RAZISKOVANJE DOMAČNOSTI

V začetku februarja so v Galeriji Photon otvorili skupno razstavo dveh uveljavljenih hrvaških fotografinj, Jelene Blagović in Ane Opalić, ki bo na ogled še do 4. marca. Z razstavo, ki nosi naslov Domače zgodbe, avtorici odkrivata zgodbe, vse domače, a vendar k njihovemu raziskovanju pristopata na različna načina.

Medtem ko se Jelena Blagović ukvarja z neposredno družinsko domačnostjo ali bolje rečeno ne-domačnostjo, tako da zgodovino svoje družine odkriva postopoma, predmet za predmetom, spomin za spominom, se Ana Opalić osredotoča na popolne neznance – na preživele žrtve vojne in njihova domovanja.

Dela Ane Opalić smo v preteklosti že imeli priložnost videti na odmevni razstavi Aftermath - Spreminjanje kulturne krajine, ki je bila v Ljubljani na ogled v sklopu festivala Fotonični trenutki leta 2012. Razstava s podnaslovom Tendence angažirane post-jugoslovanske sodobne fotografije je predstavila glavne protagoniste s področja angažirane sodobne fotografije, ki delujejo na območju nekdanje Jugoslavije, a ker avtorici v našem prostoru nista najbolj poznani, najprej nekaj besed o njiju in njunem delu.

Ana Opalić je neodvisna fotografinja in filmarka ter ustanoviteljica spletnega portala Sodobna hrvaška fotografija, ki deluje od leta 2009 in na enem mestu združuje pregled sodobne hrvaške fotografije, s predstavitvami avtorjev in njihovih fotografij, intervjuji, najavami razstav ter teoretskimi besedili. Tako kot serija fotografij Dom, ki bo do začetka marca razstavljena v Galeriji Photon, so tudi njena ostala dela nastala v daljšem časovnem obdobju oziroma so še v nastajanju. Serija Mesta, ki čakajo nastaja od leta 2014 naprej, Kopalci na Dači je nastajala med letoma 2008 in 2014, nekatere druge, na primer Potem in Zaustavljanje, pa so nastajale tudi več deset let.

Fotografske serije, ki nastajajo več let, tudi desetletij, v fotografski praksi niso nič nenavadnega. Kdaj se zdi, da prav z daljšim časom nastajanja pridobijo svojo legitimnost oziroma verodostojnost. Fotograf ima čas za razmislek o smotrnosti serije, o umeščenosti fotografij in njihovem izboru. Več časa omogoča tudi daljše raziskovanje. Serije, ki so na vpogled na razstavi Domače zgodbe, so prav to, raziskave osebnih zgodb, tako lastnih domačih kot tujih.

Razstavljene fotografije Ane Opalić iz serije Dom so nastajale med letoma 2010 in 2013. V tem času je avtorica kot kamermanka sodelovala pri projektu »Osebni spomini na vojne in druge oblike političnega nasilja«, v režiji zagrebškega centra za soočanje s preteklostjo Documenta. Cilj projekta je bil obsežen arhiv petstotih video pričevanj posameznikov, ki so bili v neposrednem stiku z vojno na Hrvaškem v 90. letih prejšnjega stoletja. Opalićeva je imela tako enkratno možnost za fotografsko dokumentiranje teh oseb, ne klasično s portretiranjem posameznikov, temveč na način »prisotnosti z odsotnostjo«.

Na njenih izredno subtilnih fotografijah so tako upodobljeni prostori, kjer je viden dejanski manko oseb. Po večini so to stoli in naslanjači, kavči in zofe, občasno tudi postelje. Zdijo se še topli od telesa, ki je moralo še ne dolgo nazaj posedati prav na njih, sedaj pa niso samo očitno prazni, temveč je na njih fotografirana odsotnost. Poleg tovrstnih fotografij so v seriji vidne tudi fotografije predmetov, včasih v zelo nenavadnih aranžmajih, in prostorov, kjer ti posamezniki bivajo. Njihova oprema oziroma bolje rečeno pomanjkanje le-te kaže na težke okoliščine, v katerih živijo. Prav njihova domovanja, z malo pohištva, skoraj brez dekoracij, so se dotaknila avtorice. Dom v času vojne izgubi konotacijo varnosti in topline ter postane vir trpljenja ali celo smrti, saj posamezniki pogosto ne želijo zapustiti svoje zemlje oziroma preprosto nimajo kam. Na videz nepomembni predmeti, ki polnijo domove preživelih, tako predstavljajo pomembni artefakti, ki so zanje morda najbolj dragoceni.

Opalićeva se na poseben način ukvarja s tematiko minevanja in spominov. Tako omenjena serija Dom kot serija Potem postavljata v ospredje vojno in posledice, ki jih ta prinaša. Minljivost življenja in objektov, bodisi porušenih v bitkah ali zapuščenih zaradi min, ter spomina, spomina kot podobe v naših mislih in spomina kot predmeta, ki je navkljub vojni ostal in preživel. Fotografija žičnega telefona na glavi nagačenega divjega prašiča, kot aranžma neke dnevne sobe, je v tem pogledu odvečen ostanek vojne. Zastavimo si lahko vprašanje o vrednosti osebnih predmetov oziroma vrednosti spominov. Kaj je tisto najpomembnejše, kar je v času vojne vredno vzeti s seboj?

Avtorica je fotografije postavila v starinske, že uporabljene okvirje, ki seriji razstavljenih fotografij dodajo subtilen pridih starega. Ne starega v smislu zavrženega in odvečnega, temveč starega kot dlje časa prisotnega v nekem prostoru. Ti okvirji izgledajo, kot da so v preteklosti uokvirjali slike ali gobeline, viseli  na stenah domov in bili na splošno del nekega doma, življenja nekih določenih oseb. Uporabljeni kot okvirji na razstavljenih fotografijah govorijo prav o tem - o domačnosti prostorov, a v isti sapi o popolni ne-domačnosti, saj so konec koncev fotografirana domovanja preživelih nam vsem tuja, so del nekega drugega življenja.

Druga avtorica, ki se predstavlja v sklopu razstave Domače zgodbe, je Jelena Blagović, uveljavljena fotografinja iz Zagreba, ki poleg dela na svojih fotografskih projektih tudi poučuje na zagrebški Šoli uporabnih umetnosti in Akademiji dramskih umetnosti. Njena dela so izrazito raziskovalna in osebna. Že vrsto let raziskuje družinsko zapuščino in s tem na svojstven način preverja lastne spomine. S preiskovanjem družinske zapuščine, ki sestoji iz pisem, odrezkov iz časopisov, fotografij in raznih osebnih predmetov, ne nazadnje raziskuje svojo lastno identiteto.

V sklopu razstave Domače zgodbe Blagovićeva razstavlja seriji Pred mano in Družinsko srebro, obe del trilogije s skupnim naslovom Nezaščiteni arhiv, ki je nastajala med letoma 2007 in 2013. V seriji Pred mano avtorica gledajoč skozi otipljive spomine – materina ljubezenska pisma -raziskuje svoj odnos z materjo in svojo lastno identiteto. V branju pisem, ki pripadajo nekomu drugemu, je nekaj voajerističnega; je neke vrste poseganje v intimo druge osebe. Po drugi strani pride s prvim odpiranjem pisem do transferja – postanemo mati, ki je ta pisma pisala ali odpirala, postanemo del tega ljubezenska razmerja, ki se je v času brez pametnih telefonov, elektronske pošte in socialnih omrežij odvijalo s pisanjem pisem med dvema mladima zaljubljencema. Kot nakazuje naslov serije, so pisma nastala pred avtoričinim rojstvom, med letoma 1968 in 1981, v času materine adolescence in ljubezenske zgodbe z njenim očetom. Mati ji je z dovoljenjem prebiranja svojih arhivskih pisem odprla vstop v svoje intimno življenje, v svojo osebno zgodovino, ki je avtorica drugače ne bi poznala; s tem pa ji je odprla tudi drugačno interpretacijo njene osebne zgodovine.

V seriji Družinsko srebro avtorica razvija odnos s preteklostjo s ciljem definirati samo sebe. Ustvarja svoj arhiv, ne na način že preizkušenih arhivarskih praks, temveč z estetizacijo tega arhiva v fotografskem mediju. Razstavljene fotografije so rezultat dolgega raziskovalnega procesa, oblikovanja stališč, intervjujev, naključnih ugotovitev, kolažiranja in intimnega soočenja s svojo lastno bitjo. Poleg tega so fotografije polne znakov mestnega življenja, slike na steni, družinske fotografije, mali in na videz nepomembni predmeti iz življenja njene družine govorijo o naravi spomina. Vse te točke na koncu prikažejo identiteto Jelene Blagović, njene matere in na splošno zrcalijo zemljevid družine, ki mu avtorica posveča velik del svojega fotografskega raziskovanja.

In kaj bolje predstavlja dom in njegove skrivnosti kot vrata, omara, predalnik? Prav to si je Jelena Blagović izbrala kot način reprezentacije fotografij. Pri tem pa ne gre za prave predale, temveč za zaigrane, zrežirane predale iz globokih lesenih okvirjev. Na ogled je 6 fotografskih del velikega formata, ki prikazujejo pisma, portrete in druge družinske fotografije, bankovce, knjige, dokumente in dokazila ter nas z globino svojih okvirjev odpeljejo v skrivnosti neke družine. Omogočajo nam, da sami sežemo v predal in si ogledamo vse te intimne spomine, ki nas po eni strani pustijo hladne, saj so konec koncev zgolj faktične fotografije. Faktične v smislu, da jih lahko gledamo kot dokazni material, kot predmete, in če je njihov namen, da naj bi v njih odkrili domačo intimo, smo v bistvu vrženi na drugo stran. Nismo soudeleženi v teh spominih in družinskih vezeh, temveč smo voajerji, ki gledajo predale intimnih spominov neke neznane malomeščanske družine. 

Kot že rečeno, se obe avtorici osredotočata na intimne, osebne tematike znotraj fotografije. Raziskujeta intimne zgodbe, ki govorijo o osebnih izkušnjah posameznikov znotraj širšega družbenega konteksta. Te zgodbe so večinoma posredovane s perspektive običajnega človeka, na neki način nepomembnega in pri Ani Opalić tudi nemočnega v odnosu do lastne okolice. Na fotografijah se ne pojavljajo subjekti sami, temveč le njihova lastnina, ki s »prisotnostjo z odsotnostjo« govori o njihovem obstoju. Prav »prisotnost v odsotnosti« nam daje občutek, da je v zraku ostalo nekaj neizrečenega, nekaj, kar moramo še sami odkriti. Na ta način smo kot gledalci soudeleženi v raziskovanju. Koliko neizrečenega je ostalo med materjo in hčerjo ter koliko med raziskovalci in vojnimi žrtvami na Hrvaškem? Do kod se razteza posameznikova intima ter do kod in pod kakšnimi pogoji je dopustno posegati v človekov osebni prostor?

Prav fotografskemu mediju je inherentno vprašanje o poseganju v človekovo intimo. Z vojno fotografijo na primer prikažemo grozote vojn z željo po izboljšanju teh okoliščin, po drugi strani pa vendarle posegamo v intimo posameznikov, na primer s fotografiranjem njihovega trpljenja. Z razvojem digitalne fotografije in socialnih omrežij pa je šla fotografija še dlje. S poplavo selfijev in aplikacij, kot je Instagram, je postal vpogled v intimno človekovo življenje nekaj samoumevnega. Vsi smo postali voajerji in zdi se nam, da imamo legitimno pravico vedeti posameznikove skrivnosti. Kdaj je treba stvari skriti in kdaj prikazati, je vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti večkrat. A avtorici sta tu vse prej kot vulgarni. Njuno raziskovanje intime, ne glede na to, ali govorimo o ožjem družinskem krogu ali osebah z neposredno izkušnjo z vojno, je subtilno, nevsiljivo in prekrito z vprašanji, na katera odgovarja celovitost njunih del.

Špela Škulj

POGOVOR Z ANO OPALIĆ

Slišali smo recenzijo razstave Domače zgodbe, ki je do 4. marca na ogled v Galeriji Photon, in v kateri je Špela Škulj postregla z opisom in svojo interpretacijo fotografij Ane Opalić. Kako o svojem delu razmišlja avtorica sama, pa prisluhnite v pogovoru s to vsestransko hrvaško ustvarjalko, ki jo poleg fotografije in filma zanima tudi glasba. V pogovoru smo se dotaknili tako procesa njenega fotografskega ustvarjanja in razlogov za izbiro fotografskega medija kot tudi razlogov za ustanovitev spletnega portala Suvremena hrvatska fotografija (SHF) ter njene ocene stanja sodobne fotografije na Hrvaškem. Za konec sledi še komad z naslovom Starimo skupine U pol' 9 kod Sabe, v katerem Ana Opalić igra klaviature in harmoniko.

V tvoji fotografski praksi je opazna osredotočenost na krajino in prazne oz. izpraznjene prostore. Serije Mesta, ki čakajo, Brsalje, Potem in Nič/Brez naslova so krajine, medtem ko serije, kot so Dom, Izmišljeni potopis in ANTIFA, prikazujejo prazne prostore. Kako koncipiraš svoje projekte in kakšen je tvoj odnos do teh mest oz. prostora?

/////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////

V knjigi Na drugi pogled, Pozicije suvremene hrvatske fotografije avtorica Sanja Križić Roban v zvezi s tvojim delom Nič/Brez naslova uporabi termin Anne Le Brun »nefunkcionalna fotografija«, ki je fotografija, ki ni ilustracija nečesa; ne pripoveduje zgodbe ali prenaša informacije; ne potrjuje dejstva, ne prodaja, ne potrjuje niti ne opravičuje laži. Bi se strinjala s to interpretacijo?

/////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////

Trenutno je v Galeriji Photon na ogled tvoja serija Dom, ki je nastajala med letoma 2010 in 2013. Kako je potekal ta projekt?

/////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////

Imaš kakšne fotografske vzornike ali vzornice?

/////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////

Zakaj si se odločila za medij fotografije in kaj ti pomeni fotografija kot taka?

/////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////

Si ustanoviteljica spletnega portala Suvremena hrvatska fotografija. Kaj je botrovalo odločitvi, da vzpostaviš ta portal?

/////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////

Običajno je težko govoriti o pojmih, kot je npr. sodobna hrvaška fotografija, ker je to notranje izrazito raznolik in heterogen pojav, ampak ali po tvojem mnenju obstajajo kakšne specifike ali karakteristike fotografije, ki bi jih izpostavila kot tipično hrvaške?

/////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////

Jasna Jernejšek