Geenger Records, 2019

Upornega duha mladih je treba ves čas negovati - in kako drugače kot z močjo glasbe? Srbski punk trio Šajzerbiterlemon je z izdajo svojega prvega albuma Iza Naših Zidova postal nov glas beograjske mladine in balkanskega podtalja. Trio je nastal leta 2014 in hitro so se jim odprla vrata do regionalnega uspeha - sledilo je nešteto koncertov, ponudbe za studijsko snemanje, izdaja EP-ja in celo spremembe v postavi benda. V današnji recenzentski svaštarnici bomo pretresali njihov že omenjeni zadnji album, ki je izšel pri hrvaški neodvisni založbi Geenger Records, ter ugotavljali, ali je bil vreden dolgega čakanja.

V manj kot tridesetih minutah surove punk muzike z glasnimi kitarami in ritmičnimi elementi post-punka so Šajzerbiterlemon uspeli izraziti splošno nezadovoljstvo srbske mladine. Njihova besedila so glasna in jezna, prav tako kot njihov zvok - nihilistično razpoloženje, ki priča o nesmislu vsega, kar nas obdaja, je tisto, kar naredi album tako resničen. Ravno tisti nihilizem, ki je prisoten v celoti albuma, je to, kar mu daje globlji pomen. S tako držo poskuša biti ne čisto navaden punk album.

»Čekamo dolazak novog svitanja« pravi ponavljajoči se verz v uvodni skladbi z naslovom Zidovi, ki kriči o nujnosti nečesa novega, pesem Jači pa vzpostavlja bolj optimistično držo, ko govori o tem, kako se lahko vse nezadovoljstvo in socialni gnev usmerita tudi v izboljšave in prevlado nad zlim. Pesem Mrak nam pričara iste stare ponavljajoče se vsakdanje situacije, ko nas preveva strah, da bi ostali sami v temi - to je metafora za temno resničnost življenja, s katero se vsakodnevno srečujemo, ko hrepenimo po svetlem novem svetu. Če pa so tako kitarske pasaže kot tudi vzkliki v besedilih zelo suhi, nas v skladbi Sneg zamede spevnejša mrakoba, ki ob podpori otroškega petja elegantno spleza iz brezkončnega brezna. S to edino nežnostjo se plošča izteče in nas pusti vsaj malo iztirjene. 

Vsaka skladba z albuma Iza Naših Zidova zveni, kot da bi bila posneta v živo, kar album naredi izrazito zanimiv. Energijo vsakega inštrumenta je mogoče občutiti ločeno, in čeprav polovica besedil kriči v naša ušesa, so dovolj razumljiva, da poslušalec v njih v naletu adrenalina najde smisel. Pa naj bo to najočitnejša prvina Šajzerbiterlemona. Prostora za nadaljnji razmislek o mladostniškem svetobolju je še dovolj, hkrati pa lahko ob poslušanju tudi čemerimo ali katarzično plešemo, če se nam seveda tako zahoče. 

Šajzerbiterlemon so se postavili kot pravi predstavniki beograjskega podtalja in se s tem pridružili novemu valu izvajalcev v polju alternative, ki na nogah držijo razgrajaško srbsko sceno. Šajzerbiterlemon pa bodo oder prevzeli tudi v Menzi pri koritu na zadnji dan letošnjega festivala MENT, ki bo potekal med 5. in 7. februarjem.

Tokratno pasjebombniško Svaštarnico je pripravila vajenka Ružica, mentoriral je Pavel.