See Me, It's Easy: Amanita

Recenzija izdelka
13. 6. 2022 - 9.00

ŠOP Records, 2022

Tudi s Svaštarnicami jadramo proti tistemu bolj svetlemu delu leta. Poletni meseci so za nekatere raj, za druge muka – a vsem od sonca ožarjenim, od poletnega vetra prepihanim, prepotenim in trudnim mučenikom prav nebeško prijajo senčnik, naslanjač in dobra doza neopsihedelije. Takšen oddih nam ponujajo domači, novopečeni See Me, It’s Easy, ki so 25. maja pri ŠOP Records izdali plošček z naslovom Amanita. Izgubljeni v poletni ljubezni in nostalgiji, kot povedo sami, See Me, It’s Easy z ledom postrežejo šest razgibanih štiklov, ki nas ponesejo naravnost v upanja polna šestdeseta.

Korenine See Me, It’s Easy segajo že v september leta 2020. Simon Dornik – Simi je v koronskih časih obtičal z obilico besedil, akordov in melodij, talente pa je z EP-jem dokončno pokazal slabi dve leti kasneje. Vsestransko instrumentalno pomoč, za povrh pa še studio, je prijatelju ponudil Jan Cizej, našim valovom dobro poznani Morvern. Kolega sta snemala v Morvernovem studiu AsKeySnjt, kot bobnar in spremljevalni vokalist pa se je pridružil še Nejc Čulk, ki je s Cizejem v okviru skupine HAY leta 2015 odtekel tudi Klubski maraton. Zasavska naveza starih kolegov se je psihedeliji naproti podala v zvoku, podobi in besedi. Ob spremljavi raznih opojnih substanc se spuščamo na obronke šestdesetih, ko so svirali pionirji Strawberry Alarm Clock in Ultimate Spinach, kakšno vzporednico pa potegnemo tudi z avstralskim obujenim valom psihedelije s King Gizzard and the Lizard Wizard, ORB in Pond.

Amanita Muscaria, po naše rdeča mušnica, je strah in trepet vsake v fantaziji izgubljene, velikost spreminjajoče deklice. Strupena, rdeča, psihedelična naravnost vabljivo kriči z albumske naslovnice – njen krik pa odmeva v obliki sladkastega Mellotrona, reverbiranih kitar in Dornikovih zasanjanih vokalov. Dornik morda po tehniki res ni Dvornik, a njegov performans zelo dobro zaokroži zvok in dopolnjuje umirjene progresije. Tovrstna glasba neredko zapade v brezno komaj določljivega indieja, nad katerim pa See Me, It’s Easy premišljeno zajadrajo na krilih za naš glasbeni prostor dovolj določljive samosvojosti – na krilih tistega morvernovskega momenta. Podobno, kot je Cizej s svojim Captain Tripsom scensko neobremenjen, so tudi See Me, It’s Easy pihljaj svežine v nasprotju z občasno zatohlostjo naše ljube lokalne scene. 

Nostalgija pozabljenih poletij odmeva pri skoraj vsaki noti. Inštrumentalni nabor, vokalna izvedba in vintage sintesajzerji nas popeljejo v trans nostalgične introspektive. Letos so se pri ŠOP-u že vrteli okoli tovrstnih občutij – podobno, kot se Lila Giljotina na Pop Filtru naslanja na jugonostalgijo, se See Me, It’s Easy z Amanito oklepajo tistih nedoločljivih občutij popolne svobode in navdušenja šestdesetih let prejšnjega stoletja. Valovi hipijevstva so sicer dokaj hitro z glavo naprej treščili ob valobran – priokus gnijočega jabolka zlate generacije ne ostaja pod jezikom le ob raztapljanju barvastih papirčkov, ampak je vseprisoten v velikem kolapsu ameriških sanj, ki je sledil v zategnjenih sedemdesetih. 

Dokončna streznitev in prevlada japijevstva nad miroljubnim posedanjem s Timom Learyjem pa nista predmet proučevanja Amanite. See Me, It’s Easy se sedemdesetim ne posvečajo – Nixon tako ali tako ogroža kakovost naših poletnih vibracij. Svoj zvok je skupina zgradila na trdnih temeljih flower power psihedelije, tudi lirično pa album ne pade daleč od svojega idejnega drevesa. Posvetimo se predvsem raziskovanju neznanih obronkov psihe in življenja, obenem pa uživamo v sproščenih občutjih večnega miru. Dornik se v vlogi tekstopisca izkaže predvsem v skladbah Veter in Vrata. V Vetru se ob sintesajzerski avanturi prepustimo introspekciji poletnih večerov, v Vratih pa tripamo medeno pustolovščino, podobno odpiranju Huxleyjevih Vrat zaznavanja, ki so tako obsedla Jima Morrisona. Vrh poletnega tripanja dosežemo ob četrtem štiklu, naslovljenem Catch a Wave, pri katerem se zasedbi pridruži še Rok Železnik z izvrstno saksofonsko solažo. 

Amanita je v končni fazi izvrstno uravnotežena časovna kapsula neke druge ere. Idejna zasnova EP-ja je zakoreninjena v momentu pozabljene generacije – če parafraziramo Hunterja S. Thompsona, se See Me, It’s Easy znajdejo ravno na vrhu tistega vala svobode, avanture, drugačnosti, ki je poplavljal za časa psihedelične revolucije. Šestdeset let kasneje, ko se je val že zdavnaj prelomil, Amanita ni zgolj prijetna poslušalska izkušnja za zeliščarstvo lenobnih poletnih dni. Je obujanje spominov na pregorelo vizijo nekega drugega časa, pepel katere še vedno tli.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness