* celotno besedilo bo mogoče v etru RŠ slišati v torek, 22. oktobra, ob 20h ...

Norma Evangelium Diaboli, 2019

Kako slab okus ima kakršenkoli poskus metafiziciranja poteka zgodovine, ki je, če to želimo slišati ali ne, predvsem zgodovina zločinov. Ponižanje, ki človeka pripravi do tega, da se uzre kot del boschevske nesnage, ki plapola mimo pogleda Kleejevega Angelus Novus oziroma po Benjaminovi interpretaciji angela zgodovine. In za koliko umetniških del je ta vrtoglavica, ta svinčeni oblak v ustih, ki pronica skozi telo, zamrači dušo in posameznika vozla in odvozlava – resnični, nerazrešljivi vir, ki zgolj še podaljšuje to slabost, peha v grozo, nemara konča v onesposabljajoči ginjenosti, samomoru, izčrpanosti, blaznosti, prevratu, obratu v nasprotno skrajnost, privede do zverinsko občutenih dilem o tem, kaj konstituira transcendenco in transcendiranje tega, tudi ko se le-to že najavlja skozi drget ...

Deathspell Omega so 24. maja obelodanili svoj novi opus The Furnaces Of Palingenesia, in kot se mi je zareklo že v oznanitveni ediciji Htoničnih Transmisij Opozorilo ali Napoved?, to seveda ni obetalo in ne obeta ničesar dobrega. Ali pa obilo tega – novo poglavje v izjemnem opusu, žareč pečat glasbene in umetniške veličine onkraj diskusije. To, kar je želela razodeti predhodna The Synarchy Of Molten Bones, se je zaradi samotvornih slojev delnih zanikanj pred tolikšno grozo šele kasneje paralelno pokazalo tudi kot eno izmed možnih udejanjenj semen brezčasne Raining Blood iz leta 1986, njenega implicitnega libreta za tiste, ki sprevidijo. Ne glede na kakršnekoli že namene – ali njih odsotnost – takratnih stvariteljev. O čem, da govorim? O tem:

»Trapped in purgatory

A lifeless object, alive

Awaiting reprisal

Death will be their acquisition

The sky is turning red

Return to power draws near

Fall into me, the sky's crimson tears

Abolish the rules made of stone

Pierced from below, souls of my treacherous past

Betrayed by many, now ornaments dripping above

Awaiting the hour of reprisal

Your time slips away

Raining blood

From a lacerated sky

Bleeding its horror

Creating my structure

Now I shall reign in blood!«

Točno to - »creating my structure« - je sinarhija zlitih kosti. Rezultat Nimrodovega hubrisa, strela ene same puščice, pomočene v maži medseubojne iatrogeneze v nebo proti najvišjemu - tisti opevani, ultimativni zločin, ki vsebuje vse zločine v enem, ki povzroči, da nebo toči škrlatne solze. O vsem tem - ter o našem svetu kot posledici - Victor Hugo v La Fin de Satan. Sinarhija, ki bo vsebovala vredne in tiste škodljivih namenov v obilnem, a enakem številu, kajti njihovi odporniški volji v sebi nosita sorodno kal kršitve.

Od tu napotujem vsaj še k ponovni obuditvi teksta ob priložnosti izida enega izmed možnih divljenj in spoprijemov pred radodarnim monumentom The Synarchy Of Molten Bones, ki bi ga sedaj želel dopolniti z najmanj še enim. Da, menim, da veličina nekaterih del upravičuje to, da o njih pišemo znova in znova. Doživljanje se poglablja, dojemanje se širi, diabolični dar glasbe se ne ustavi, reka mi premočno dere v usta in logoroični vandalizem DsO prav tako prosto besni po planjavah putrefactio človeškega biotopa.

The Furnaces Of Palingenesia je po več kot desetletju zgolj informativnih najav in objav med nas butnila pospremljena z dodatnim, pomenljivim stavkom:

»The Furnaces of Palingenesia is Janus in the midst of the 9th circle of Hell; a prophetic abomination recorded on gear ante anno 1984 vomiting 2084 in the shadows of the horns.«

Poleg tega se je kmalu zatem pojavil tudi intervju, iz katerega prosto zajemamo, a glavni filter so predvsem leta fanatičnega konzumiranja in tudi tisti drugi prekleti intervju izpred petnajstih let v obdobju Si Monvmentvm Reqvires, Circvmspice. Kje se torej nahajamo (»in the shadow of the horns« kot še ena hotena referenca za budne)? 1984 ne potrebuje razlage in obet 2084 verjetno tudi ne, jo pa morda potrebuje 1523, o čemer več v nadaljevanju. Ton določi dvolični Janus, orakelj preteklosti in prihodnosti, vratar (janitor) vojne in miru, v devetem izdajalskem krogu pekla in napove – Neither Meaning nor Justice. Napove, kaj se bo dovršilo kot predvidljivo, kot predvidljivo vedno znova iz tega, kar je, ne pa tega, kar bi nemara moralo biti, bi si želeli, da je, je za, za življenje in ohranitev. Ravno obratno – biopolitični vzvod nadzora pri kali geneze življenja je namenjen h končnemu izničenju življenja samega, znova in znova proti globalnemu taborišču smrti, ki odstira golo končno postajo absolutne pogrešljivosti. Do tu vse jasno, četudi ni. Kjer prestopimo v blaznost, je teoretiziranje vzvoda, prisila tostranske izkušnje, ki vodi v hipoteziranje načrta, metafizično postopanje, ki ga sproži dejstvo človeštva in njegovih zadev, totalitetna, nadkodirajoča os entitete ali plana (ki se v skrajnostih kognicije in doživetja srečata v enačaju), četudi se ta dovrši v praznini, odsotnost božje intervencije, ki jo polni le neskončno sosledje umorov.

Dvominutna Neither Meaning nor Justice otvori The Furnaces of Palingenesia povsem v maniri, vlogi in karakterju, ki ju nosita tudi Obombration na Fas – Ite, Maledicti in Ignem Aeternum ter Epiklesis I na Paracletus. Kratka, trdilna oblika poltene arogance gravitas propada skozi eksplikacijsko meta-erotiko in obet še hujšega zla. V trenutku srhljivo, kot vedno. Pokvečeno in jasno, odbiranje strun z najboljšim od najboljšega zgodovine avant-rock-metal koncipiranja in diaboličnega umetniškega hotenja, resnično igranje, kjer ni najti ničesar razen ogromnosti obsesije v vsaki noti, tonu, udarcu, zlogu … in občasno brneči, razkrojitveni orkestralni toni v ozadju, spremljajoče disonance stopničenja prekletega lirizma – kot konture rdeče na naslovni sliki, preslikava distopične krajine v avditivni oprijem razprtih trupel, krvavo rdeče, ki tone proti pepelu in hladu.

Nadaljnji vpogled v resnične barve sledi še z The Fires of Frustration, ko postane jasno, da govori utelešenje post- in predgenocidnega cinizma, a ne tako, kot bi ali je tak multisubjekt govoril, temveč razkrivajoč asemblažo kirurško natančnega seciranja in destilacije bistva večstoletnih totalitarizmov, ki kažejo na poslednji, vedno isti horizont. Z nekaj licence, ki pa jo na nek način potrjujejo sami DsO v zadnjem intervjuju, bi lahko celo rekli, da so vokali na The Furnaces of Palingenesia na trenutke, kot bi bili odpeti odlomki, v prvoosebno izrekanje spremenjen kolaž mnoštva akademskih študij, družboslovnih ter psihološko-behaviorističnih analiz totalitarističnih režimov in masovne hipnoze. Vodja oziroma predstavnik »Reda« nagovarja tiste, ki jih je Nietzsche označil za ljudi resentimenta, nagovarja nezadovoljne, obremenjene z lastno impotenco in skritimi apetiti po nasilju in masakru tistih, ki so tam, kjer bi si želeli biti sami. Bojni konji tega brezčasnega fenomena so preprostost, črnobelost, zagotavljanje zmagoslavja in izjemnosti prek obvladovanja reči, ki so same po sebi neizjemne in dane – tako se olajšata frustracija in breme svobode. Temu seveda sledi še oborožitev in manihejska konstrukcija Drugega. A poglejmo si od blizu:

»Hear our voices, all of you, Men of resentment; whose stomachs and souls are aflame with the poisonous hatred of impotence; you whom have been wronged again and again; wiping your face clean, day after day, from the spit of those sitting unjustifiably above you.

We will grant you freedom from freedom.

As thou cometh unto us, we shall ease your sense of frustration and isolation: from your mouths will flow endless rivers of black bile, you will regurgitate the quintessence of failure and, in the depths of the night, feel the warmth of equality recovering your shivering body.

We will feed the illusion that, by merely mastering some of your base impulses, you can aim for the world - that your failure with common affairs all but guarantees your success with the unattainable and the splendid. Your indisputable competency to direct the fortunes of the many is herewith consecrated.

Your longing for flames engulfing the desirable things of yore and the drowning of the successful in crimson oceans are tainted by the aching premonition that your marches to the cries of « all or nothing at all » will, of course, yield the latter for you.

We shall reassure you of our warm paternal love, tell you with gentle yet virile words that a place exists that was yours of all eternity, that you won’t have to conquer it nor to redeem your worth with strenuous effort. Eventually, we are to arm and turn all of you into the expendable hounds of our Order.

We shall base our ladder of dignity on things that are innate, things that require no skill nor exceptional aptitudes, so as to rally the masses of the inept and the interchangeables.

We will burn and not explain, and this will feel ecstatic.

We will give you just enough of a taste of paradise to feed your insatisfaction and turn you into feral dogs. There’s a grave at the other end of this metanoia, a grave large enough for your former and future self.

We will dissolve your individuality in the multitude, you will feel free after relinquishing the burden of responsibility; you will feel free while obeying orders and swallowing the chewed leftovers of those ranking above you.

We shall answer to your longing to be but one thread of the many which make up a tunic, indistinguishable from the others; so as to conceal your weakness as you cannot bear another minute the ruthless testing that comes with freedom.

O hound, feral dog, we shall grant you freedom from freedom, relief from frustration.«

Zveni pretirano? Po stoletju Rajha, stalinizma, Kmerov – težko. Prav tako ne morem trditi, da nisem v očeh in na obrazih marsikaterih mlajših videl ravno neartikulirane želje po odrešitvi od svobode. Želji, ki bo in je morilska ne glede na to, kako snažna je še zaenkrat.

Morda je tu na mestu opažanje, da se najbolj tesnobni trenutki The Furnaces Of Palingenesia zgostijo ob najbolj triumfalnih tonalnih motivih – videti je, da to ugotovitev nekako podpira tudi njihovo razmišljanje o tem, da bolj, kot so bili skozi zgodovino režimi kriminalni, bolj tonalna je bila njihova »uradna« glasba. Ti momenti se vračajo v vzpostavljeni DsO izraz, v planjave osvobajajoče disonance oziroma natančne idiosinkratičnosti čistega muzikaličnega toka genija in veščine glasbe qua glasbe. A tonalnost, ki jo imam tukaj v mislih, ni tista težko prigarana otožna elegičnost vinjet na Paracletus ali Drought, temveč prej tisti nezaslišani gloria deli skladb, kot so bile Sola Fide I in Jvbilate Deo (O Be Joyfvl in the Lord) na Si Monvmentvm ... morbidnih kot dur cerkvenih zvonov. Ampak to so le prebliski – povrhu še konstantno presekani s tistim drugim v spetosti - kajti to ni glasba morjenja s predpisanim izkustvom, temveč je divje drveče izkustvo samo, ta glasba je to. Kot taka preči, odpira in vrtinči – ne pa zapira in usmerja v marš. Čeprav je ravno ta marš proti čistki tokrat njena nominalna tema, a glasba je njena izkustvena in krvava notranjost, kot je uhajajočo resnico stavka »We shall teach you that the bullet of the slave is not the same as the bullet of the oppressor« najti ravno v njegovem nasprotju.

Ampak glasba DsO ni nastala sedaj, s tem albumom. Torej je na mestu vprašanje, zakaj se znotraj nje sedaj pojavlja ta zgodba, zgodba o palingeneziji. Kaj pravzaprav je palingenesia? Kot starogrška sestavljenka za ponovno rojstvo se je skozi zgodovino uporabljala in konceptualizirala na različne načine, od zraščenosti z antičnimi dojemanji metempsihoze in selitve duš do Poslednje Sodbe in vstajenja pred obličjem Resnice v krščanstvu in islamu pa vse do ključne sestavine pri kritični teoretizaciji fašizma. O palingenetičnem aspektu fašizmov na svoj način pronicljivo spregovori prvoosebni pripovedovalec Selenus Zeitblom v romanu Doktor Faustus Thomasa Manna, ko se kmalu po prvi svetovni vojni potika po raznih salonih velikih nemških mest in zaskrbljeno opazuje rastoče apetite, ki tlakujejo pot k naslednji:

»To je bil staro-nov, revolucionarno nazadnjaški svet, v katerem so bile docela razvrednotene in zavržene na zamisel o posamezniku vezane vrednosti, recimo torej: resnica, svoboda, pravica, razum, ali pa so dobivale pomen, čisto drugačen od tistega, ki so ga imele v prejšnjem stoletju, ker so bile namreč iztrgane bledi teoriji in krvavo relativirane, tako da so se nanašale na veliko višjo instanco nasilja, avtoritete, diktature verovanja – ne morda na reakcionaren, včerajšnji in predvčerajšnji način, temveč tako, da se je to enačilo z vrnitvijo po novosti hlepečega človeštva v teokratično srednjeveške razmere in okoliščine.«

Pred tem je bil zaskrbljen zaradi vsesplošnega odobravanja krvoločnih obetov:

»Seveda bi bilo to mogoče reči, vendar bi bilo treba, po mojem občutju vsaj, ker je šlo navsezadnje za opis bližajočega se barbarstva, to reči bolj tesnobno in z večjo grozo in ne s tistim vedrim zadoščenjem, glede na katero si lahko vsekakor še trohico upal, da velja spoznanju stvari, ne pa samim stvarem.

In dlje, ob refleksiji o takrat modni knjigi Georgesa Sorela Réflexions sur la violence ugotavlja, da:

»[…] se v stoletju, ki je podvrženo vplivu množic, mora izkazati, kako docela neustrezna je parlamentarna diskusija kot sredstvo političnega oblikovanja volje, torej je treba namesto s tem oskrbeti množice z bajeslovnimi fikcijami, ki kot primitivni bojni klici lahko sprostijo politične energije in jih aktivirajo. Prav to je bila surova in vznemirjujoča napoved v tej knjigi, da bodo popularni ali pravzaprav množicam ustrezajoči miti poslej gibalo političnega gibanja: bajke, prividi, izmišljotine, ki sploh ni treba, da bi bili v kakršnikoli zvezi z resnico, razumom in znanostjo, pa bodo vseeno ustvarjalni in bodo določali življenje in zgodovino in s tem dokazali, da so dinamične realnosti. Torej je videti, da knjiga ni zaman imela tako grozečega naslova, saj je govorila o nasilju kot o zmagoviti nasprotni igri resnice. Pojasnjevala je, da je usoda resnice sorodna z usodo posameznika, celo identična z njo, ker doživlja v obeh primerih razvrednotenje. Odpirala je porogljivo razpoko med resnico in močjo, resnico in življenjem, resnico in skupnostjo. Implicite je namigovala, da je le-ta veliko važnejša od le-one, da mora le-ta imeti le-ono za cilj in da mora biti tisti, ki hoče biti udeležen pri skupnosti, pripravljen krepko odstopati od resnice in znanosti, skratka, da se mora sprijazniti s sacrificium intellectus.«

Palingenezija je tako simulakerski sklic, ki bo sprožil val mimetičnega nasilja. V retoriki ponovnega rojstva in obeta veličine je tako kot Janus obrnjen v obe smeri, preteklost in prihodnost. Tako se prične Ad Arma! Ad Arma!:

»Your revolt against meaningless suffering will not remain unanswered, we shall give you meaning and answers.

We shall inoculate you with revolutionary palingenesia, give you a taste of how today’s mass grave is always sweeter than yesterday’s; your eyes will shine with the ecstasy of the initiated.«

A kot vedno je vest DsO skrajna konsekvenca vsega tega, ne le krasni novi svet, temveč - »a world so perfect that its realization will undo us«. Palingenezija je ključ za sprožitev uničenja človeštva ravno s tem, ko je uničenje namenjeno le nekaterim, drugim pa je obljubljena slava. Kajti tega ni moč storiti preveč razkrito, tako da človeštvu kot takemu napovemo vojno, celoten planet ne bo marširal pod zastavami nihilizma, čeprav to v poslednji instanci so, temveč bo velik del, nemara nekoč dovoljšnji za popolno uničenje, to storil v imenu tako ali drugače dojete palingenezije. V Elementih Antisemitizma, zadnjem poglavju Dialektike Razsvetljenstva, Adorno in Horkheimer ugotavljata, da »[nacionalnopristno zdravilo] ne pomaga ljudem, temveč njihovi sli po uničevanju. Pravi dobiček, na katerega računa sonarodnjak, je sankcioniranje njegovega besa skozi kolektiv. Sicer pa, manj ko je dobička, bolj trmasto se kljub nasprotnemu spoznanju oklepa gibanja.« In menda ni treba opomniti, da so peči – furnaces – lahko nekaj tvornega, esenca človekovega inženirstva, četudi pogosto kot sublimacija tanatoznosti, bile pa so tudi že vse kaj drugega. Dobesedno inženirstvo smrti. A v nasprotju z zgornjimi premisleki Selenusa Zeitbloma je treba dodati, da znanost je lahko sonetilec točno tovrstne tendenčnosti. Globlja analiza dialektike razsvetljenstva, ki se ji tukaj sedaj ne moremo posvetiti, pokaže, kako so »bajke, prividi in izmišljotine« še kako povezane z »razumom in znanostjo«, z instrumentaliziranim in formaliziranim umom. In človek se znova vpraša, kaj zares želijo vedno večje trume dečkov, ki se tudi v tukajšnjih logih navdušujejo nad akceleracionizmom, transhumanizmom itd.

A korenine palingenetične izbranosti segajo dlje in nas znova vodijo do njenih, zgodovinsko večkrat sproženih, bibličnih aspektov.

»The hand dispensing salvific murder is absolved of responsibility for it is the expression of a common will, the sacrosanct will of the Just.«

Pa smo točno na polovici plošče, pri elegični hvalnici 1523 in ligi Izbranih. Razpakirajmo. DsO so se že od nekdaj sklicevali na posledice luteranstva, če lahko tako rečemo, najočitneje na prvem delu trilogije, kjer lahko zasledimo celo leksikalno definicijo skrajnega puritanskega antinomianizma, spremenjeno v slogan. A leta 1523 je bil apokaliptično revolucionarni Thomas Müntzer tisti, ki je bil bolj luteranski od Lutra samega in tudi najvidnejši kritik nezaslišanega kompromisa s fevdalno oblastjo ter regresije k poslušnosti, ki jo je Luter začel ponovno pridigati. In Müntzer je dobesedno rekel, jebeš to, kajti videti je bilo, da mu paraklet (oziroma karkoli že) govori nekaj povsem drugega in ognjenega – apokalipsa je pred vrati in izbranci so poklicani, da novo dobo uvedejo z oboroženim odporom, kajti Bog je na njihovi strani in kmalu, prav kmalu bo opravil s to zalego kač, ki so princi, fevdalci, klerikalci in gospoda na kupu. Leto 1523 je bilo tisto leto, ko se je Müntzer dokončno radikaliziral ter, ne nepomembno, prvič objavil celoten prevod in razlago takratne nemške cerkvene liturgije. Tako se je v to apokaliptično spiritualizacijo začasnega kaosa kmečkih uporov, ki so pretresali Nemčijo, prikradel nikoli do konca razdelan, a ognjevito pridigan koncept lige Izbranih. Rezultat pa ni bil konec sveta ali Poslednja Sodba, temveč masaker pri Frankenhausnu leta 1525, v katerem je fevdalna vojska v par minutah porazila okoli 6.000 Müntzerjevih Izbranih, ki so pod zastavo mavrice zdivjali v gotovo smrt.

Katastrofa, a že naslednja je bila na nek način še grozovitejša. Po razpršitvi tega upora je zagon začela pridobivati spontano množeča se sekta anabaptistov, ki je pridigala nekaj, česar še danes nismo dosegli, in to je – krst samo za odrasle, krst v duhu kot izraz zavestno izbrane vere. Še en revolucionarni poskus katerega nepacifistični del je uprizoril t. i. münsterski upor, v katerem so sledilci zblaznelega preroka Jana Matthysa in njegovega prav tako blaznega naslednika, pavlihe Jana iz Leidna v tem mestu poskušali in za nekaj mesecev tudi uspeli vsiliti revolucionarno obliko teokracije. A ekstatični orgiji osvoboditve, rušenja malikov in uvedbi skupne lastnine so kmalu sledile javne eksekucije, prisilni krst in poligamija, stradanje velikega dela populacije na račun nekaterih ter, na drugi strani, vnovični prihod vojske kardinala Von Waldecka, ki so ga pregnali iz mesta nekaj mesecev prej in je z masakrom Münster nato spet osvojil. O vseh teh zadevah piše subverzivni pisateljski kolektiv Luther Blisset (danes Wu Ming) v knjigi Q, zgodovinskem romanu z dvema izmišljenima likoma na sredi informiranega miniranja bolestno določujočega obdobja evropsko-svetovne zgodovine. Na neki točki se antagonist zgodbe, vatikanski vohun Q ali Qoèlet, izdaja za sledilca Thomasa Müntzerja ter mu piše pisma podpore, skritih informacij in sugestij. V enem izmed njih kot spodbudo za ojačano, oboroženo insurekcijo citira drugo pismo Tesaloničanom:

»Besede apostola se potrjujejo: »Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu; treba je samo, da se umakne on, ki zadržuje.« (2 Ts 2,7). Svetoskrunska aliansa med brezbožnimi vladarji in lažnimi preroki svoje množice že spravlja v stanje pripravljenosti in sledenje tem dogodkom spodbuja Izbrane naj se trdno oklenejo svoje vere in se pripravijo, da jo bodo branili za vsako ceno.«

In točno tu je hudič. Omenjeni citat, pravzaprav celotni razdelek pisma 2 Ts 2,1-12 je namreč vir zagonetnega koncepta katechona, ki smo ga v naših DsO študijah že večkrat omenjali. Tisto, kar pridržuje - τὸ κατέχον – je namreč pojem, ki je bil tekom stoletij tolmačen na različne, nikoli dokončne načine in je buril tako konservativno kot revolucionarno domišljijo. Impliciran je nekdo oziroma nekaj, ki naj bi zadržalo dokončno razodetje Antikrista, kar je predpogoj za Vstajenje, Poslednjo Sodbo in ponovno rojstvo – palingenezijo. Ta nekaj je bil različno, kontradiktorno identificiran kot Cerkev, Sveto rimsko cesarstvo, »krščanski svet« ali spet nekdo skrit in neznan, morda communio verujočih, morda trenutna družbena ureditev – skratka nekaj, kar je lahko v karakterju izmenjujoče milostno ali obsojajoče. Kajti dlje časa, kot je katechon v igri, bolj oddaljeni sta odrešitev in Božje kraljestvo, dlje nemoteno cvetita nepoštenost in trpljenje, kopiči se smrt – business as usual, na kratko. Hkrati pa je to podaljševanje tudi odlog konca sveta, dar življenja, takšnega pač, in teoretično neskončna možnost odrešitve v čakanju, možnost spreobrnjenja, da ob Poslednji Sodbi padeš v pravo kategorijo.

Ampak kaj se zgodi, ko hoče človek odkleniti božje kraljestvo tukaj in zdaj, tako rečeno odpreti pečat, še preden se odpre sedem pečatov? Lastnoročno razkrinkati in odstraniti nepostavnost, po lastnem dojemanju odpraviti s katechonom? Izsiliti ponovno rojstvo? Če je zgodovina učiteljica – in je –, potem se vsak masovni poskus vzpostavitve raja na Zemlji končna v katastrofi in smrti, v veliko nje. Palingenezija je torej pekel, ampak pekel tostranstva znova in znova, v odsotnosti Poslednje Sodbe (cf. Chaining the Katechon). Je sadistično, cinično udejanjenje druge smrti, po Razodetju apostola Janeza namenjene Satanu in najhujšim grešnikom, ampak tukaj in zdaj, za vse. Je to resnični obraz apokatastaze, obnovitve, palingeneziji sorodnega koncepta? Kot slišimo v zaključnem stavku Paracletus, Apokatastasis Pantôn:

»You were seeking strength, justice, splendour! You were seeking love!

Here is the pit, here is your pit! Its name is SILENCE…«

Kot bi Jan Matthys želel reči: Pridite, vodim vas v Novi Jeruzalem, vodim vas v pekel, v palingenezijo tukaj in zdaj. Ta Münster, ki za nekaj mesecev postane Novi Jeruzalem, je izgubljenost in obsojenost človeštva v malem ter še toliko bolj obet prihodnjih grozodejstev nedoumljivega obsega. Kajti ne glede na vse gre za občevanje človeštva s samim seboj - evangelijski Satan je po Renéju Girardu moč mimetičnega nasilja. In četudi nemara ne drži povsem, da pekel so ljudje, je to vsaj precej blizu resnici. Dovolj za posledice, kajti le te štejejo. Kam bo pripeljala referenca na 1523, je bilo slutiti že vnaprej, v dodatno agonijo pa me je spravilo spoznanje, kako zelo je razvoj tistih nekajmesečnih dogodkov v Münstru lahko ključ in model za doumetje naraščajoče - če je to sploh mogoče - blaznosti govorečega »Reda« znotraj napredka kompozicij na The Furnaces of Palingenesia. Eden izmed pomembnejših terminov katoliške in pravoslavne mistike, imitatio Dei – posnemanje Boga –, je v istoimenski skladbi ustoličen kot apoteoza človeškega hubrisa – morda kot resnični obraz tega principa še prej kot njegova sprevrženost? Takole glasnik »Reda« nagovarja svojo čredo pobesnelih in prestrašenih:

»You shall defiantly insist on absolute infallibility. Such hubris will cause pain of a magnitude unseen before, ridiculing all barbarian conquests throughout the ages hitherto.«

V luči dogodkov bi lahko zatrdili, da je človek v končni fazi vedno obsojen na to, da se obnaša kot Bog. Če želi prehiteti Poslednjo Sodbo in zlu sam napraviti konec, se vede kot Bog, četudi je na koncu mizerno poražen in sproducira še več zla. Če se ne odziva na nič in zgolj perpetuira status quo nepravičnosti, ki sam po sebi že proizvaja enormne količine smrti, je spet podoben Bogu, ki se nikoli ne javi ne glede na to, koliko trpljenja se kadi v nebo. Opoj in učinek božanskega, ki je pridobljeno prek žrtvovanjskega mehanizma, je proces, nemara najbolje označen z besedama Sacrificial Theopathy. Če tu beremo:

»We will give you a fierce and very tangible enemy for this shall be the root of our cohesion and strength. We shall maw the innocents like weed for if they are not among the unjust now, their fall is unavoidable. You shall make your ears deaf to their supplications. Murdering them is an act of love towards your kin.

[...]

To relieve the faint of heart of their weakness, we shall strip our adversaries of all humanity: they’re either vermin, rabid dogs, or abstract symbols, a function. They are nothing like us, no bonds can exist, they are an error of History waiting to be corrected. They are dead men walking, they’re already gone, a mere formality. Rejoice, we will build so much joy upon their bones!«

Lahko v notranjem monologu razočaranega agitatorja in akterja Münsterskega upora, pripovedovalca v romanu Q, beremo to:

»Dekreti tistih najbolj zagnanih mi delujejo obsceno. Okrutno brcanje in pljuvanje poraženih. Niso več sovražniki Münsterskega ljudstva, ne tisti, ki so nas stoletja trpinčili, niso več možje, ženske, otroci, temveč deformirana bitja, pošastni, odvratni. Le njihovo izginotje nam lahko da življenje, potrdi Božjo besedo o usodi, ki nas čaka.

Sem nemara jaz vsakokratni poraženec vsake bitke?«

Izbira povsem tuzemskega, realpolitik govora, četudi njegove zamolčane notranje, krvave plati, prerešetane z občasnimi podobami nenasitnosti iz antičnogrške imaginacije, se izkaže za precej pretanjeno, v svoji direktnosti za tolmačenje širšega zamaha opusa Deathspell Omega tako enigmatično kot povsem očitno. A pojdimo še dlje, po niansah sladkega mleka prevare in opazujmo prelamljanje občutja v zločinsko ganjenost, neverjetno žalost in bes nenasitnosti, ki se ob bližnji uri poslednjosti že seseda vase – poglavje Standing on the Work of Slaves. Od človeške, vse preveč človeške želje po veličastju in uresničenju malih tiranskih sanj, ki jo tukaj izrabi nekaj, kar iz svoje že v začetku deklarirane predimenzioniranosti le še narašča in udarja v nas z impliciranim vprašanjem – Kaj je zares za tem? In kam gre ta kaj? Znotraj modela omenjenih dogodkov v nemški kraljevini 16. stoletja je zgolj sledenje posameznim naslovom dovolj, preveč indikativno. Predzadnji pa je tudi povsem nedvoumni odgovor na vprašanje Kam to vodi? - v Absolutist Regeneration. V obljubo, krono absolutnega nespoštovanja kakršnegakoli življenja:

»When the final resistance hangs on the gallows… Oh yes, I promise unto thee, when the final resistance hangs on the gallows, love will then blossom with the ardor of flowers in the midst of spring, place your faith in this promise!«

Ter končno:

»Behold the fatal process of human civilization, and let’s raise a glass as the hour of redemption has come.«

Ah.

In kar bi utegnilo biti za vsem tem – temu se Deathspell Omega priklonijo in pred tem trepetajo. Oziroma prenesejo prerokbo in sklonijo glavo, kakorkoli že težko je komu to religiozno in noetično doumeti. Morda na tej točki vstopi v igro tisti posameznik ali obet le-tega, ki bo bodisi poudaril (sebi ali drugim) nezaslišano slutnjo, da je ta priklon celo moč slišati, videti, razbrati, tudi protivoljno čutiti, bodisi bo izpostavil neizprosno in polno preverljivo dejstvo, da gre v vsakem primeru za resnične reči, da DsO pravzaprav o ničemer ne lažejo. Nemara pa se bo trpinčil z obojim naenkrat. Hipotezirati resnični namen za vsem tem, to je razsežnost, ki je najtežje doumljiva. Nekakšen skok vere – sicer bolj impliciran v celoti njihovega dela kot na tej konkretni plošči –, ki ga bo večina zavrnila z zamahom, da gre za infantilne vaje v fantazijah zla – ali pač ostala neobčutljiva zanj, nemara za njegovo koercitivno naravo, za pripadajočo bedo in bolečino, ki sta otipljiva cena, spletena kot DNK-spirala steklene volne (cf. kelih na Si Monvmentvm ...) prek okrutnega umetniškega pridelka DsO. Nemara to nelagodno pokaže, kako težko je doumeti pristno religiozno izkušnjo, potem ko smo že pometli z vsem, česar v njej ne bi »smelo« biti, z vsem, kar je »narobe«, kar se več ne spodobi – in ne opazimo, da je šlo že vse, da morda ne želimo doumeti resnične sestave reči. Doumeti, da vsa ta – pri njih skoz in skoz razvidna – neoporečna, akademsko brezhibna, humanistična kritično-teoretska senzibilnost lahko privede tudi do nečesa globoko oporečnega. Ki pa tam že je, preveč lahkomiselno in licemersko bi bilo govoriti o zlorabi, zlorabi spoznanja, v kolikor táko je. Je tu v imenu odčitavanja numinoznega za napredkom zgodovine, ki vemo, zgodovina česa je? Kot akt čaščenja pred tem nedoumljivim, pred tolikšno nenasitnostjo smrti – v človeku in njegovem biotopu? Biotopu, v katerem so tudi imena, a so in vzniknejo vedno znotraj le-tega, kajti zunaj je deus ignotus, katerega obet je groza, pot proti neizrekljivosti, ki jo tlakuje gnijočnost človekovega umevanja - »Omnis humana cogitatio in fundamentis putrefactionis conditur«. Humanizem, ki vsebuje ključe – ključe do uvida lastnega nasprotja, po DsO pa tudi ključe do spoznanja narave božanskega.

A pot k tej realizaciji je tako temeljita in mučna, klic zla je te zaznavajoče, prejemajoče in ustvarjajoče akterje privedel tako daleč, da je to, kar najdejo, kar izbruhajo ven, prvovrstno opozorilo in do obisti pronicljivo obeleženje poteka reči. Nekaj, kar se ne ukloni pred ničemer, razen pred Resnico. Kar pomeni, da bo vsakdo, tako oni kot konzumenti njihovega dela, na tej fragmentirani poti prej ali slej zlomljen in v gnoseološkem smislu poveden tja, kamor si sam od sebe ne bi želel. In ravno v tem je nasprotje palingenetične agitacije, nasprotje totalitarizma. Tokrat je to slika brez vsakršne teologije (dovršitev je bilo treba doumeti že na Paracletus), napoved tuzemskega izteka, ki je označena za preroško abominacijo. In kakšen je odnos preroka do prerokbe? Koliko so, denimo, starozavezne prerokbe, božje kazni, ki jih napove Pravični, opozorilo in obžalovanje – in koliko predvsem ali vsaj tudi kimanje morilski sli Boga, priklon poteku, takemu planu Očeta, ki s svojimi »dejanji« in manevri spravlja v grozo, trepetanje in upanje celo vrhovnega Nasprotnika, da bi ga nato sprejel v razširjeno trojno hipostazo prek Odrešenika, in sedaj pa res, na Zemljo ojačano spustil nenasitno žrelo smrti? To dejansko je palingenezija, »odrešena« kakršnekoli intervencije, popolno kraljestvo, Novi Jeruzalem odsotnosti in puščave. A nemara se lahko nadejamo vnovičnega, kompulzivnega naskoka v smer metafizičnega ravno zaradi izgube metafizičnega samega v njegovi najpopolnejši dovršitvi – v absolutnem in zblaznelem gospostvu tukajšnjosti.

In od kje, če ne iz vsega tega, je vir te glasbe? Glasbe, ki svojo prezaposlenost z vso to – in še kakšno - grozo nosi v svoji srži, glasbe, ki je v zadnjem dobrem desetletju izvršila umetniški manever visoke spiritualne napetosti v okolju resnično globokega razumevanja veliko tega, kar je prišlo do tedaj. Glasba, ki je to zaklenila v svoje jedro in od tam s slišnim in občutenim mučenjem razselila ta lom, to presevanje, to izčrpanost in ta uvid na celoto. Torej ne, ne samo vir te glasbe temveč to, kako ta glasba je, njena konkretnost. In to ne v smislu izjavljanja o lastnem viru – izjavljanja, ki ga nekritično sprejmemo kot dejstvo, samo glasbo v njeni partikularnosti pa potem pustimo na miru, kakršna pač je. Ne. Tukaj se šele začne, čemu drugače glasba? Zakaj je ta glasba točno takó, kot je, zakaj tako zveni, kaj sploh je njena vsebina, kako konceptualiziramo to, kar slišimo, kar nas povozi in – kakšna konceptualizacija je implicirana v tem, kar dospe do nas? Premaknite se vendar iz brozge, ki je nastala okrog pojma in fenomena protestne glasbe, kjer se lahko dandanes ogorčenje nad nočno moro poznega kapitalizma izteče v kakršnokoli že glasbo. In nikogar ne zanima, zakaj je ravno taka, ter o čem to pravzaprav govori. Ne zgolj kot produkt ali vulgarno tipiziran odsev razmer, treba je iti globlje, zavohati gnilobo tudi tukaj. A kdo si zares upa pogledati v to? Glasba služi skorajda samo še tribalni identifikaciji in prav takšni tudi znotraj posameznikove psihofizičnosti – ne pa kot nekaj, kar trga skozi, ki izraža kljub, ki izraža ne glede na – in hkrati z ozirom (... circvmspice ...) na vse, kolikor je to sploh možno. Nekaj, kar te lahko spravi na kolena z izzivanjem resnice in ugibanjem, od kod je prišla, ko je enkrat bila občutena.

The Furnaces of Palingenesia je znotraj opusa Deathspell Omega – kot pravzaprav vse začenši od Fas – Ite, Maledicti, In Ignem Aeternum naprej – še en pojem absolutne elokvence, elokventnega govora znotraj vzpostavljene izraznosti – lastne. Seveda žari kot samostoječi monolit, a zares diferencialno sika tudi v kontekstu dozdajšnjosti. Kot Paracletus v smislu številčnosti in relativne kratkosti skladb, kot pred-Fas obdobje v smislu spet nekoliko bolj prisotne repeticije in specifične gnusobnosti, kot podaljšan zaključek Famished for Breath, ki kot, da se prerodi znotraj tokratne Renegade Ashes, ter nova v svoji povsem živi izvedbi, analogni posnetosti in nezmanjšana v slišnem mojstrstvu. V glasbenem smislu vleče zgoraj poudarjen pojem elokvence precej globoke brazde, ki čuječnim žlahtnijo odčitavanja, poglabljajo in manizirajo barve. Tu je novost le samoumevna poteza novega umetniškega izdelka, kar šteje, je genialnost same ekspresije in dejstvo njenega vnovičnega oglašanja. Neoliberalna koncepcija izziva je tukaj povsem brezpredmetna, to je glasba, kjer je izziv prej zmožnost zbuditi se in še en dan zdržati pritisk tolikšne obsesivnosti. In nenasitnosti tako prigaranih blagoslovov.

Tako.

Konča se z zaključno žalostinko You Cannot Even Find the Ruins..., seveda eno najlepših, z baladnim napevom grla polnega saj. Že v naslovu precej očitna referenca na znano razmišljanje protorazsvetljenskega filozofa Pierra Bayla, ki v svojem Dictionnaire Historique et Critique piše:

»Man is wicked and miserable. It suffices to have been alive for five or six years to be completely convinced of these two truths. Monuments to human misery and wickedness are found everywhere— prisons, hospitals, gallows, and beggars. Here you see the ruins of a flourishing city; in other places you cannot even find the ruins.«

Prav tako je zanimivo omeniti, da je bil Bayle ključno vpleten v takrat aktualne razprave o tem, ali Bog pošilja znamenja prek nenavadnih in katastrofalnih naravnih pojavov, v tem primeru kometa, ter o povezanosti ateizma z zlom. Do obeh tez je bil skrajno skeptičen. Ob vprašanju zla je Bayle ostal nezaupljiv do vseh argumentov, tudi tradicionalno teodicejskih, ter evidentno greznico človeštva tolmačil – če je že nerazložljiva – vsaj kot priložnost za človekov, v končni fazi povsem iracionalen skok naproti ojačani veri – še več, naproti veri v Božjo dobroto. Kako ponižujoče.

A sledimo glasu peči palingenezije – prej jezno in psihopatsko občuteno v klicanju po še več smrti in uničenja, sedaj, ob koncu, jezno in psihopatsko občuteno v ugotavljanju ruševin in tega, da je vse prav. Kakšna žalost, kakšna beda, kakšna izgubljenost, kakšna nepopravljiva zločinskost prividov triumfa in resničnost groba. Spomnimo se spet tudi sinarhije zlitih kosti, kjer najdemo verze:

»Among all carnage present and past

only one grave matters,

hollow and hopelessly out of reach,

the Grave of Singularity,

over which weeps the Mother of All,

saddened unto Death.«

Vendar gre You Cannot Even Find the Ruins... tudi sama na sebi precej daleč. Album sam gre precej daleč – in njegova zaključna prav tako. Nakazuje se mi tudi že vzporedno branje teh ruševin, teh verzov »too much love to bear, reborn sterile and dead«. Z referenco na The Umbersun sumljivo sorodnih Elend, kjer v tem svojevrstnem officium tenebraum nastopa Lucifer, ki ima, potem ko mu je Kristus vzel luč in sam postal Daníca, lahko ljubezensko afero le še s smrtjo. Ampak sedaj gremo že predaleč in ...