Kanye West, danes znan le kot Ye, po izidu dolgo pričakovanega lanskega albuma Donda začenja novo fazo svoje ekscentrične kariere. To obeležuje z izidom Stem Playerja – Kanyevega osebnega glasbenega predvajalnika, ki je v zadnjih dneh ob mnogokaterih kritikah ponovno požel veliko pozornosti. Po Yeju naprava nudi popolnoma nove načine doživljanja glasbe in obenem vodi k pretresu monopola glasbene industrije, specifično platform za pretakanje glasbe, ki ustvarjalce oberačijo z nizkimi profitnimi deleži.

Stem Player je oblike in barve zaobljenega kamna, nič večjega od dlani. Uporabniku naj bi omogočal, da izolira posamezne dele komada, jih spreminja po lastnih željah in s tem preoblikuje že prej obstoječe skladbe. Naprava vključuje tudi odzivanje na dotik in številne podobne tehnološke bombončke, ki pa žal slabo zakrivajo dejstvo, da Stem Player ni nič kaj več kot glorificiran MP3-predvajalnik. Manjkajo mu namreč najosnovnejši vmesniški elementi, kot sta zaslon ali sploh možnost vedeti, kateri komad se predvaja. Cilj tega vmesniškega minimalizma je intuitivni dizajn, a v praksi kaj hitro vodi do zmede. Za ta dokaj skromni kos tehnologije, ki ga je razvilo start-up podjetje Kano Computing v Londonu, pa umetnik računa kar 180 evrov.

Visoko ceno predvajalnika naj bi med drugim opravičevalo dejstvo, da je edini medij, na katerem je Kanye izdal ploščo Donda 2, ki je nadaljevanje lanske uspešnice. V nasprotju s prvo Dondo se njena naslednica srečuje z ostro kritiko in očitki o umetnikovem stagniranju. Možnost remiksanja posameznih delov skladb s Stem Playerjem je še posebej prilagojena prav temu albumu in čeprav je možno vanjo uvoziti glasbo nasploh, se pri drugih posnetkih naprava srečuje s problemi. Podobno kot številni že obstoječi računalniški programi uvožene komade samodejno razstavi na posamezne dele oziroma steme, a podpira največ 4 nivoje in hkrati nudi le skromen nabor osnovnih efektov, kot sta feedback in zankanje. Prav tako lahko uporabnik svoje komade na predvajalnik naloži, konfigurira ali odstrani le prek Stem Player spletne strani, pomnilnik pa je omejen na pičlih 8 GB spomina. Skratka, Stem Player naredi vse, kar omogoča že tudi desetletje stara mikserska tehnologija, a znatno slabše in za vrtoglavo ceno.

Pri naštevanju vseh pomanjkljivosti Stem Playerja je napravo težko imeti za kaj več kot parodijo ali v najboljšem primeru marketinški spektakel glasbenika. Če ga Kanye dojema kot poskus preoblikovanja glasbene industrije, se Stem Player spotika ob preprostem dejstvu, da razen glasbenikovega imena ne ponuja ničesar, kar bi upravičilo njegovo ceno. Poleg tega enostavno ne more predstavljati konkurenčne alternative pretočnim storitvam, saj ima poleg navite cene tudi že iz izhodišča popolnoma drugačen namen in finančni model. Posamezni glasbeniki bi prek Kanyevega predvajalnika svojo glasbo nudili na že dolgo prežvečen plačaj-na-komad način, vendar je ta obenem arhaičen in dovzeten za iste pomanjkljivosti, ki format spremljajo od nastanka. Naprava za ustvarjalce tako predstavlja le zelo drago igračko, ki emancipatorni potencial nudi zgolj kot reklamo.

Res je, da imajo glasbeniki od pretočnih storitev smešno nizek izkupiček. Stem Player se kot alternativa baha z novo obliko trženja glasbe in načinom, kako lahko glasbeniki vzamejo svoje delo nazaj v lastne roke. A kot distribucijska platforma ne ponuja ničesar novega. Kanye je Dondo 2 za zdaj ponudil izključno na predvajalniku, kar je tudi razlog za veliko prodajo naprave in kaže na popolno odvisnost uspeha Stem Playerja od Kanyetove osebne znamke, saj bi ta le težko preživel kot samostojni produkt. V najboljšem primeru bo izdelek operiral kot bivša iTunes trgovina – s to razliko, da 180 evrov pobere Kanye, nato pa nas čakajo še provizije za posamezne nakupe, o podrobnostih katerih seveda še ni podatka. V najslabšem primeru se bo Stem Player kaj kmalu izkazal za precenjen artefakt, ki bo pozabljen, takoj ko bo izgubil svojo uporabnost za Kanyetovo marketinško divizijo.

+

Ambientalni skladatelj in multiinštrumentalist Tatsuro Murakami je izdal nov album naslova The Sound Of Living Things. Glasbenik, ki živi med Tokiom in São Paulom, na albumu upodablja vtise pokrajin in s 7-strunsko kitaro prepleta elemente tradicionalne japonske glasbe in brazilskih melodij.