Čeprav vročinski val, ta prijetni opomnik, kako močno človeštvo žvižga z raki svojemu prebivališču, traja že kar nekaj časa - od začetka poletja mineva ravno 7 dni - pa je 6 dni preteklo od napovedi, da bo s 1. avgustom v okviru Interventnega zakona za turizem in gostinstvo začela veljati dogodkovna poroštvena shema. Koncertni organizator Andrej Sevšek je za STA obrazložil, da bo ta zagotavljala državno pomoč s pokritjem stroškov odpovedi v 80 % oziroma 60 % v primeru, da bodo dogodki po tem datumu odpovedani ali bodo morali biti izpeljani z manjšim številom obiskovalcev. Poteza, ki jo je glasbena industrija, na domačih tleh pa iniciativa Mi Delamo Dogodke, izpostavljala kot eno izmed najpomembnejših za preživetje oziroma delovanje v novi normalnosti, je tako zorela podobno kot vročinski val. Ignoriralo se jo je kolikor možno dolgo, a glede na vse civilizacijske dosežke naše družbe je nujno verjeti, da situacija še ni izgubljena in bo ukrep pomagal prebroditi dogodkovno krizo kakšni organizaciji.

Če so si koncertni organizatorji v zakonu želeli poroštvene sheme in si še želijo povečan mesečni temeljni dohodek za samozaposlene do konca leta 2021, subvencioniranje čakanja na delo do konca leta ter enkratno nadomestilo izpada prihodka, pa smo tudi poslušalci, za leto in pol iz obiskovalcev spremenjeni v mislece, prišli do lastnih idej o ponovni krasni koncertno-festivalski krajini. Prvič, pivo bo vedno hladno. Drugič, dobri možje v modrem bodo prepoznali razburjanje zategnjenih sosedov kot adrenalinsko-endorfinsko doživetje, torej pozitivno za njihovo psihično in fizično zdravje, ter nikoli ne bodo vstopili v prostor kulturnega bogatenja. Tretjič, stilska plemena se bomo združila v skupno sestrstvo-bratstvo in žanrsko nediskriminatorno obiskovala vse dogodke.

Dovoljene so sanje, a hočemo resničnost. Na prihajajočih dogodkih si za mešalkami, v produkciji in na odrih želimo manj tipov. Pred polnim začetkom glasbene sezone bo pod statistični drobnogled tako padla spolna delitev nastopajočih na nekaterih preteklih ali prihajajočih slovenskih festivalih. 

Začnimo z edinim slovenskim showcase festivalom, MENTOM. Na letošnji spomladanski ediciji, obeta se še jesenska, je nastopilo 59 % moških, 24 % mešanih in 17 % vse-ženskih projektov. Na festivalu je od njegovega začetka leta 2015 opazno počasno, a kontinuirano upadanje procenta ustvarjalcev, z 69 % na letošnjih 59 %, predvsem na račun višanja procenta mešanih projektov. MENT je v tem trenutku edini slovenski festival, ki se je pridružil iniciativi Keychange, s čimer so se do leta 2022 zavezali k enakovredni zastopanosti spolov. 

Podobno spolno porazdeljenost, torej 60 % moških, 17 % mešanih in 23 % ženskih projektov, bomo našli na letošnjem festivalu Sajeta. Festival, na katerem so v zadnjih letih večinoma prevladovali moški - v zadnjem desetletju so povprečno predstavljali dve tretjini nastopajočih - je s povprečne 6-odstotne zastopanosti žensk v zadnjem desetletju letos skočil na 25-odstotno zastopanost iste populacije. Palce gor in fige držat, da se polževski trend izboljševanja ne bo izkazal za enoletni organizatorski preblisk. 

Še eno nujno destinacijo povprečnega poslušalca Radia Študent pa predstavlja Festival Trnje. Potrjeno avgustovsko hlajenje grl in predvsem kitarsko gretje ušes za letos še nimata napovedanega programa, a sodeč po zadnjem desetletju - v letu 2020 dogodka ni bilo - lahko le upamo na osvežen začetek. V povprečju je na odre stopilo 76 % moških, 16 % mešanih in 4 % ženskih projektov, kar z drugimi besedami pomeni, da je v povprečnem letu festival predstavil 13 moških, 3 mešane in 1 ženski projekt. 

Rahlo boljšo, a še vedno precej slabo sliko spolne zastopanosti je do sedaj risal tudi glasbeni del hišnega, radioštudentovskega festivala domačega založništva TRESK. Pregled nastopajočih med letoma 2011 in 2020 pokaže prezenco 80 % moških, 8 % mešanih in 12 % ženskih projektov. 

Od vseh naštetih radikalno drugačno podobo slovenske festivalske krajine predstavlja Festival Grounded, ki ga organizira Pritličje. Festival, kuratorsko zaprisežen aktivizmu in enakovrednosti, vse od druge edicije leta 2018 v lineupu vzdržuje enakovredno zastopanost moških, žensk ter nebinarnih ustvarjalcev-ustvarjalk, s čimer bo verjetno nadaljeval tudi letos. 

Čeprav so glasbeniki in glasbenice enakovredno reprezentirani na osnovni izobraževalni ravni ter kot občinstvo na dogodkih, sami odri tega velikokrat ne odražajo. Glasbenice se manjkrat znajdejo v vlogi headlinerja, bolj zastopane so v spolno karakteriziranih žanrih, npr. popu, manj priložnosti za nastopanje pa se prevede tudi v slabšo javno prepoznavnost.

Vzorec predstavljenih festivalov je zagotovo majhen, vsi se vpenjajo v različne glasbene kontekste s specifičnimi spolnimi razlikami, nikakor pa predstavljeni rezultati ne odražajo kvalitete izbranih oziroma neizbranih za nastopanje. Eden izmed glavnih argumentov, ki ga festivali ponujajo kot razlog za spolno neravnovesje - v opozorilo, omenjeni festivali, razen festivala MENT, niso nikoli v preteklosti razpravljali o zastopanosti spolov v svojih lineupih - je pomanjkanje kvalitetnih oziroma dobrih ustvarjalk. A dokler bodo boys clubs bukirali le sebi podobne juniorje, bo manjša prisotnost ženskega talenta na festivalih odražala zavedno ali nezavedno pristranskost in ne ocene kvalitete. 

+

Ambientalno modularno raziskovanje indijske klasične glasbe in ragga sintov arushi jain na Under the Lilac Sky izdanem pri LEAVING RECORDS je eskapističo božanje uhljev prve klase.