Minuli mesec se je v Ljubljani začel enaintrideseti Mednarodni Grafični bienale. Bienale spada med najstarejše tovrstne razstave, njegova vloga pa se pri umetnosti šele začne. V nadaljevanju tako prisluhnite ozadju ter vlogi grafičnega bienala v ustanovnem letu 1955, njegovemu razvoju in morebitni prihodnosti.

Poseben poudarek bomo namenili tudi 29. ter 30. bienalu, ki sta vsak na svoj način razmislila o vlogi in prihodnosti te institucije. V drugem delu pa bo moč prisluhniti še, kako se minuli refleksiji kažeta na letošnjem bienalu. Poseben poudarek bomo tako namenili dobitnici glavne nagrade prejšnjega bienala Marii Eleni Gonzales ter njeni nagradi: samostojni razstavi v Galeriji Cankarjevega doma. Na koncu pa bo sledil še pogovor s Tino Boc ter Jerico Šemerl, ki sta sodelovali in in situ izvajata didaktični projekt Shema za Šolo umetnika Reze Asada.

Še tekst pred kontekstom: Grafični Bienale je eden izmed dogodkov iz obdobja velikega odpiranja Jugoslavije, ko v real socialistično ureditev pronicajo zahodne kulturne dobrine in postopen nastanek tistega, kar bo kasneje postalo znano pod parolo: »socializem s človeškim obrazom«. V oddaji se bomo torej sprehodili skozi več kot petdesetletno zgodovino neke umetnosti. Glasbeno podlago, ki jo poslušate, pa predstavlja kronološki vzorec, ki vas bo neprimerno bolj subtilno peljala preko neke druge prav tako zahodne kulturne dobrine, ki je prav tako v tistem obdobju našla svoje mesto v Jugoslaviji. Podlago iz jazz skladb je sestavil kolega Aleš Rojc iz glasbene redakcije.