V 223. izdaji oddaje Art-Area prisluhnite intervjuju z Andrejem Koruzo, mozaistom, ki medij mozaika uspešno posodablja in prenaša v nove kontekste in forme. Z umetnikom se je pogovarjala Lenka Đorojević. V nadaljevanju prisluhnite refleksiji razstave Kuš!: Poslednja vžigalica, ki je še vedno na ogled v Kinu Šiška. O premraženi danski siroti, ki je storila žalostno smrt in o konceptu največje majhne razstave je premleval Bojan Stefanović.

INTERVJU Z ANDREJEM KORUZO

Andrej Koruza je umetnik mlajše generacije, ki v raziskovanje umetnosti vpeljuje večslojno razmišljanje o prostoru, ki se lahko ustvari med sestavljanjem mozaika, sistemom, gibom, zvokom in četrto dimenzijo. S svojim delovanjem odpira možnosti novega videnja pogojev, vplivov in razvoja mozaika do drugih umetniških zvrsti, sodobne umetnosti in družbe.

Koruza je med letoma 2004 in 2007 obiskoval mozaično šolo v Furlaniji, kjer je ob koncu študija prejel nagrado za najboljši mozaik. Skozi serijo mozaikov Tessera e Fuga je utelesil svoje raziskovanje osnovnih gradnikov medija mozaika. S kinetično instalacijo Signals from the limit, ki je prva v nizu serije študij mozaičnih instalacij, prek raziskovanj različnih sistemov in tehnologij medij mozaika uspešno vpenja v okolje interaktivne in medmedijske umetnosti. Signals from the limit je bila po internacionalnem festivalu sodobnega mozaika Ravenna Mosaico v Sloveniji prvič predstavljena v sklopu Sonice – festivala tranzitorne umetnosti v dvorcu Bukovje v Dravogradu.

V nadaljevanju prisluhnite intervjuju in umetnikovemu razmišljanju o instalaciji Signals from the limit …

////////////////////////////////////////////////////////////////

*Intervju je v posnetku oddaje

////////////////////////////////////////////////////////////////

Lenka Đorojević

TISOČ IN ENA VŽIGALICA

Kaj se zgodi, ko ni finančnih sredstev za razstavo, se sprašujejo organizatorji mednarodne razstave z naslovom Poslednja vžigalica, ki je na ogled še do tega četrtka v ljubljanskem Kinu Šiška. Pričakovani odgovor bi bil: prav nič. Vendar se ekipa latvijskega stripovskega časopisa Kuš! pod vodstvom kuratorja Davida Schilterja ni pustila kar tako premagati in nastal je projekt, ki združuje likovne umetnike z vseh koncev sveta.

Naslov Poslednja vžigalica je seveda alegorija na Andersenovo pravljico Deklica z vžigalicami, zgodbo o mali ulični prodajalki vžigalic, ki ni imela niti počenega groša oziroma krone in je sestradana in premražena eno za drugo prižigala svoje vžigalice, da bi se ogrela. Poslednji vžigalici sta kmalu sledili podhladitev in smrt. Gre za zgodbo, ki je iz marsikoga med nami izvabila solze žalosti in brezupa tam nekje v zgodnjem otroštvu. Morda so ravno Andersenove pravljice eden izmed razlogov za to, da je Danska danes ena izmed najbolj socialno pravičnih in baje tudi srečnih držav na svetu. Nekaj psihoanalitskega je čutiti tukaj, vendar o tem kdaj drugič.

Tematika razstave je torej čudovito preprosta. Deklice in dečki z vžigalicami, večinoma ilustratorji in stripovski avtorji, so dobili nalogo, da narišejo svojo interpretacijo poslednje vžigalice. Da pa njihova naloga ne bi bila prelahka in da bi celoten projekt izkazal nekaj konsistentnosti s tematiko, so svoje interpretacije poslednje vžigalice risali na papir velikosti škatlice vžigalic. Torej približno 16 kvadratnih centimetrov in pol.

Koncept in izvedba razstave tako ponujata zelo dober odgovor na začetno vprašanje, kaj storiti, ko ni finančnih sredstev za razstavo? Povabimo čim več sorodno mislečih umetnikov, naj prispevajo vsak po eno risbo na zadano temo v mikroformatu, ki nam jih lahko dostavijo kar z navadno pisemsko pošto. Zbrane izdelke nato lahko razstavimo na relativno majhni površini in že imamo kakovosten projekt ob praktično minimalnih stroških. Hitro, preprosto in učinkovito. Ob koncu razstave pa umetniška dela pospravimo v eno ali dve škatlice vžigalic in se odpravimo naslednjemu prizorišču naproti.

Da gre pri projektu Poslednja vžigalica za pravi pravcati umetniški grupič, pa samo še pridaja h kakovosti celotne izkušnje. Do sedaj ta potujoča zbirka vžigaličnih miniaturk šteje že več kot 300 sodelujočih umetnikov iz 51 držav, med njimi je tudi nekaj deset avtorjev iz Slovenije. Dobrodošli so pravzaprav vsi, od zelo priznanih do popolnoma neznanih ustvarjalcev, edini pogoj je, da imate lastno interpretacijo prej omenjene travmatične pravljice o kruti danski zimi.

Takšne vrste projekti zares pripeljejo na plan vso pestrost in raznolikost človeške kreativnosti. Samo ena tema, miniaturen format in ogromno število sodelujočih je preverjen recept, ki redko koga pusti razočaranega. Ob ogledovanju razstavljenih del se neizogibno utrne misel, da je možno število variacij na temo zares neskončno in da je subjektivnih resnic ravno toliko, kolikor je parov očes. Kot je nekoč dejal mislec, samo skozi ponavljanje, z aktualizacijo tistega, kar je v preteklosti ostalo virtualno, lahko nastane nekaj resnično novega.

Pričujoča razstava pa ponuja toliko različnih ponovitev prvotnega motiva, da se je zagotovo aktualiziralo že skorajda vse tisto, kar je bilo vsebovano, vendar ne tudi izraženo v Andersenovem izvirniku. In sedaj vse raznolike interpretacije poslednje vžigalice združene na enem mestu tvorijo neskončno multipliciteto vzporednih realnosti, morda celo rizom?

Gledano iz drugačne perspektive, vsak tovrstni projekt, pri katerem sodeluje večje število umetnikov, se prej ali slej neizogibno sreča s problemom izbire. Kot nas učijo izkušnje z internetom in novimi mediji, pogost problem odločanja ni premalo, temveč preveč možnosti izbire, kar posledično vodi v situacijo, kjer se popolnoma izgubljeni v morju asociacij in informacij preprosto ne moremo odločiti. V tem smislu konceptualna premisa interpretirati zgolj en sam časovni trenutek v zgodbi, poslednjo vžigalico, ne samo pomaga ohranjati smiselnost in tematsko kohezivnost razstave kot celostnega projekta, temveč, preprosto povedano, naredi stvari toliko bolj zanimive. Kajti bolj kot je striktno začrtana tematika, določen medij ali pa ustvarjalna površina, bolj prideta do izraza človeška kreativnost in individualnost. Četudi za posameznega umetnika to ne predstavlja nekakšnega večjega izziva, ravno nasprotno, z odpravljanjem problema izbire je umetniško delo precej olajšano, je skupni učinek razstave kot celostnega umetniškega projekta toliko močnejši. 

Kaj storiti, ko želimo postaviti razstavo, pa ne dobimo finančnih sredstev, je retorično vprašanje, ki lepo povzema vsakodnevno realnost večine današnjih umetnikov in kulturnikov. Nihče ne more v resnici vedeti, koliko se raznovrstne umetnosti konstantno ustvarja, pa je nikoli ne vidimo, in koliko ljudi si želi in zasluži videti kakšno umetniško delo, pa ga ne bo videlo, ker preprosto ni finančnih sredstev za razstavo.

Hkrati se prek kuratorske dejavnosti, tako kot v vsaki drugi kulturni instituciji, lomijo kopja zdaj že precej subtilnih preferenc in pristranskosti. Od družinskih in prijateljskih vezi, prek poznanstev in osebnih zamer do dnevnopolitičnih, elitističnih in ideoloških pripadnosti finančna sredstva predstavljajo hkrati priročen izgovor in orodje selekcije. Umetniške razstave navsezadnje sodijo v domeno kulturnega in civilizacijskega boja ter prilaščanja idejnega teritorija.

V tem kontekstu ustvariti razstavo praktično iz nič pomeni biti popolnoma neodvisen, osvobojen različnih institucionalnih in kulturnih kontekstov, kar je že tako ali tako domena stripa in neodvisne ilustracije. Ravno ta značilnost projekta Zadnja vžigalica odpira vrata obravnavi tudi kakšne bolj kontroverzne teme. Pravzaprav bi lahko za tematiko takšnega projekta zastavili zares karkoli, kar nas ponovno vrača k problemu prevelike izbire.

S tem nikakor ne želimo povedati, da pomanjkanje finančnih sredstev in relativno skromni življenjski slogi večine umetnikov niso vredni introspektivne obravnave. Slednji so navsezadnje zapisali svoja življenja višjim ciljem osvobajanja svoje in naše zavesti in širjenja obzorij percepcije. Ali, kot je dejal stari prebrisanec Duchamp, temu, da iz labirinta onkraj časa in prostora poiščejo svojo pot na plano. V iskanju te poti pa lahko prižgejo tudi kakšno vžigalico, če le ni poslednja.

Bojan Stefanović