelo povsem odveč. Sons of Kemet ti že s svojo neprisiljeno odrsko prezenco dajo vedeti, da gre pri njih za drugačno koncepcijo jazz idiomov; skratka za nove prijeme, ki v zadnjih letih nesluteno pridobivajo na popularnosti med mlajšim poslušalstvom. Gre torej za generacijsko stvar, pri kateri lahko slovenski ekvivalent najdemo v zasedbi Nesesari Kakalulu. Kot se je v intervjuju izrazil Hutchings, se mlajši glasbeniki, kljub spoštovanju tradicije, ne trudijo več ugajati standardom, ki so bili vzpostavljeni v zadnji polovici stoletja. Za razliko od navadno bolj zaprtih krogov resnih prosto improviziranih muzik se glasbene formacije, kot so Sons of Kemet, trudijo in uspevajo pridobiti nove poslušalce, ki morda (še) ne vedo za Coltranea, so pa na dobri poti.

Sons of Kemet so plesna glasba par excellance. Prav zato je bil zaključni Hutchingsov monolog morda najlepši koncertni epilog, ki ga je recenzent doslej slišal. Po čutnem in telesnem vrhuncu hita In the Castle of My Skin je namreč sledil izjemen preobrat v dinamiki. Od zvočnega ekscesa je bend prešel v subtilni, neidentificiran saksofonski samogovor z minimalističnimi ritmičnimi vsadki preostalih treh članov. In tako publiko po koncu ekstatičnega karnevalskega rajanja prepustil meditaciji v skorajšnji tišini, ko smo do konca zaužili vsak Hutchingsov vdih in izdih.

Razprodani Klub Cankarjevega doma je bil torej v torek priča potencialnemu kandidatu za parti leta. Človeka pač spreleti neka neopisljiva toplina, ko lahko v enem in istem prostoru ob plesu z nasmehom in švicem na obrazu opazuje tri, morda celo štiri generacije poslušalcev. Predvsem pa dejstvo, da na odru na stojijo glasbeni dinozavri, ki pri poslušalcih blažijo bolj ali manj namišljeno nostalgijo, pač pa člani enega najaktualnejših bendov mlade in nadvse vitalne britanske jazzovske scene.