Tokratna oddaja bo sledila umetnosti v svoji najširši definiciji. Posvetili se bomo namreč feminističnemu in queerovskemu festivalu Rdeče zore, ki se je zaključil minuli konec tedna. V nadaljevanju prisluhnite poročilu s festivala, izjavi Vstajniških socialnih delavk, podelitvi nagrad in dobitniku Bodeče Neže, nagrade za najbolj seksistično izjavo leta, ter pogovoru z umetnico Neveno Aleksovski, soavtorico razstave Ljubica Rolanda Barthesa.

RDEČE ZORE 2015:

Šestnajsta edicija mednarodnega feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore je letos potekala od četrtka, petega marca, kulminirala pa je v zadnjih urah osmega marca s podelitvijo Bodeče Neže, nagrade za najbolj seksistično izjavo. V štirih dneh se je tako zvrstilo več kot ducat dogodkov, največ na Metelkovi, natančneje v klubu Tiffany, Infoshopu in predvsem v Menzi pri koritu, ki je neke vrste alma mater Rdečih zor, ki se tako ali drugače udejstvujejo tudi v nefestivalskih dneh.

Preden se lotimo podrobnejšega opisa dogodkov in refleksije moramo najprej pojasniti, zakaj sploh obravnavamo Rdeče zore v oddaji, prvenstveno namenjeni sodobni umetnosti. Prvi razlog je sila preprost. Rdeče zore so celosten festival navkljub gverilski izvedbi in sredstvom. To seveda pomeni, da se v okviru festivala zgodi žanrsko precej pester nabor dogodkov. Del je seveda namenjen tudi konvencionalni vizualni umetnosti in prav temu delu bomo namenili sklepni del oddaje.

A Rdeče zore bi se dalo misliti v terminih umetnosti tudi širše. Vendar ne bomo, kot je institucijam umetnosti v navadi in tudi oddaja Art-Area je taka institucija, apropriirali ali bolje rečeno kolonizirali neke družbenokritične aktivnosti za svoj lastni angažma, ampak bomo storili obratno - dovolili bomo Rdečim zoram, da kolonizirajo Art-Areo. Med drugim je namen Rdečih zor v gradnji svobodnega avtonomnega prostora, samoorganizirane ženske in queerovske platforme, kultiviranje nehierarhičnosti, interaktivnosti in interdisciplinarnosti, tovarištvu, solidarnosti, preizpraševanju sebe in družbe. To so seveda pojmi, ki jih lahko najdemo v ogromni količini sodobne umetniške produkcije, kjer pa ti koncepti za razliko od Rdečih zor delujejo kot floskule. Rdeče zore v marsičem dosegajo in presegajo omenjene koncepte brez pretenzij in varnega zavetja institucije umetnosti.

Tako imamo na eni strani umetniškega pola dela, ki velikokrat zaradi šibkega koncepta posegajo po družbenokritičnih vsebinah in prijemih, kjer je etične ideale lažje prodati kot estetske. Na drugi strani imamo iskren angažma predanih posameznic in posameznikov, katerih rezultati in obsegi velikokrat presegajo institucije z neprimerno bolj privilegiranim mestom izražanja. Še več - namesto trkanja po prsih bo prej prisotna samokritika in preizpraševanje. Seveda svet sodobne umetnosti obstaja in obstoji z učinkovitim zaznavanjem absorbiranja in posledičnim nevtraliziranjem družbenih aktivizmov. Da bi se temu ognili, bo tokratna Art-Area vrnila uslugo, ki jo aktivisti delajo umetnosti, in se sama postavila v vlogo medija, se pravi poskusila bo biti medij Rdečih zor in z refleksijami aktivistov ter izbranimi posnetki posredovati izkušnjo festivala.

Kot poudarja Tea Hvala v uvodu zbornika Rdečke Razsajajo!, je bil pri njeni magistrski analizi festivala najprimernejši izraz kontraskupnosti. Koncept kontraskupnosti sta razvili feministični teoretičarki Rita Felski in Nancy Fraser. Felski tako opredeli namen kontrajavnosti: »Utrjevanje specifične družbenospolne identitete, ki izhaja iz zavesti o skupnosti in iz solidarnosti med ženskami.« Medtem ko je zunanja funkcija omenjena kot »iskanje izraznih sredstev, ki bodo celotno družbo prepričala o veljavnosti feminističnih zahtev, ter politično udejstvovanje in teoretsko kritiko, ki bosta izzvala obstoječe strukture moči.« Fraser pa feministično javnost opredeli kot prostor vadbe agitiranja, saj je vsak protest obsojen na propad, če ni vpet v prostor, kjer je kot tak tudi prepoznan.

Manjšinske javnosti naj bi potemtakem negovale svoj prostor in obenem segale navzven, saj drugače sploh ne morejo biti javne. Javnost po definiciji ne more biti zaprta vase, kot se rado očita feminističnim in lezbičnim gibanjem. Hvala zaključuje, da je feminističnemu in queerovskemu festivalu Rdeče zore le deloma uspelo ustvariti kontrajavnost. V svoji magistrski nalogi z naslovom Ko se premaknemo, nastane gibanje v pogovorih z organizatorkami ugotavlja, da je Rdečim zoram uspelo ustvariti le začasno kontrajavnost, a so vendarle dober primer tovrstne prakse. Po besedah Tee Hvala naj bi festival vendarle dosegel nemogoče.

Festival je torej uspel dokazati, da je moč vključujoče in samoorganizirano delovati brez opustitve identitete, se pravi političnega nazora. S to oceno lahko soglašamo tudi za letošnji festival. Vključenost tako obiskovalcev in obiskovalk kot tudi, kakor bomo videli v nadaljevanju, način vzpostavljanja programa, je še vedno izredno konstruktiven primer samoorganizirane prakse. Nadalje Hvala še ugotavlja, da je bil namen festivala tudi umik iz akademske sfere oziroma k ugotavljanju lokalnih razmer in primernih neuvoženih feminističnih praks. Čisto praktično pa naj bi bila vzpodbuda tudi ugotovitev, da naj bi v času ustanovitve festivala vse pomembnejše vloge na Metelkovi prevzemale ženske kljub njihovi majhni vidnosti. In na koncu še to, kar bi moralo biti na začetku, se pravi Rdeče zore kot platforma izpraševanja konstruktov spola in spolnosti, s poudarkom na ženski in queerovski ustvarjalnosti.

Ta ustvarjalnost je precejšnja, saj so Rdeče zore zares obširen festival. Zvrstilo se je kup koncertov, delavnic, predvajanj, predavanj, kabarejev, okroglih miz in še bi lahko naštevali. Kot poudarjajo organizatorke, je bilo letos financiranje še posebej skromno, se pravi neobstoječe onkraj prostovoljnih prispevkov. Vendarle je festival potekal sila profesionalno. Koncerti in dogodki so se na začudenje stalnih obiskovalcev Metelkove začeli z največ nekajminutno zamudo. Nabor prostovoljk in prostovoljcev, ki so z več kamerami dokumentirali dogajanje, pa je ustvarilo vtis, da gre za evropski projekt. Zdi se, da gverilske razmere festival kvečjemu bogatijo. Nikjer namreč ni bilo zaznati kakšnega tarnanja, malodušja ali celo moraliziranja nad razmerami kljub stotinam, upam si ugibati, tisočerim prostovoljskim uram, posvečenim pripravam festivala.

Pomanjkanje sredstev je povečalo pritisk na prostovoljce tudi v smislu produkcije, saj so samo aktivisti tvorili velik del vsebine festivala. Kar pa se je izrazilo izjemno kreativno. Naj omenimo koncert samoorganiziranega feminističnega pevskega zbora Rdečih zor, imenovanega Z'Borke, ali pa tretjo izdajo že skorajda kultne satirične predstave Fem TV v produkciji Rdečih zor, ki s feministično-queerovskim tvistom reartikulira televizijski program.

Za osmi marec so Vstajniške socialne delavke pripravile tudi performans, ki se je zgodil na Marijinem, pardon, Prešernovem trgu. Vstajniške socialne delavke so s serijo performansov precej radikalno oziroma, kot pravijo »z vulgarnostjo, ki je boljša od volitev,« priredile precej jasen rez v polikan turistični center. Če je večina žensk na ta sončen nedeljski popoldan hodila z rožo v roki, so socialne delavke poskrbele za kontrapunkt, kjer so si brile lase ali pa si vlekle evropsko zastavo iz vagine. Ta kreativna uporaba organov je privabila tudi druge organe.

Tukaj je bilo morda najbolj zaznati tisto napetost med javnostjo in kontroverznostjo, o kateri govori Hvala. Namreč, edini dogodek, ki je bil namenjen javnosti v najširšem pomenu, je bil verjetno tudi najradikalnejši. A obenem se je zdel diametralno nasproten tistemu skorajda družinsko prijetnemu dogajanju na »osvobojenem ozemlju« Metelkove. Torej, na domačem ozemlju je dobrodošel vsakomur na ulici le tisti, ki to zmore.

Zvečer se je v Infoshopu odvilo tudi predvajanje DIY dokumentarnega filma o dosedanjem delovanju vstajniških delavk in pa predstavitev njihovega drugega koledarja, ki začenja štetje let z začetkom ženskega delavskega gibanja - feministično leto se potemtakem začne marca. Tako da srečno novo leto 159! Koledar obeležuje aktivistično performersko udejstvovanje vstajniškega kolektiva. Po predvajanju filma so prebrale še izjave oziroma bolje rečeno manifeste, ki spremljajo dvanajst borbenih mesecev. Pa jim prisluhnimo:

* Izjava se nahaja v posnetku

Na dan žensk je bila okrog enajstih zvečer podeljena nagrada Bodeča Neža za najbolj seksistično izjavo leta. Izbor so opravili v sodelovanju s spletnim portalom Spol.si, kjer so uporabniki glasovali in nominirali izjave. Najhujših pet pa je bilo prebranih oziroma interpretiranih na zaključnem dogodku, kjer so ob pomoči občinstva in strokovne žirije interpretov izbrali najbolj seksistično izjavo leta. Prisluhnimo finalistom in zmagovalcu oziroma poražencu:

* Izjava se nahaja v posnetku

Bodečo Nežo je tako dobil nekdanji predsednik Milan Kučan. Politična naperjenost Rdečih zor je prisotna na vsakem koraku. Kar je še posebej pomembno sedaj, ko se zdi, da se delavniško-festivalski del pod pretvezo kvazi opolnomočenja žensk pojavlja tudi kot pridobitna dejavnost. Saj ne da bi spet odpirali tematike propadlega festivala Fam feminite, no, ali pa umetnostnega sistema. Vendarle oba delujeta sila podobno, saj na nek način kolonizirata in s tem nevtralizirata. Prvi pobere tisto, kar se najbolje proda, drugi pa tisto, kar je najbolj radikalno. Pa ne, da je s tem kaj samo po sebi narobe, toda velikokrat se moralna intenca prodaja kot izgovor za vsebino.

Zato velja podrobneje pogledati tudi razstave, ki so nastale v okviru festivala. Letos so bile za to priložnost postavljene tri. Kot preddogodek se je v nočni galeriji Pešak že kak teden prej odprla razstava Prstan veteranke Rdečih Zor Anne Ehlermark. Na njej je razstavljenih pet grafik s precej znano estetiko, saj je Anna soustvarjala grafično podobo Rdečih zor, med drugim tudi logotip Kučanove Neže. Zatem se je v galeriji Alkatraz odprla razstava otroških ilustracij Alenke Spacal z naslovom Kako ti je ime?

Tretja, morda najbolj zanimiva razstava, imenovana Ljubica Rolanda Barthesa, pa je bila na ogled samo tri četrt časa trajanja festivala. Štiri dni. Na njej sta sodelovali umetnica Nevena Aleksovski in pesnica Ana Makuc, ki je na festivalu sodelovala tudi s predavanjem Intersubjektivnost Jessice Benjamin. Za to priložnost sta ustvarili unikatno razstavo. Nevenine kaotične risbe, na katerih preiskuje kaotičen položaj imigrantke, ženske in umetnice, so narejene v skorajda otroškem slogu. Risba je seveda med najsvobodnejšimi žanri v smislu ustvarjanja in razstavljanja. Nevena pa se je odločila še, da bo risbe razstavila na enem izmed najbolj statičnih in intenzivnih medijev, televizorjih. Risbe so bile razstavljene na sedmih retro televizorjih. Tako dobimo televizorje kot statični medij gibanja in risbo kot gibljivi medij statike.

Anina poezija se je vrtela na avdio posnetkih, in sicer v dveh simultanih posnetkih normalnega branja in vzporednega šepetanja. Kot namigne že ime razstave, pesmi afirmirajo oziroma podelijo glas ženskim likom iz literarne zgodovine. Redke so skupinske razstave, kjer dela dveh avtorjev delujejo tako enotno kot na tej razstavi. Še bolj presenetljivo pa je dejstvo, da je razstava samostojno delo dveh avtoric brez kustosa.

Naprej bomo prisluhnili pesmim Ane Makuc, kot jih je bilo moč slišati na razstavi. Zatem bo sledil še pogovor z Neveno Aleksovski o razstavi in o pogojih dela, kot in kakršni se ustvarijo na Rdečih zorah:

* Izjava se nahaja v posnetku