Lepo pozdravljeni v današnji Svaštarnici, ki jo namenjamo spominu na v nedeljo preminulega poljskega skladatelja Krzysztofa Pendereckega. Ja, umetnost dvajsetega stoletja se sedaj v krvi in mesu res počasi poslavlja; Penderecki je bil eden zadnjih še živečih kanonizirancev povojnega glasbenega modernizma. In če večina spletnih člankov iz jasnih razlogov opisuje skladateljeve povezave s popularno kulturo, sploh s filmi in pa kitarsko glasbo, se bomo v današnji Svaštarnici Pendereckega spomnili v luči njegove daljnosežne umetniške poti.

Po drugi svetovni vojni je med umetniki prevladoval občutek, da se je zgodovina, in z njo tudi umetnost, začela na novo. Zrušena Evropa in prizori koncentracijskih taborišč so dajali vedeti, da odslej nič več ne bo, kot je bilo. Že leta 1946 so bili z ameriško denarno podporo ustanovljeni darmstadtski poletni tečaji nove glasbe, na katerih se je zbirala radikalna skladateljska srenja, iz katere so izšle figure, ki jih z visokim glasbenim modernizmom povezujemo še danes, na primer Karlheinz Stockhausen, pa Pierre Boulez in Luigi Nono. Vendarle pa je bilo obiskovanje teh poletnih tečajev privilegij skladateljev zahodnega bloka, sovjetska ždanovska umetnostna doktrina takih »formalističnih« poskusov seveda še dolgo ni dopuščala. Kljub temu da so darmstadtske skladateljske ideje vendarle pronicale na sovjetski vzhod, pa prvo pravo inkarnacijo nove glasbe vzhodnega bloka in z njo modernistične poskuse Pendereckega zaznamuje ustanovitev festivala Varšavska jesen leta 1956, torej tri leta po Stalinovi smrti, na katerem so potekala predavanja ter koncerti nove glasbe.

Tja so romali tudi slovenski skladatelji, Penderecki pa je, sicer veliko pozneje, gostoval tudi v Ljubljani. Več pove muzikolog, dr. Primož Trdan.

Izjava

Muzikologija je ta novi poljski glasbeni val poimenovala sonorizem in v njegovi luči skovala termin zvočne kompozicije. Kot pove že samo ime, ta glasba v ospredje postavlja sam zvok, njegovo barvo, emancipacijo čiste zvočnosti nasproti serialnim tehnikam, skladanju s tonskimi vrstami in drugimi sistemi. Oziroma, kot v svojem učbeniku zapiše dr. Gregor Pompe: »Penderecki uporablja zvočna polja, ki jih lahko razumemo kot specifične barvno-harmonske enote, v katerih pripada prvenstvo celoti in ne posameznim zvočnim detajlom, zato bi to tehniko lahko primerjali s slikanjem z grobim čopičem.«

Za lažjo predstavo bomo najprej prisluhnili izseku verjetno najbolj prepoznavne skladbe Pendereckega, Žalostinki oziroma Trenodiji žrtvam Hirošime. To delo je Pendereckega izpostavilo kot enega izmed vodilnih predstavnikov vzhodnih modernizmov, v njem slišimo plejado razširjenih tehnik igranja na godala, ki dajejo godalskemu korpusu številne nove izrazne možnosti, Penderecki pa jih mojstrsko združuje in kombinira.

Trenodija

Izjava

»Avantgarda je bila iluzija univerzalnosti. Za skladatelje, ki nas je zaznamovala doktrina socialističnega realizma, je bila glasba avantgarde – Stockhausna, Nona, Bouleza, Cagea – odrešujoča. Kmalu pa sem ugotovil, da so te novosti, raziskovanje, formalne špekulacije, bolj destruktivne kot pa konstruktivne.« V sedemdesetih se, skladno s temi premisleki, slog Pendereckega začne spreminjati. Do tovrstnih zaključkov so prihajali številni povojni radikalci. Ta slogovna premena sovpada z vzponom skladateljeve dirigentske kariere ter različnimi profesurami na uglednih univerzah. Če si ponovno sposodimo besede dr. Pompeta, lahko »izstop iz modernizma pri Pendereckem razumemo kot korak nazaj v romantični odnos, v strukture patosa in enostavnega občutja. Osrednjo vlogo namenja lirični melodiji, značilnemu, skorajda romantičnemu duktusu, ki povednosti ne prinaša prek sopostavljanja in trkov, kar bi bilo značilno za postmodernizem, temveč skozi izrabo tradicionalnega glasbenega jezika.«



Violinski koncert št. 1

To je bil torej opus pokojnega Krzysztofa Pendereckega v malem, za bolj poglobljeno obravnavo pa vas lahko povabimo v naslednjih dneh tudi na tisti ... tretji radio.