ART-AREA 204

ART-AREA 204

Oddaja
10. 12. 2012 - 20.00

U TRENU OKA

V graškem Museum im Palais, ki deluje v sklopu mega-muzeja Universalmuseum Joanneum Graz je še vedno na ogled razstava Die zeit: Vom Augenblick zur Ewigkeit, Čas: od trenutka do večnosti. Razstava prikazuje čas kot naš stalni spremljevalec, ki je prisoten v vseh aspektih življenja. Slovenščina v vsej svoji skromnosti z eno samo besedo ne zmore opisati niti kratkotrajnosti tega časovnega razpona, "der Augenblick", "tren očesa" je namreč pri nas samo trenutek.

Razstava ni razstava sodobne umetnosti, zato je gledalec še toliko bolj presenečen, ko ob sprehodu skozi postavitev srečuje zgodovinske artefakte, ki sobivajo s sodobnimi umetninami. Izbor tako združuje naravoslovne in umetnostno-zgodovinske artefakte, ki se nevsiljivo mešajo z utopičnimi maketami letal in lutkami barbik. Kustosinja Eva Marko na trenutke premočno posega v samo postavitev, saj ta s teatralično prezentacijo mnogih povsem vsakdanjih objektov spominja že na umetniške instalacije.

Razstava odpira vprašanji: "Kaj vse je čas?" in "Kako dojemamo čas?", ter odgovarja: čas so letni časi in prehajanje dneva v noč, čas je cikel spreminjanja narave, čas je spominjanje preteklih stvari in dogodkov, ki so večni ali kratkotrajni, čas so tudi utopične vizije prihodnosti in distopije preteklosti. Filozofsko koncept časa dojemamo s spremembami v družbi; s sosledjem, minevanjem in ponavljanjem dogodkov ter družbenih pojavov.

Kot so zapisali v spremni besedi, razstava sledi času kot kulturnemu in sociološkemu fenomenu, razpetemu med preteklost, sedanjost in prihodnost. Vsaka od štirinajstih sob je posvečena drugi temi, to so: hitrost, letni čas, svetloba in tema, dan in noč, starost in staranje, delovni čas, smrt, večnost, preteklost in prihodnost, trenutek ter gibanje anti-ageing.

Obiskovalec vstopi skozi umetniško instalacijo, ki vzbudi občutek kronofobije, saj ob glasnem tiktakanju meri čas premikanja do prve sobe, kjer se razgrnejo dramatično osvetljeni naravoslovni artefakti. Nagačene živali, preparirane ptice, vrsta lobanj in kozorogovo rogovje, letnice drevesnega debla in gorski minerali so kazatelji minevanja časa v naravi. Nasproti tem so obrtniški izdelki, ki so videti, kot bi bili sposojeni iz sobe kuriozitet. Ti so kazatelji minevanja časa v družbi.

Prav zastarelost in neuporabnost teh obrtniških predmetov namreč kažeta na to, kako so naša prizadevanja in udejstvovanja vezana na čas – čas pa je hkrati od njih povsem neodvisen in pripelje celo do nezmožnosti njihove uporabe. Obrtniški izdelki se mešajo z umetnostno-zgodovinskimi upodobitvami, med drugim s knjižno iluminacijo koledarjev, ki so le prenos naravnega štetja let na papir. Naravni algoritmi, prenešeni v tabele in razpredelnice, človeku služijo kot orodje pri udejanjanju ideje, da gospodari nad časom.

Ena v nizu soban palače je namenjena tudi minevanju. Dokončnost človeškega življenja se tu riše skozi poslikane človeške lobanje, pokopališke križe, žare s pokojnikovimi kostmi in pepelom, ter na drugi strani skozi fotografsko dokumentacijo umetniške instalacije križev iz ledu. Instalacija Ledeni križ je delo umetnika Markusa Wilflinga in je bila ustvarjena za Vodni bienale v Fürstenfeldu. Tajajoči se nagrobni spomeniki, umeščeni v gozd, nasprotujejo tako konceptu časa – ki ga je človeška zavest iznašla, da premaguje misel o lastnem izginotju –, kot konceptu večnega spomenika. Začasno spominsko obeležje preminulega človeka iz ledu se namreč ob vremenski otoplitvi sčasoma stali in tako s svojo minljivostjo sledi pokojniku.

Izstopa medijska instalacija umetnika Kurta Hofstetterja "Čas trena očesa", znana tudi pod imenom "Oko". Instalacija je ena prvih stalnih javnih postavitev računalniške umetnosti v Avstriji, saj je celih petnajst let stala na dunajski železniški postaji. Umeščeni na obe strani tekočega traku, sta očesi po principu Velikega brata vznemirjali in zrli v mimoidoče potnike.

Gre za dve orjaški kiparski upodobitvi človeških očes, ki zreta drugo v drugo. Dve jekleni hemisferi, ki predstavljata očesni veki, obdajata televizijo, človeško očesno zrklo. Na obeh televizijskih zaslonih se predvajata videa moškega in ženskega očesa. Na območju očesne zenice, ki umetniku Kurtu Hofstetterju predstavlja črno luknjo časa, se od časa do časa prikažeta digitalno izpisana datum in čas, ki nato izgineta nazaj v črnino.

Velikost in statičnost očes, podkrepljenih z ritmom ruske budilke, v gledalcu vzbujajo občutek nelagodja in majhnosti. Instalacija daje misliti, da so kamere in opazovalci prisotni v vseh vidikih našega življenja – danes še bolj kot pred osemnajstimi leti, ko je umetniško delo nastalo. Instalacija kot simbol distopičnega vsevednega režima zato postaja čedalje bolj aktualna – človek se skoraj vpraša, kako to, da je naša država ni odkupila. Kakor koli, deloma zaradi nostalgije, deloma zaradi aktualnosti se v prihodnjem letu namerava vrniti na novo dunajsko železniško postajo, kjer bo "gledala" potnike, kljub temu da so njene zenice slepe.

Razstava se s postavitvijo instalacije barbik, ki so presvetljene iz ozadja in se tako spremenijo v silhuete popolnih teles, trudi odpreti tudi kritično vprašanje anti-ageinga, gibanja "proti staranju". S predstavitvijo barbike skozi čas govori o tem, da sicer zgrešeni lepotni ideal te lutke ostaja nespremenjen že petdeset let. Hkrati pa so razstavljeni umetniški reliefi štirih starostnih dob iz 19. stoletja, kjer je vloga ženske po barbikino zreducirana zgolj na deklico, devico in mati, po manjkajočih petdesetih letih pa se jim pridružuje še vdova.

Del postavitve je tudi nehotena, naključna instalacija, s katero kustosinja poseže v privatno sfero obiskovalca – ob vhodu je namreč nameščen čitalnik delovnega časa, kjer obiskovalec štemplja svojo vstopnico, ki jo na koncu odvrže v zbiralnik. Čas sprehajanja po razstavi je tako izmerjen, poštepljan in ovrednoten s ceno. Obiskovalec pa odhaja napolnjen s spoznanjem, kako vseprisotna in nesmiselna je človeška bitka s časom – ter z natančnim izračunom, koliko časa je zapravil za ogled še ene instant razstave mega-institucije, ki brska po svojih depojih.

Miha Kelemina

 

KAMNITI ZNAKI ROBERTA KUSTERLETA

Roberto Kusterle je fotograf slovensko-italijanskega rodu, ki je v dobrih petindvajsetih letih svojega umetniškega delovanja ustvaril prepoznaven fotografski slog. Njegov temačen fotografski svet naseljujejo dvoumne hibridne kreature. Avtorjevo poigravanje z dualizmi ter podobami in simboli, ki so del kolektivne mitologije, izzovejo najrazličnejše, prav tako dvoumne,interpretacije. 

Kusterlove fotografije pomenijo končni produkt njegovega ustvarjalnega procesa, skozi katerega postopoma konstruira in inscenira svoj imaginarni svet. Sledeč ideji še pred končnim pritiskom na sprožilec izbira prizorišča, zunanja ali notranja, proučuje značilnosti oblik, barv in materialov iz narave in jih nato prenaša na svoje modele ali jih vkomponira v oblačila in druge unikatne artefakte, ki so prav tako njegovo delo. Z uporabo monokroma in svetlobnih kontrastov avtor ustvarja svojo prepoznavno mračno estetiko.

Učinek nadrealnega, bizarnega, mestoma grotesknega, ki je prav tako prepoznaven element njegovega dela, izhaja iz sopostavitve delov, ki v »realnem« svetu ne sodijo ali bivajo skupaj. Spajanje realnega in imaginarnega, človeškega in živalskega ali rastlinskega, živega in mrtvega odraža sodobno stanje duha, v katerem je človek, čeprav je, kot vsa druga bitja, del narave, od nje najbolj radikalno ločen. Pri njegovih hibridnih bitjih pa ne gre za dejanske metamorfoze, ampak za idejo o transformaciji, možni preobrazbi enega in drugega.

Ves prepoznavni avtorski arsenal Roberta Kusterleta, od temačnosti, bizarnosti, transformacije in mitologije, vsebuje tudi najnovejša serija Kamniti znaki. Razstava z istim naslovom bo v Galeriji Photon na ogled do 11. januarja 2013. Poleg najnovejše produkcije so na razstavi predstavljena še posamezna dela iz preteklih serij Ana-hronos iz leta 2005 in Silent Mutation iz leta 2009. Vsi trije sklopi se vsebinsko nanašajo na element zemlje.

O njegovem delu in razvoju specifičnega fotografskega izraza smo se z avtorjem pogovarjali na odprtju razstave. Ker je pogovor potekal v zmesi narečne slovenščine, italijanščine, angleščine in izdatne gestikulacije, ga na tem mestu predvajamo v zelo okrnjeni obliki.

///////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Intervju je v posnetku oddaje.

///////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Hibridna bitja Roberta Kusterleta so privlačna in obenem strašljiva, delujejo domače in tuje hkrati. Izzovejo občutek, ki ga je Sigmund Freud poimenoval »das Unheimliche« ali zlostlutno; občutek, ko nekaj, kar naj bi ostalo na varni razdalji, pride preblizu. Ta občutek izzovejo zato, ker so človeške figure, ki imajo elemente monstruma. Monstrum ali izrodek narave pomeni odklon od norme »normalnega«, tj. skladnega proporcionalnega človeškega telesa. Je iznakaženo, popačeno ali neskladno telo, ki ima kakšen telesni del premaknjen ali na napačnem mestu; je telo, ki se je takšno rodilo ali je takšno postalo. Po Julii Kristevi gre za izvrženo, abjektno telo – objekt, ki je nekoč bil subjekt, potem pa je bil nasilno izvržen iz simbolnega reda.

Avtor v seriji Kamniti znaki nadaljuje raziskovanje možnih tranformacij človeškega telesa v povezavi z naravo in arhetipi iz kolektivnega nezavednega. Tokrat se poigrava z raznovrstno metaforiko kamna in vprašanjem, kako globoko je narava vtisnjena v človeka in obratno, človek v naravo.   

Fotografiji nedokončanih kamnitih vaz nakazujeta človeške obrise in v spomin prikličeta mit iz klasične grške mitologije o nastanku človeštva iz kamna, tj. iz kosti Gaie, zemlje, ki je mati vsega. Zgodba govori o Deucalionu in Pyrrhi, ki sta z metanjem kamnov čez ramo, ki so se ob stiku z zemljo preoblikovali v ljudi, ustvarila raso trdnih, vzdržljivih kamnitih ljudi. Dve fotografiji dopasnih figur »okamenelih« žensk z zaprtimi očmi, okrašeni s kamnitim nakitom, ki je del, podaljšek njunih teles, prav tako spominjata na kipce prastare božanske Venere.  

Avtor subtilno prepleta strukturo, barvo ter obliko kamna in človeške figure ter med njima vzpostavlja različne odnose, druge pa ruši. Na nekaterih fotografijah je kamen večji od figure, figura se od njega počasi osamosvaja; na drugih je figura večja od kamna in kamen postaja skorajda artefakt. Nekateri kamni spominjajo na dele človeškega telesa, na krivuljo hrbta ali noge, po drugi strani barva in različni mrežni vzorci v strukturi kamnov spominjajo na človeško ožilje. Kamen daje barvo figuri, figura daje kamnu obliko, in obratno. Figura je odtis kamna in kamen je odtis figure, eden v drugem se zrcalita, dokler več ne vemo ali ju je sploh možno ločiti.

Kamen je stoletja veljal za prebivališča duhov in naravnih božanstev, zato se ga je uporabljalo za mejnike, nagrobnike, spomenike in predmete religioznega čaščenja. Po eni strani simbolizira nekaj večnega, po drugi pa je z vztrajnostjo mogoče spremeniti njegovo obliko ali ga razbiti. Hkrati je simbol nečesa trdnega, temeljnega, pa tudi hladnega, nezmožnega čutenja. Okrogel kamen je po Jungu simbol sebstva  in tistega, kar predstavlja človekovo najpreprostejše in najgloblje izkustvo večnosti. Iskanje kamna modrosti zato pomeni modrost, spoznanje, ki ga je mogoče najti zgolj znotraj nas samih. V tem kontekstu je tako kamniti človek Roberta Kusterleta sam sebi oboje – spomenik in nagrobnik. Napredek ni nujno nekaj pozitivnega, zato je morda čas, da naredimo korak nazaj, zato da bomo potem sposobni narediti korak naprej.  

Jasna Jernejšek

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness