Avtor naslovnice: Vid Salmič

Apple je prejšnji teden uradno oznanil konec proizvodnje predvajalnika iPod Touch, edine naprave linije iPod, ki jo je podjetje do nedavnega še vedno nudilo na trgu. Zadnja serija predvajalnika iPod Touch sedme generacije bo na voljo, dokler ne poidejo zaloge, je v kratkem poslovilnem članku na svoji spletni strani zapisal Apple in kot razlog za prekinitev navedel, da so funkcionalnosti iPoda že tako ali drugače vgrajene v vse ostale sodobne Apple naprave. 

Podjetje je že vrsto let postavljalo linijo iPod izdelkov v ozadje svoje ponudbe, saj so ti zasedali nelagodno mesto poleg tehnološko zmogljivejših pametnih telefonov, s katerimi si je iPod dolgo delil tržno nišo. Leta 2015 je Apple na svoji spletni strani celo skril razdelek o predvajalniku in ga nadomestil s sekcijo o Apple Music, kar je predstavljalo prvi konkretni odmik od izdelka, ki je bil v preteklosti odgovoren za celih 48 odstotkov Applovega izkupička. Zadnje desetletje pa je za iPod prineslo močen padec dobičkonosnosti, predvsem zaradi dejstva, da je bila tehnologija predvajalnika implementirana v praktično vsak pametni telefon na trgu, kar je pomenilo, da iPod ob cenejših alternativah ni samo začel izginjati iz rok uporabnikov, temveč tudi umirati kot zavidljiv simbol novega in ekskluzivnega. 

A v luči današnje zastarelosti in kulturne nepomembnosti iPoda ne smemo pozabiti, da je bil za svoj čas revolucionaren. Prvi iPod, ki je izšel leta 2001, je uspešno rešil številne omejitve takratnih predvajalnikov glasbe. Sonyjev Walkman in podobne naprave so predvajali le zgoščenke, tako da si lahko na en mah poslušal največ en album, nakar je bilo treba zamenjati CD, ti pa so bili zaradi svoje velikosti nepraktična rešitev za prenosno poslušanje glasbe. iPod je bil ena prvih naprav, ki so uporabniku omogočile digitalno shranjevanje oziroma zapisovanje glasbe, in ob petih gigabajtih spomina je to pomenilo tudi do tisoč skladb, ki jih je uporabnik lahko zahvaljujoč iPodovi bateriji poslušal tudi do deset ur. Naprava se je ob ceni 400 ameriških dolarjev kmalu izkazala za popularno alternativo drugim predvajalnikom in pognala Apple nazaj v ospredje tehnoloških inovatorjev. 

iPod je povzročil tudi velike premike v distribuciji glasbe, predvsem na področju piratstva. V zgodnjih dvatisočih so peer-to-peer torrent strani, kot sta Napster in Limewire, odprle vrata množični nelegalni distribuciji glasbe, kar je, vsaj pri prodaji plošč in CD-jev, glasbeni industriji povzročilo konkretne izgube. A glavni razlog, zakaj se je večina uporabnikov odločila za nelegalno nalaganje glasbe, je bil ta, da je to enostavno lažji in bolj praktičen način kot kupovanje in prenašanje fizičnih izvodov glasbe. iPod je po drugi strani s svojo spletno trgovino iTunes nudil dostopno alternativo tako piratstvu kot dotedanjemu fizičnemu nakupovanju in posledično povzročil velik premik v distribucijski ekonomiji glasbene industrije. Res je, da je lahko uporabnik še vedno nalagal nelegalno pridobljeno glasbo na napravo, a uvedba iTunesa je ljudem ponudila preprosto, legalno možnost digitalnega lastništva glasbe. Sodeč po nekaterih raziskavah, ki so obravnavale tržne dinamike iPoda, lahko pridemo celo do zaključka, da je Apple dejansko profitiral od piratstva. Namreč, bolj kot je glasba dostopna, pa naj je bilo to doseženo preko iTunesa ali pa piratskih strani, bolj se je uporabniku splačalo omisliti iPod, s katerim je lahko predvajal to glasbo. 

V letih po izidu prvega iPoda je predvajalnik doživel veliko specifikacijskih nadgradenj, pridobil zmogljivost predvajanja fotografij in posnetkov ter bil podvržen številnim celostnim preoblikovanjem. Največji mejnik v tem razvoju je nastopil leta 2007, ko je izšel prvi iPhone in ob njem tudi prvi iPod Touch, ki se je prodajal kot cenejša alternativa pametnemu telefonu – z glavno razliko, da so mu manjkale kamera in omrežne funkcije, kot sta klicanje ali pošiljanje sporočil.  

Ravno tu se začne identitetna kriza iPoda. Preprosti mp3 predvajalnik se je preobrazil v kompleksnejšo in manj funkcionalno osredotočeno napravo, ki je svoje mesto na trgu zasedala zgolj kot cenejša in manj tehnološko robustna alternativa dražjemu iPhonu. Zdelo se je, da je pošel ves potencial za inovacije na področju poslušanja glasbe, zato iPodu kot luksuzni napravi ni preostalo nič drugega kot to, da razširi svojo tržnost z dodatnimi stranskimi funkcijami, s katerimi lahko upraviči svojo ceno in relevantnost. Toda če že kupujemo drag medijski predvajalnik, ki je v skoraj vseh pogledih identičen pametnemu telefonu, zakaj se ne bi še dodatno skeširali za pravo stvar, torej iPhone? Apple je tako pri prodaji iPoda v praksi tekmoval sam s seboj, vse do sedme, torej zadnje generacije naprave, ki je nastopila leta 2019. 

Eden poglavitnih razlogov propada Applovega iPoda pa leži v samem načinu, kako poslušamo glasbo. Prvotni predvajalniki so primarno lahko počeli le eno stvar – predvajali mp3 datoteke. Ta način konzumiranja glasbe je bil sicer dostopen, a bolj pomembno, izoliran in asocialen. Deljenje glasbe s prijatelji ali odkrivanje novih skupin s pomočjo algoritmov; vse to so socialni temelji glasbe, ki so danes standard in presegajo zmogljivosti starejših glasbenih predvajalnikov. iPod se tako, razen v duhu kakšne retromarketinške kampanje, ne bi mogel več vračati k svojim preprostejšim koreninam, saj je njegova vloga izzvenela. A spremembe, ki jih je pognal v tek pred dobrimi dvajsetimi leti, so daleč bolj obširne.

+

Avantgardna jazz kitaristka Mary Halvorson je izdala dva nova EP-ja z naslovoma Amaryllis in Belladonna.