ART-AREA 207

Pozdravljeni v 207. ediciji oddaje Art-Area, oddaje, ki predstavlja in reflektira dogajanje na prizorišču sodobnih vizualnih in sorodnih umetnosti. Tokrat bomo prisluhnili intervjuju Jasne Jernejšek z Goranom Bertokom. Intervju se dotika njegove še vedno aktualne fotografske razstave Preživeli v Galeriji Photon. Sledi posnetek predavanja Samo umetnost Stephena Wrighta, ki ga je na njegovem predavanju v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova posnel Nenad Jelesijević. Na koncu prisluhnite še refleksiji razstave Post-naravni organizmi Evropske unije v Galeriji Kapelica, ki jo je spisal Miha Kelemina.

PREŽIVELI GORANA BERTOKA

Goran Bertok se v Galeriji Photon predstavlja s svojo najnovejšo produkcijo, serijo Preživeli, ki bo na ogled do 8. februarja. Gorana Bertoka se drži sloves kontroverznega fotografa, ki s svojim neposrednim, hladnim, mestoma naturalističnim fotografskim pristopom in obravnavi nekonvencionalnih, tabuiziranih tem pogosto šokira. Serija »Preživeli« nadaljuje avtorjevo kontinuirano raziskovanje meja človeškega telesa, nasilja in smrti, za razliko od njegovih prejšnjih del pa je pristop k omenjeni seriji bolj oseben in emotiven, kot smo od njega vajeni. Avtor portretira posameznike in posameznice, danes starostnike, ki so bili za časa druge svetovne vojne deportirani v različna nacistična in fašistična taborišča. Posameznike in posameznice, ki so na lastni koži občutili razsežnosti ideološkega nasilja; ki so doživeli izkušnjo, ki je mnogim nepredstavljiva in … preživeli, vendar ostali zaznamovani za celo življenje. 

Avtor ostaja zvest svoji temačni estetiki, k upodobljencem pa pristopa občutljivo, z veliko mero empatije. 14 fotografij  velikega formata se ob vstopu v razstavni prostor zazdi črnih, ko stopimo bližje, pa se iz pretanjeno toniranih sivin izriše portret. To daje vtis, kot da upodobljenci izginjajo pred našimi očmi, da so hkrati prisotni in odsotni. Ta občutek je še posebno izrazit pri portretirancih, ki imajo zaprte oči in hipno spominjajo na posmrtne portrete.

Ker se je avtor odločil, da do nadaljnjega ne bo dajal avdio in vizualnih intervjujev, sva se o seriji Preživeli in o temah, ki jih odpira, »pogovarjala« preko elektronske pošte,  glas pa sta nama tokrat »posodila« spikerja.

Za razliko od tvojih prejšnjih del, predvsem Obiskovalci in Post-mortem, pričujoče fotografije niso posnete v maniri naturalističnega dokumentiranja detajlov, ampak so zelo emocionalne. K portretom pristopaš zelo občutljivo, z veliko mero empatije, kar ni ravno tvoja 'značilnost'.

Za svoje prejšnje serije bi lahko rekel, da sem na nek način poizkušal prizadeti, raniti gledalca. V primeru taborišč takšna vrsta fotografij obstaja, to so dokumentarne fotografije iz časa, ko so ta taborišča obratovala, in iz prvih dni osvoboditve. Jaz sem se ukvarjal z nečem drugim – z intimnim portretom več kot šestdeset let po izkušnji taborišča, vendar še vedno z zavestjo o tisti izkušnji.

Kaj ti pomenijo Preživeli?

Zanima me umetnost kot mejna izkušnja, taborišča pa so bila mejna izkušnja. In ti preživeli so živi pričevalci nečesa, kar se vedno znova zdi nepojmljivo, pa se je vseeno zgodilo.

Kako si pristopil do portretirancev?

O koncentracijskih taboriščih sem bral, gledal dokumentarne filme, ampak vedno znova naletiš na stvari, ki mejo možnega in norosti pomaknejo nekoliko naprej. Mislim, da sem k portretiranju pristopil z dobršno mero skromnosti in spoštljivosti. Iz preprostega razloga – ker umetnost ni nujno potrebna, določene tematike pa še posebno ne dovoljujejo banaliziranja. Taboriščne izkušnje so gotovo taka tematika.

Ko sem začel fotografirati, je bil to moj prvi osebni stik z nekdanjimi taboriščniki. Drugače povedano, o tem nisem vedel nič. Zakaj se nekdo odloči, da bo o svoji izkušnji govoril, drugi pa ne. Ali pa da se bo dal fotografirati ... Skupina nekdanjih internirank je imela zame precej čudno utemeljitev, zakaj se ne bo dala fotografirati, vendar sem jo lahko zgolj sprejel. Ampak pri vsakem posamezniku je na koncu odločilen videz, prezenca. Na koncu na fotografiji ostane zgolj tisto, kar je vidno, ne glede na povedano, pa naj bo to značaj, maska ali karkoli že. No, v tem primeru portret in zgodba portretiranca, zapisana v tistih nekaj skopih podatkih ...

Na podlagi česa si se odločil za tovrsten način prezentacije? So fotografije v postprodukciji kaj obdelane?

Začel sem z barvno fotografijo, vendar nekako nisem mogel najti rdeče niti. Rdeča nit pa je tudi dejstvo, da so portretiranci označeni s stvarmi, ki so se zgodile že v daljni preteklosti, fotografirani pa so danes. Najprej sem prešel v črno belo tehniko, ki pa je bila še vedno preveč groba, realistična. Z zbijanjem kontrasta in temnenja sem hotel doseči občutek izginjanja, nečesa oddaljenega, nejasnega, kot je nejasen spomin. Pri tem pa sem bolj ali manj uporabljal tehnike, ki bi jih lahko uporabljal pri ročnem razvijanju v klasični temnici. To so meje Photoshopa, ki sem si jih postavil. Kar pomeni, da fotografije, ki ne zadostuje tem kriterijem, ne uporabim. Ne brišem stvari, ne uporabljam fotomontaže.

Si obiskal katero od koncentracijskih taborišč? Če si, kakšni so bili občutki?

Najbolj sem si zapomnil obisk koncentracijskega taborišča Mauthausen pri Linzu v Avstriji. Po slednjem sem hodil tako rekoč sam, bila je ura, ko taborišče - muzej zapirajo. Bil je sončen dan sredi maja meseca. Pobočja bližnjih hribov so posejana s kmetijami in najbrž se panorama v zadnjih desetletjih ni bistveno spremenila. Ob tistem idiličnem pogledu je bilo vse skupaj, taborišče je namreč zelo dobro ohranjeno, videti še posebno nerealno. Okoliški kmetje so najbrž kosili travo, molzli krave in hodili k maši. Idiličen mir so motile samo kolone tovornjakov, ki so v taborišče dovažale nove internirance. Ampak najbrž je danes o teh stvareh precej lažje soditi …

V svojih delih obravnavaš povezave med nasiljem, telesom in smrtjo. Sedaj se vračaš nazaj k 'življenju', saj Preživeli v nekem smislu pomenijo preseganje smrti. Predstavlja posameznike, ki so se srečali z nepredstavljivim zlom, nečim hujšim od smrti, in preživeli. Kakšno je bilo njihovo življenje po tej izkušnji, pa je drugo vprašanje.

Za vsakim preživelim je seveda nekaj tistih, ki niso preživeli. Mislim, da sem se tudi v prejšnjih serijah ukvarjal s smrtjo zato, ker me zanima življenje. Ko se dotaknem tematike taborišč, pa pomislim, da sem odraščal v precej prijaznem in udobnem svetu.   

Serijo lahko razumemo hkrati kot obeležje in opomin, kaj se lahko zgodi, če slepo sledimo ideologiji, kar se v luči aktualnih dogodkov pri nas in po svetu zdi še posebej na mestu. Kljub temu pa se zgodovina znova in znova ponavlja. Misliš, da nas bo sploh kdaj izučilo?

Če ne bi mislil, da je nasilje v vseh nas, da spi in se lahko vsak čas, ob primernih pogojih prebudi, te serije mogoče ne bi niti delal. Govorim o aktualnosti tega, kar se je zgodilo pred več kot petinšestdesetimi leti. O tem, česa so posamezniki v ekstremnih razmerah sposobni. Zato, ker jim je sistem to omogočal in jih v tem spodbujal. Taborišča na ozemlju nekdanje Jugoslavije, ki so vzniknila v devetdesetih letih, so le pokazala, da ta fenomen ni vezan zgolj na fašističen in nacističen režim pol stoletja prej.

Ponovno obravnavaš nasilje nad telesom, tokrat ne več prostovoljnim ali neizbežnim, ampak nasiljem, ki (so) ga v imenu ideologije, izvrševali konkretni posamezniki; je nasilje ljudi nad ljudmi. Tovrstna tematika vedno sproži vprašanja o človekovi naravi in vprašanja o ultimativnem zlu. Kakšna je po tvojem mnenju človekova narava? Je takšno zlo sploh opravičljivo? 

V filmu Eksperiment vidimo, da ljudje nasilja ne izvajajo zgolj iz sadističnih nagibov, temveč tudi zato, ker mislijo, da sistem od njih pričakuje uspešno izvrševanje nalog. Drugače povedano, gre za vprašanje, ali je posameznik dovolj sposoben za opravljanje svojega dela. Njegovo delo, torej služba, pa je nekaj neosebnega, kar mogoče niti ni v skladu z njegovim osebnim, privatnim mnenjem. Gre za pričakovanje, da je službeno ločeno od osebnega. Ampak nekateri posamezniki bodo v izvrševanju svojih nalog vedno šli nekoliko dlje, mi pa o tem govorimo v glavnem iz ene precej varne točke, teoretično. Kolikokrat pa smo sploh bili v podobnih mejnih situacijah?

Naslovi fotografij so preprosti - ime in priimek portretiranke ali portretiranca ter kraj/i, v katerega je bil deportiran/a. Slednje informacije so ključne za njihovo razumevanje. To me spomni na fotografije, ki sem jih zasledila na internetu. Gre za portrete paznikov in paznic koncentracijskega taborišča Bergen–Belsen, ki so bile posnete leta 1945 ob njegovi osvoboditvi. Portretirani so, medtem ko so čakali na sojenje. Šele dodaten opis fotografij pove, kdo so in kakšno kazen so si 'zaslužili na sojenju'. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali ni ideološko nasilje vpeto v samo strukturo delovanja človeške družbe? V trenutku, ko se situacija obrne, žrtve postanejo krvniki; ko eni prenehajo izvajati nasilje, ga prevzamejo drugi in naredijo isto. Ali sploh vemo, kako takšno nasilje zaustaviti oz. ali ga resnično želimo?

V oči mi je padla ena od fotografij, o katerih govoriš. Na njej je mlad moški s pogledom, ki kaže na notranji zlom in ne zgolj na strah ali poraz ujetega, premaganega vojaka. Vsaj tako se mi je zdelo. Predvsem pa si ga nisem mogel predstavljati kot zakrknjenega zločinca. Napis pod fotografijo je omenjal, da je bil obsojen na smrt. Vsekakor je vzbudil moje zanimanje in sočutje. Na internetu sem poizkušal slediti njegovi zgodbi. V nekem članku je omenjen skop opis njegovega domnevnega zločina. Obesili so ga kot zadnjega. Star je bil 33 let.

Zanj bi rad, da bi preživel. Ker se mi nekako zdi ali bi hotel verjeti, da je nedolžen. Ampak z vidika žrtev je čudno, da ga kot stražarja niso takoj linčali. Vprašanje je, ali bi bil ta isti vojak nekaj let kasneje prav tako obsojen na smrt ali pa bi bil oproščen, ali pa obsojen zgolj na zaporno kazen? Je dejansko storil tisto, kar so mu očitali? Mogoče bi morali vprašati nekdanje taboriščnike, kakšno kazen bi zahtevali za svoje stražarje in kapoje ... Najbrž vsi ne bi ravnali enako.

Jasna Jernejšek

SAMO UMETNOST. PREDAVANJE STEPHENA WRIGHTA

V poslušanje vam nudimo izbrane segmente predavanja Stephena Wrighta, ki je bilo 25. januarja v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani. Wright je umetnostni teoretik, ki ga zanima tista umetnost, ki nastaja izven trikotnika objekt-avtorstvo-gledalstvo. V predavanju se je spraševal o tem, ali je možno zamisliti pozitivno politiko umetnosti, ki bi poudarjala, da tisto, kar daje umetnosti moč, ni tisto, kar jo izenačuje z življenjem do te mere, da je ni več mogoče razločiti od njega, ampak prej to, da je zgolj umetnost. Wrightov odgovor na to sicer staro in večkrat obdelano vprašanje, ki še posebej mika postmoderne zagovornike kapitalističnega statusa quo, se je sukal okrog obrambe tiste umetnosti, ki je sama sebi namen.

////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

intervju je v posnetku oddaje

/////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Wright se v svojem poskusu utemeljitve samozadostne umetnosti ni preveč oddaljeval od dominantnega diskurza, čeprav se je ob tem dotikal uporniških umetniških praks. Nekoliko nenavadno je bilo dejstvo, da se v predavanju niti enkrat ni navezal na neoliberalno stanje, čeprav je premišljeval o temah, kot so avtonomija umetnosti, umetnostna institucija ali pa Agambnov koncept golega življenja. V tej odsotnosti širšega političnega okvira je prevladal vtis, da Wright predvsem naslavlja institucijo in zagovarja tisto umetnost, ki ji zadostuje umestitev v navidezno večen umetnosti sistem.

Nenad Jelesijević

KABINET KURIOZITET

V Galeriji Kapelica trenutno gostuje razstava Post-naravni organizmi Evropske unije ameriškega Centra post-naravne zgodovine. Gre za potujočo zbirko enajstih organizmov, ki jih je človek skozi zgodovino tako ali drugače namenoma spremenil. Primerki so razstavljeni v mnogokotniku, na stranicah katerega so ogledne vitrine s prepariranimi organizmi. Osvetljene vitrine spremlja telefonska slušalka s posnetimi informacijami o posameznem primerku.

Ta sodobni kabinet post-naravnih kuriozitet je dedič renesančnih zbirk in kabinetov čudes, ki so se razvili iz podobnih srednjeveških in staroveških zbirk. Premožnejši meščani in plemiči so v svojih prirodoslovnih in arheoloških zbirkah zbirali in razstavljali naravne kuriozitete, povečini uvožene iz daljnih dežel, ki jih preprosti posamezniki niso imeli možnosti spoznati po bliže. V tovrstnih zbirkah so se pogosto znašli tudi obrtni izdelki in umetnine, ki so bile aristotelovsko razumljene kot posnemanje in nadaljevanje žive narave.

Družbo je vedno najedalo zanimanje za neznano, za nekaj, kar živi onstran znanega sveta in je nedostopno ali nedosegljivo. Posedovati drobec neznanega je pomenilo pokroviteljstvo in lastništvo nad neznanimi deželami, tamkajšnjimi živalmi in primitivnimi ljudstvi. V renesančnih zbirkah kuriozitet so se bogataši bahali s ponarejenimi okostji morskih deklic, sestavljenimi iz ribjih teles in zgornjih delov človeških skeletov, ter se postavljali s prepariranimi nenavadnimi bitji, konglomerati želvjih oklepov, kož plazilcev in peruti eksotičnih ptic.

Posedovanje tovrstnih zanimivosti je pomenilo pravo bogastvo, saj so ljudje verjeli vsakršnim zgodbam o magičnih bitjih in čudežnih učinkih njihovih izvlečkov. Ko se je Marko Polo prvič srečal z nosorogom, je v svoje dnevniške zapise zabeležil, da je razočaran nad odurnim enorožcem, ki ni prav nič podoben belemu samorogu iz naših bajk – sumatranski nosorog in bajeslovni samorog razen enega samega roga pač nimata veliko skupnega.

Na magične učinke neznanih in novih vrst se po tihem zanašamo še danes. Kaj drugega pa sta alkoholična podgana in transgeni komar s samodestrukcijskim genom, ki povzroči izumrtje lastnega potomstva, če ne magična formula, ki rešuje življenja. Na drugi strani pa je genetsko izboljšana oblika ptičje gripe podtipa H5N1 smrtonosno orožje. Za razliko od renesančnih zbirateljev, ki so se morali posluževati goljufij, da bi posedovali najimenitnejše med kuriozitetami, današnjemu človeku znanost omogoča, da naravne vrste spoji tudi drugače.

Pustimo ob strani udomačenje živali, selektivno vzrejo ter križanje živalskih pasem kot najpogostejši in vsakdanji pojav. Za razliko od komercialnega trenda "izpopolnjevanja" živali v idealne tržne produkte, med drugim pasjih pasem, ki so narejene po meri sodobnega mestnega človeka in gredo že skoraj v sladoledni škrnicelj, obstajajo še drugi načini spajanja vrst, ki jih znanstveniki križajo deloma iz lastne nečimrnosti, lastne vsakemu človeku, deloma pa z izgovorom, da z aktivnim vključevanjem živali v uporabne znanosti iščejo nove rešitve pri ohranjevanju in izboljševanju človeške vrste.

Toda bolj kot to nas zanima mostišče, ki ga ustvari spajanje znanosti in umetnosti, natančneje točka, ko se vmeša umetnost. Kje v omenjenem in razstavljenem primeru nastopi umetnost? Zagotovo ne pri prezentaciji post-naravnih primerkov v mnogokotniku s telefonskimi slušalkami. Torej gre za umetnost na drugem nivoju, za umetnost spajanja organizmov, igro Deus Geometra, znanstvenikovo in umetnikovo igro stvaritelja sveta. Potujoča razstava je bila drugje predstavljena v muzejih ali muzejem podobnih ustanovah, zato se kot naš najustreznejši gostitelj ponuja Prirodoslovni muzej, toda zdi se, da če ne bi pod okrilje umetniških galerij vzeli še znanosti, verjetno tega ali podobnih projektov ne bi nikoli videli.

Center post-naravne zgodovine, kjer zbirka domuje, je posvečen interdisciplinarnemu prepletu med kulturo, naravo in biotehnologijo. Med drugim vzpostavlja in vzdržuje nastajajočo zbirko živih, prepariranih in dokumentiranih primerkov post-naravnega izvora. Del zbirke je potujoče, del je stalna postavitev, ki je razstavljena v Pittsburghu v Pensilvaniji. Predstavljeni projekti se razpenjajo med komercialnim profitom in znanstveno kuriozitetnostjo, prihajajo pa tako od raziskovalcev, komercialnih laboratorijev, hortikulturnikov kot tudi od ljubiteljskih rejcev.

Center post-naravne zgodovine raziskuje in razstavlja življenjske oblike, ki jih je človek namenoma spremenil s poseganjem v evolucijsko pot, pa najsi gre za starodavno udomačenje živali, selektivno oplojevanje ali za sodobni genski inženiring. Post-naravni svet je prikazan z dioramami, fotografskim materialom, z nagačenimi in živimi organizmi, ki kažejo, kako so ljudje preoblikovali svet okrog sebe. Človek je tisočletja počasi udomačeval rastline in živali, v zadnjih petintridesetih letih pa je na zelo specifičen način predrugačil še DNK živih organizmov. Živi svet se tako spreminja v kulturni artefakt, ki reflektira želje, potrebe in strahove človeške družbe.

Umetnik in kurator Centra Post-naravne zgodovine Richard Pell v enem od intervjujev pove, da ga je k zbiranju transgenetskih organizmov spodbudila odsotnost tovrstnih primerkov v prirodoslovnih muzejih in na ilustracijah evolucijskega drevesa. V centru, ki ima za poslanstvo zbiranje, dokumentiranje in razstavljanje primerkov post-naravnih vrst, Pell zbira primerke, ki so pripomogli k napredku znanosti, kakor tudi primerke, ki bi lahko v napačnih rokah pomenili biološko orožje – vse pa predstavlja brez vrednostnih sodb. Gledalec ima izbiro, da sam presodi, ali posamezni organizmi skrunijo naravo ali doprinesejo k človeški družbi in njenemu obstoju.

Razstava tako pove več o naši kulturi in človeški nadutosti, kot o biologiji. Izrazito antropocentričen je že sam termin "post-naravno". Res je, človeški faktor je pri spreminjanju in spajanju naravnih vrst ključnega pomena in ima pomembno vlogo, odgovornost se zdi – pričakovano – drugotnega pomena. Kljub temu se vseeno zdi, da je obravnavanje predstavljenih primerkov kot "post-naravnih" nekoliko pretirano. Narava namreč ni zaključila cikla svojega razvoja in spreminjanja. Razumevanje stvarjenja sveta, kjer je vse dokončno izoblikovano, človek pa je krona stvarstva in z vsem živim upravlja po mili volji, se v tem približa zapuščini biblične zablode. Tako kot je v Bibliji Bog vse in nič ne obstaja zunaj njega, se tudi naši posegi v žive organizme ne vršijo zunaj narave in niso "post" nadgradnja dela, ki ga je narava zaključila. Narava še zdaleč ni zaključila, niti dorekla svoje zadnje besede in kljub temu, da ponuja neskončno možnosti za znanstveno-umetniške posege v svoje stvaritve, bo ob prvi priliki verjetno samovoljno izbrisala vse človeške nadobudne podvige ohraniti in izboljšati lastno vrsto.

Miha Kelemina

Toliko za nocoj v oddaji Art-Area. Naslednja edicija bo na sporedu natanko čez štirinajst dni, samo na valovih Radia Študent. Tokratno oddajo Art-Area so pripravili Nenad Jelesijević, Jasna Jernejšek in Miha Kelemina, za tehnično izvedbo je poskrbel Linč, brala sta Tegla in Valentina.