Pozdravljeni v 268. izdaji oddaje Art-Area, oddaje, ki dvakrat mesečno predstavlja in komentira dogajanje na prizorišču sodobnih vizualnih umetnosti. V tokratni oddaji smo se pogovarjali s filozofom umetnosti Levom Kreftom ob izdaji njegove nove knjige Estetikov atelje: od modernizma k sodobni umetnosti, ki je izšla pri založbi Filozofske fakultete konec lanskega leta.

Za Kreftovo pisanje značilen »gosti«, eruditski slog z ravno pravšnjo mero referenc, odvodov in mestoma šaljivih anekdot, ki rahljajo zategnjenost zgodovinskih analiz, je mogoče najti tudi v izboru besedil zadnjih 15-ih let. Bolj kot sam izbor besedil, skratka izbor na ravni opusa, pa je zanimiv izbor tem, ki se jih loteva Kreft v novi knjigi.

Na prvi pogled prežvečena umetniška imena in umetniška dela, za katere se zdi, da o njih res ni mogoče več ničesar novega povedati, recimo Slikarjev atelje Gustava Courbeta, van Goghovi kmečki čevlji, sitotiski Andyja Warhola in tako naprej, so izbrana ravno zato.

Po eni strani gre – kot pojasni tudi Kreft sam – za umetnike, »ki so z umetniškim delom povzročili protislovne odzive in z njimi segli tudi v umetnostne vede in filozofijo, tako da nekatera njihova dela veljajo za uganke ali vsaj za filozofske izzive«.

Prežvečena, a kljub temu še vedno enigmatična umetniška dela dopolnjuje izbor »pozabljenih« estetik ali filozofij umetnosti, »ki so imele v svojem času vidno in celo prevladujočo vlogo, potem pa so poniknile v splošnih historičnih opredelitvah in jih nihče več ne bere«.

Kreft svoj metodološki pristop šaljivo označuje kot »poskus videti, kje zgodovina pušča dlake«. In če smo se torej že dotaknili njegove metodologije, je na prvo žogo vsekakor mogoče uporabiti označevalec teoretski eklekticizem. Tega za oznako lastnega pristopa recimo uporabi tudi že sam v predgovoru knjižne predelave lastne doktorske disertacije, ki je izšla leta 1989.

V knjigi Spopad na umetniški levici (med vojnama) glede lastne raziskovalne metodologije tako zapiše: »[P]reučevanje spopada /je/ zahtevalo širši in tudi interdisciplinarni pristop. […] Tako je metoda pričujočega besedila narejena iz več kosov in marsikdo bi ji lahko očital interdisciplinarno eklektiko.«

Kreftova eklektika je seveda prvenstveno disciplinarna. Stalnica njegove teoretske referencialne baze pa vendarle ostaja predvsem Marxova kritika politične ekonomije. To isto pa je razvidno predvsem iz zadnjega dela knjige Estetikov atelje, kjer tudi ponudi razlago provokativne teze iz predgovora. Namreč: »Marx je svojo estetiko napisal!«

Da je estetika tukaj seveda razumljena v širšem smislu, je mogoče v največji meri sklepati iz analize relacije etike in estetike, ki jo izpelje v drugem poglavju knjige v navezavi na delo Jean-Marieja Guyauj. Gre za estetiko, ki se približuje tako poimenovani estetiki vsakdanjega življenja. In – če imamo v mislih Guyauja – poskuša intervenirati v redukcije estetike kot discipline, ki od Hegla naprej uvede izenačenje lepega in umetnosti, ter se še dodatno zaostri s Kantovo nezainteresiranostjo in smotrnostjo brez smotra.

Guyaujeva estetika vsakdanjega življenja je – kot še izpostavi Kreft - hkrati polemika z nemškim estetskim idealizmom, ki zagovarja nezainteresiranost, in angleškimi utilitaristi ter evolucionisti, »ki umetnost in estetsko razumejo kot čisto igro brez vsake posledice za temeljne procese evolucijskih sprememb«. Nobena od teh strani namreč ne vidi, »kako je estetsko vpleteno v življenje samo in da nikakor ne sodi nekam daleč stran od njega kot nekaj nezainteresiranega«.

V ta okvir je tako mogoče postaviti tudi tezo o Marxovi estetiki. Poglavje V pričakovanju marksistične estetike pričenja z razširitvijo pojma estetike v navezavi na marksistično estetiko Katye Mandoki oziroma njenega pojma esteze. »Esteza se nanaša na posebno naravo subjektivnosti, ki jo naredi senzitivno, receptivno, ali porozno do okolja.« Estetika je torej nekaj, kar imajo vsa živa bitja, pa tudi vidik, ki ga vsebuje sleherno izkustvo.«

Kreft v besedilu od Mandoki nadaljuje s citiranjem jugoslovanskih estetikov. Najprej Darka Grlića, ki trdi, da Marx seveda ni mogel zapustiti estetike, »saj njegov pristop onemogoča kakršnokoli estetiko kot disciplino, ki se filozofsko ukvarja z umetnostjo«. V tej navezavi pa preko Sretena Petrovića nakaže relacijo umetnosti in vsakdanjega življenja, prehod k »mistični čutnosti vsakdanjega življenja oziroma k stvarnosti, ki posnema umetnost«.

In točno tukaj se razpre specifična »esteza kapitalizma«: »Fenomenologija čutnosti ali esteza obdobja kapitalizma je zgodovinsko označena z načinom pojavljanja kapitala tako kot preiskava tega, kar proizvaja tàko čutno pojavljanje […].«

Vse to je po Kreftu tudi tema Marxove kritike politične ekonomije: »Na izhodišče mogoče marksistične estetike torej postavljam trditev, da je treba Marxovo estetiko poiskati v kritiki politične ekonomije, torej v Kapitalu in zanj pripravljenih rokopisih. Kako se pojavlja kapital oziroma esteza kapitala, je edina estetika, ki jo je Marx napisal. Ta estetika omogoča kritičen pogled na marksistično estetiko, kolikor ta nadaljuje oziroma prevzema dediščino klasične nemške filozofije, umetniškega modernizma historične avantgarde, neoavantgard in postmodernizma.«

Temelji estezi kapitala pa sta seveda fetišizem, ki »navadne reči spreminja v nadčutne čutne reči,« in mistifikacija, ki »načeloma pomeni, da se kapital pojavlja v formah, ki poleg tega, da so videti naravne tako kot nadčutne lastnosti blaga pri fetišizmu, zakrivajo in prekrivajo presežno vrednost in njen izvor v presežnem delu ter prikazujejo delitev realizirane vrednosti in njenega presežka kot pošteno in pravično delitev na obresti, rento in mezdo, ki pripadejo po vrsti kapitalu, zemljiški lastnini in delu«.

O nekaterih drugih ključnih tematikah, ki jih Kreft tematizira v knjigi Estetikov atelje, pa kar direktno:

Intervju z Levom Kreftom.