ANTISONG, v stilu straniščne poezije



Anti so bili Slovani,

vrag jih vzel je svoje dni.

Skupaj z gnilimi možgani

zdaj so spet med nas prišli.



Če prezremo antilopo,

antimon in antifriz,

so zasrali vso Evropo

in Ljubljano in Pariz.



Zdaj so »anti« splošna moda,

ki brez mod straši povsod;

stil jim nočna je posoda,

a vsebina, kar je not.



Anti-drama je predstava,

kjer nam kdo pokaže rit,

zraven punco ošlatava,

s penisom pa vrta zid.



Anti-film norce brije

pa dobi cel kup nagrad,

ker ob njem žirijo zvije,

da potem gre laže srat.



Anti-pesem je potiskan

(malo trd) klozet papir.

Anti-glasbo rit nam piska,

če zdravnik nam da klistir.



Anti-kip je, kar razstaviš:

čevelj, guma, drek, mravljinc.

Anti-sliko pa napraviš,

če v okviru kažeš klinc.



Anti-kritik je pretkanec,

ki iz smrklja dela med,

ki sam ve, da je posranec,

pravi pa, da je estet.



Anti-avtor je zvrst bebca,

anti-avion je ptič,

anti-Pepe — to je Pepca,

anti-panti ni pa nič.

*****

Pravkar ste slišali pesem Antisong Janeza Menarta, ki je bila prvič objavljena leta 1970 in ki nas bo popeljala v osrčje nocojšnje oddaje – v spor, ki je v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja zavrel med tradicionalno literaturo in umetnostjo na eni strani ter takrat porajajočo se sodobno umetnostjo in literaturo nadobudnih študentov na drugi strani. Konflikt je kulminiral 8. novembra leta 1968 v na celotni strani Dela objavljenem protestu kulturniških eminenc proti mladostniškemu ustvarjanju z naslovom Demokracija da – razkroj ne!, Izjava nekaterih slovenskih kulturnih delavcev. Razprava o novi umetnosti in še posebej poeziji je odzvanjala po celotni slovenski družbi – o njej so razpravljali v Ljudski skupščini Socialistične republike Slovenije ter odborih Zveze združenj borcev, Zveze komunistov Slovenije, Zveze mladine Slovenije in tako dalje. V revijalnem tisku je diskusija o naravi poezije in njeni družbeni vlogi odmevala še dve leti. Vzporedno s trenji med mladostno in starostno umetnostjo pa je potekalo tudi študentsko gibanje – 6. junija istega leta se je namreč v študentskem naselju v Rožni dolini dogodil protest študentov, katerega ena od posledic je bila ustanovitev Radia Študent 9. maja naslednjega leta. V nocojšnji oddaji Art-area bomo pobrisali prah s starih časopisov ter revij in pogledali v ozadje tega spora, katerega logika pravzaprav še dandanes kroji aktualne politične polemike o sodobni literaturi in vprašanje, zakaj, zaboga, naj bi jo delovni narod oziroma davkoplačevalec financiral. 

Najprej povzemimo zgodovinski okvir slovenske umetnosti in literature po drugi svetovni vojni, ki smo ga obravnavali v aprilski oddaji Repetitio. Jugoslovanska romanca s socialnim realizmom se je zaradi spora med Titom in Stalinom zelo hitro zaključila in od leta 1950 v Jugoslaviji ni bilo več uradne umetniške smeri. Prav tako se je Jugoslavija odprla zahodnim kreditom in s tem tudi zahodnim umetniškim vplivom, recimo abstraktnemu ekspresionizmu in informelu, iz katerih je nastal tako imenovani zmerni modernizem – neproblematični, negeometrični, neradikalni modernizem, ukvarjajoč se z lastno formo in slikarskimi problemi. Prehod iz socialističnega realizma v modernizem ustreza tudi novemu družbenemu razredu, ki je sprejel novo estetiko – socialističnega malomeščanstva, neobremenjenega z revolucijo in drugo svetovno vojno. 

Za slovenski kontekst je ključen spor med partijcem Borisom Ziherlom in kulturniškim višjekategornikom Josipom Vidmarjem iz leta 1956. V nasprotju z Ziherlovo pozicijo, naj umetnost podpira razredni boj in zavzema politično držo, je Vidmar kot predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter eden od ustanoviteljev Osvobodilne fronte vztrajal pri stališču, ki ga je imel leta 1922 v konfliktu s kolegom avantgardistom Antonom Podbevškom. Po Vidmarju naj bi bila prava umetnost po svoji naravi napredna nosilka večnih človeških vrednot in torej ne potrebuje sebi zunanje ideologije. Nevmešavanje Komunistične partije v spor je odprlo vrata različnim umetniškim pristopom v literaturi in umetnosti na splošno. Povojno pesniško strujo, ki je najbližja Vidmarjevim načelom, takratni literarni kritik Taras Kermauner imenuje intimizem oziroma neohumanizem, v njej se namreč prepletajo odmevi dunajske moderne in klasičnih razumevanj umetnosti, v katerih je slednja posvečeno polje človeškega delovanja in je povezana s Smislom, Vrednotami in Človekom z velikimi začetnicami. A ime “intimizem” že označi, da gre za umik od industrializirane, v prihodnost usmerjene socialistične sedanjosti v nostalgični subjektivizem – tako se vanjo uvrščajo avtorji, ki so ustvarjali že pred drugo svetovno vojno, ali pa tisti, ki nadaljujejo predvojno estetiko: Matej Bor, Edvard Kocbek, Jože Udovič, Tone Pavček in drugi. 

Naslednjo generacijo povojnega slovenskega intelektualno-literarnega snovalstva bi lahko na hitro označili kot disidentsko, oblikovala pa se je okoli revij, ki so bile prej ali slej zaplenjene in nato ukinjene. Leta 1951 ustanovljena revija Beseda je bila leta ‘57 ukinjena, ker sta urednika Janko Kos in Ciril Zlobec objavila novelo Zlati poročnik Lojzeta Kovačiča, ki je bila razumljena kot napad na JLA. Sledila je istega leta ustanovljena Revija 57, ki je bila naslednje leto ukinjena zaradi članka Jožeta Pučnika, v katerem je kritiziral Komunistično partijo. Naslednja postaja, revija Perspektive, ki je izhajala od leta 1960 do leta 1964, je s sabo prinesla spremembo estetske paradigme, in sicer s prevodi eksistencialistične filozofije ter modernističnih pisateljev in pesnikov, recimo Sartra, Joycea, Kafke, Paula Éluarda in T. S. Eliota. Vzporedno se je v njej razvila generacija pisateljev, pesnikov in dramatikov – Dominik Smole, Primož Kozak, Peter Božič, Rudi Šeligo, Dane Zajc, Veno Taufer, Gregor Strniša – ki je vplive modernizma in eksistencializma spojila v slog, ki ga je Taras Kermauner označil kot avtodestruktivizem. Pristop, strukturno soroden temnemu modernizmu iz sočasnega slovenskega slikarstva, nadaljuje slovensko prešernovsko strukturo vase zaprtega trpečega individuuma, a jo tokrat preplete z nihilizmom razpada klasičnih vrednot, s katerimi se subjekt identificira in ki zanj posledično predstavljajo samouničenje. 

Generacija Perspektiv torej ne zareže v tradicionalne umetniške pristope, njena ost je predvsem dobesedno politična kot recimo Pučnikov članek O dilemah našega kmetijstva iz leta 1963, katerega kritika partijske kmetijske politike je leto zatem vodila k ukinitvi Perspektiv ter k Pučnikovi dvoletni zaporni kazni. Vzporedno je bil leta 1964 zaradi drame Topla greda Marjana Rožanca – prav tako kritike kmetijske politike – ukinjen Oder 57, drama pa sodno prepovedana. Ko so bili Perspektivam že šteti dnevi, sta uredništvo prevzela Rastko Močnik in Tomaž Šalamun, čigar pesem Duma 1964 je dosegla zaplembo zadnje številke. Na Šalamunovo razočaranje sta mu verza »Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu« in »O, Slovenci kremeniti, prehlajeni predmet zgodovine« prinesla zgolj pet dni v zaporu. Od sredine petdesetih let naprej opazimo počasno pluralizacijo kulturnega prostora in umik Komunistične partije iz kulturne politike – Taras Kermauner omeni, da se je do leta 1966 partija že povsem potegnila iz kulturnega življenja in da ni preferirala nobene umetniške smeri. 

PRVA RUNDA - KDO SE BOJI KATALOGA? 

*****

PRIPRAVLJAMO:

1. FILOZOFSKO ŠTEVILKO, ki med drugim prinaša razmišljanje o času in teleologiji in razpravo o Kocbekovi interpretaciji marksizma

2. KATALOG, ki vas utegne zabavati

    KATALOG, ki bo tiskan na najboljšem (slabem) papirju

    Mmm, fin KATALOG

3. KDO SE DANES ŠE BOJI STRUKTUR?

*****

Prej slišana reklama je bila objavljena leta 1968 na zadnji strani majsko-junijske številke revije Problemi, ki ji je sledila julijsko-avgustovska številka oziroma: Katalog. Marca istega leta se je uredništvo Problemov zaradi raznorodnih prispevkov – od socioloških in filozofskih pa do pesniških – odločilo uvesti tematske številke, prav tako pa so k urejanju svojih številk povabili tudi zunanji skupini študentskih neoavantgardistov – OHO in 442. Skupini sta svoje pesmi, vizualno poezijo, prozo in teoretske članke večinoma objavljali v okviru študentskega časopisa Tribuna, daleč od oči širše javnosti. Prav tako Tribune niso financirali davkoplačevalci iz tedanjega Založniškega sklada Socialistične republike Slovenije, pač pa so jo neposredno podpirali študentje Univerze v Ljubljani z obvezno naročnino – po istem principu, kot se še danes pobira TV-naročnina. Ohojevci so sicer že izdali nekaj knjižic v samozaložbi in jih prodajali na stojnicah pod uredništvom Tribune, Katalog pa je vendarle predstavljal prvo srečanje širše publike z mlado neoavantgardno umetniško in teoretsko produkcijo. 

Poleg zvrsti ohojevske produkcije, videnih že prej v Tribuni – konkretne in vizualne poezije Matjaža Hanžka, Milenka Matanovića, Naška Križnarja, Iztoka Geistra, Francija Zagoričnika, Rastka Močnika, Vojina Kovača – Chubbyja, stripa Marka Pogačnika in Iztoka Geistra ter intertekstualne prozne kolaža Tomaža Šalamuna in Marka Švabiča – je skupina k sodelovanju povabila tudi teoretike in filozofe Slavoja Žižka, Tarasa Kermaunerja, Tomaža Brejca in Braca Rotarja, prevedli so teoretski besedili Rolanda Barthesa in Philippa Sollersa ter odlomek beatniške drame Brada Michaela McClura. Preplet visokih in nizkih registrov jezika, uporaba za visoko literaturo prej nezamisljivega slenga ali kletvic, ready-made postopki, mešanje literarnih žanrov in medžanrski prispevki izhajajo iz neoavantgardnega subvertiranja umetnosti kot samozadostnega, od družbe izoliranega posvečenega polja. Hkrati pa se prek povezav s strukturalizmom in poststrukturalizmom oblikuje drugačno razumevanje umetnosti in literature, namreč kot diskurzivnega delovanja v intertekstualnih mrežah. Za takratne bralce pa je bil verjetno najbolj opazen preskok iz resnobne, na subjektivno trpljenje fokusirane prešernovske strukture v radostno igračkanje po ploski površini sveta. 

Prvi vidnejši udarec kulturnega establišmenta je bil zadan 27. septembra v kolumni pisatelja Miška Kranjca O nekih dvomljivih pojavih v literaturi, objavljeni v glasilu Komunist. V celostranskem besedilu se Kranjec pritožuje nad mankom ločil; nad umetnostjo zaradi umetnosti, ki je premalo angažirana; ali pa ravno obratno, ki je politično motivirana in se zgolj pretvarja, da je umetnost. Njegov pokroviteljski ton ne pozabi nekajkrat poudariti, da za reševanje svetega poslanstva umetnosti vendarle ni treba klicati policije: 

*****

»Z nastajajočimi pojavi se niti ne soočujemo kritično, pač pa se – če že pride do tega – sprašujemo nekoliko farizejski: Kako je to mogoče, zakaj je to dovoljeno, zakaj naša družba daje denar za take stvari. Kar vse je sicer res, kakor je v nasprotju s tem le še bolj res, da je najmanj priporočljivo za sleherno stvar klicati na pomoč policijo.« 

»Izid “Kataloga” v okviru Problemov je nesmiselnost in pubertetno nezrelost in neodgovornost privedel do vrha in ob vsem ropotu, ki je spremljal dolgo preprečevano in razkričano rojstvo tega lista, razgalil vso revščino do kraja. /.../ Ne mislim, da je treba vsakršen pojav, ki se z njim ne moremo in ne smemo sprijazniti, kar preganjati. Gre – vsaj večinoma – za še mlade ljudi, ki so tudi člani naše jugoslovanske resničnosti in ki smo jih morebiti v nekem obdobju preveč prepustili samim sebi in ki jim je treba zdaj pomagati, da prebrodijo krizo, ki so zabredli vanjo. In treba je, da rešujemo in rešimo umetnost pred popolnim razvrednotenjem.«

******

Članek je odprl sezono intelektualiziranja o novi literaturi in umetnosti. Tako sta Katalog – malo za in malo proti – v Naših razgledih pokomentirala takratni urednik Tribune Dimitrij Rupel in Niko Grafenauer, član uredništva Problemov. Edini jasni glas proti Kranjčevi obtožbi je prišel dve leti pozneje iz beograjske neoavantgardne revije Rok, ki jo je urejal Bora Ćosić. Jugoslovanska neoavantgarda je namreč imela štiri glavna središča – Ljubljano, Zagreb, Beograd in Novi Sad – ki so se med sabo podpirala in pogosto omogočila nastop ali objavo tistega, kar je bilo v izvorni republiki onemogočeno. Ćosiću je bilo sumljivo predvsem Kranjčevo trikratno omenjanje policije: 

*****

»Mnogo Vi to nešto o policiji druže Kranjec. Samo nikako ne znamo o kojoj se policiji radi. Policijske intervencije u umetnosti skinute su u ovoj zemlji sa dnevnog reda pre skoro dve decenije, a Program SKJ, u kome je jasno formulisana ta problematika, izglasan je pre deset godina u Ljubljani. Nema sumnje, da je policija čiju intervenciju velikodušno izključuje Miško Kranjec neka tajna, nama nepoznata, dakle privatna, lična žandamerija. Ta policija je jedinu drugu Kranjecu poznata, budući pod njegovom komandom. Lepo je od Kranjeca što izbegava, da je upotrebi.«

*****

Konec oktobra je debata o Katalogu iz kulturniških krogov pljusknila v Skupščino Socialistične republike Slovenije, kot je o tem poročalo Delo:

*****

»Ko pa je [Cene Matičič] govoril o zadnji dvojni številki Problemov, je doživel ploskanje, kar se v skupščini redko dogaja. Ta številka je bila odstopljena skupini mladeničev – reistov, da so v njej natisnili svoj katalog. Po vsebini pa to pisanje ni naperjeno le proti določeni grupaciji naše družbe, temveč proti vsej družbi, proti vsemu, kar je pri nas humanega, lepega, plemenitega. Smisel vsega tega pisanja je nič, ki naj bo začetek in konec človekovega delovanja, je dejal govornik in ob tem opozoril, da tako revijo financira sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti, in izračunal, da odpade na to dvojno številko čez štiri milijone dotacije družbenih sredstev. Ob koncu pa je v imenu svojih volivcev, ki so z lastno iniciativo in samoprispevkom zgradili poldrug kilometer ceste, da lahko svoje otroke vozijo v šolo, zahteval, da take in podobne primere financiranja z družbenimi sredstvi onemogočimo in preprečimo.« 

*****

Na obtožbe o financiranju se je odzval Andrej Medved, eden od članov uredništva Problemov, in sicer s člankom Še o Katalogu v Tribuni, ki so ga prej – bojda zaradi dolžine – odklonili na Delu, zaradi “trenutnih razmer” pa tudi pri reviji Naši razgledi. Medved je pojasnil, da so se za gostujoče skupine odločili zaradi odprtosti do v slovenskem kulturnem prostoru že delujočih ustvarjalcev, ki sicer nimajo možnosti za skupinsko objavo. Sam proračun Kataloga pa je bil primerljiv s proračuni prejšnjih številk Problemov, a je zaradi zahtevnega oblikovanja – vsi štirje različni tipi črk, dostopni v slovenskih tiskarnah, risbe – večji del denarja šel za tisk, manj pa ga je ostalo za honorarje. Tudi v primerjavi s sorodnimi revijami – Sodobnost, Dialogi ter Teorija in praksa – so imeli Problemi najnižje honorarje na stran revije. 

Vendar je kamniški poslanec Cene Matitič s svojim javnim zgražanjem pripravil teren za naslednji udarec kulturnih višjekategornikov. Če se je Kranjčeva kolumna končala s pozivom mladim kritikom in intelektualcem, naj nastopijo proti Katalogu, saj policije ni za v to vmešavati, je 8. novembra v Delu objavljena celostranska izjava Demokracija da – razkroj ne! ugotovila, da se to ni zgodilo. Še več, dvanajst podpisanih veličin – Ivan Ribič, Matej Bor, Tone Svetina, France Bevk, Stojan Batič, Vladimir Lakovič, Ciril Kosmač, Božidar Jakac, Josip Vidmar, Mitja Mejak, Karel Grabelšek in France Štiglic – je pričakovalo, da bo v študentski reviji Tribuna našlo svoje zaveznike, a zgroženo ugotovilo, da je tam situacija še hujša. Poslušajmo. 

*****

»Toda ko se ozremo po oficialnem glasilu slovenskih študentov, ki naj bi v ugotovljeno institucionalno nenačelnost in zmedenost poseglo z besedo razumnosti ter kulturne prizadetosti – smo hipoma prisiljeni proti pisanju v tem glasilu protestirati celo z večjo upravičenostjo kot proti “idejnosti” modno pozerskega Kataloga. /.../ Kako je mogoče, da se glasilo že jutrišnjih slovenskih IZOBRAŽENCEV izpozablja do tiste meje, da izpozabe niti ni več mogoče kritizirati niti polemizirati z njo, ker je nivo pisanja globoko pod črto, ko se je s kom že mogoče spoprijeti z besednjakom vsaj minimalno civilizirane in kultivirane sredine. Vprašuje torej, kakšna naj bo JUTRIŠNJA SLOVENSKA DRUŽBA, če sta stil in misel slovenskega študenta, torej nosilca JUTRIŠNJE SLOVENSKE KULTURE IN LITERATURE, takšnale.«

******

Po zgražanju nad vsakdanjim jezikom in psovkami v poeziji iz Tribune – recimo: »Boš tiho! Pofukal te bom v usta, če ne boš tiho!« – kulturniki sklenejo, da “besedišče beznic” ni uporabljeno za oris nekega kulturnega okolja, pač pa je “samo sebi namen”; oziroma da je cilj takega pisanja “vulgarizacija odnosov med ljudmi” in napad na širšo družbeno skupnost ter naroda s strategijo notranjega razkroja. Nato se fokus z napada na celotno revijo pomakne na tri konkretne osebe – Vojina Kovača - Chubbyja in njegova v Tribuni objavljena teksta Oda kulturni revoluciji in Manifest kulturne revolucije ter cikel reističnega opisa kondomov v Katalogu z naslovom Preservativi; na pesnika Iva Svetino in njegovo pesnitev Slovenska apokalipsa ter na takratnega urednika Tribune, Dimitrija Rupla. 

DRUGA RUNDA - CHUBBY WAS HERE

Slovenska neoavantgarda je oblikovala dve umetniški strategiji napada na hierarhično urejeni svet modernistične in klasične umetnosti. Ideološka platforma gibanja OHO je bil reizem kot pozorno motrenje sveta, v katerem je vse enako-vredno, iz te enakovrednosti pa se potem oblikujejo horizontalne povezave in pomenske mreže. Oblikuje se vizija utopičnega sveta, v katerem umetniki delujejo, kot da družbeni diskurzi in režimi ne obstajajo. Iz te vizije so izhajale umetniške prakse konkretne in vizualne poezije, serialnosti, procesualne in konceptualne umetnosti, opazna pa je tudi povezava s strukturalizmom. Kritik Taras Kermauner je za drugi pol slovenske neoavantgarde, ki želi aktivno subvertirati dominantno kulturo s taktiko ready-made premeščanja enega diskurza v drugega, oblikoval izraz ludizem. Ludizem izhaja iz dade in neodade, še bolj se povezuje z mladinsko urbano subkulturo dolgolascev, beatništvom in popularno glasbo, najbolj izrazito pa se je manifestiral v hepeningih in performansih. 

Literarni teoretik Marko Juvan razločuje dva ludistična pristopa v slovenski literaturi. V romantičnem ludizmu Tomaža Šalamuna avtor v “igri subjekta” samega sebe postavi na izpraznjeno mesto odsotne onto-teologije, pri čemer stalno prehaja iz vloge v vlogo ter si spodnaša istovetnost – tako je recimo Šalamun samega sebe ustoličil za klasika. Z igrivim slogom, ki je uporabljal vse registre jezika, je ta pristop vplival na mlajšo generacijo neoavantgardistov, zbranih okoli skupine 442 – Iva Svetino, Milana Jesiha, Matjaža Kocbeka, Ferdinanda Miklavca in druge, ki jim je bil hladni konceptualizem skupine OHO neprodiren in tuj. Druga verzija ludizma je tako imenovani reistični ludizem, v katerem se subjekt ukine znotraj “igre sveta” kot svobodnega breztemeljnega dogajanja in postane le še retorična figura jezika oziroma označevalski konstrukt. To se sklada s hladnim humorjem Vojina Kovača – Chubbyja, s katerim avtor režira provokativne situacije, iz katerih je sam odmaknjen, in se šokiranemu občinstvu hudomušno nasmiha od strani. 

Dva metra visok dolgolasec je bil verjetno najbolj prepoznavna osebnost hipijevske scene, ki se je zbirala v lokalu Šumi – na steni katerega je pustil grafit Chubby was here. Za razliko od ostalih ohojevcev Chubby ni oblikoval svoje poetike, pač pa je bil vešč prevzemanja tujih diskurzov in postopkov, pogosto s ciljem intervencije v družbene konvencije oziroma s ciljem provociranja in zajebancije. Taka je bila recimo njegova hoja v črtasti pižami po ljubljanskih ulicah leta 1967. Takšni so bili teksti, ki so sprožili škandal, o katerem govori ta oddaja. Poslušajmo Manifest kulturne revolucije, ki je staro gardo razkuril do te mere, da ga je v svoji izjavi povzela v celoti. 

*****

MANIFEST KULTURNE REVOLUCIJE

1. V kult-uro dosledno uvajati Kult Kult-urne revolucije!

2. Glede na dejstvo, da se je v potrošniški družbi proletariat preklasiral v malomeščanstvo, je treba izničiti sleherni vpliv buržuj-proletariata in uvesti diktaturo lumpen-proletariata oz. deklasiranih elementov!

3. Z vsemi sredstvi iztrebljati sifilitične tvorbe iz kulturnega prostora, se pravi FIZIČNO in DUHOVNO uničiti vse ustvarjalne in reproduktivne sile buržuj-proletariata ter ostalih elementov, ki so zapadli propagandi ali pa so se prodali drobnoburžujski logiki!

4. Kulturo SRPU in KLADIVU; še prej pa oboje položiti v roke do sedaj deklasiranih elementov – lumpen-proletariata, prostitutk, postopačev in ostalih – pa naj z njimi žanjejo in razbijajo drobnoburžujske in buržoazno-proletarske glave!

5. Dosledno izvajati KULTURNO REVOLUCIJO in KULT deklasiranih elementov!

6. UNIČITI buržoazni REALIZEM in buržoazno-proletarski SOC-REALIZEM ter dosledno in brez milosti uvesti SOC-REIZEM!

7. SOC-REIZEM očistiti vseh buržoaznih in ANTI-KULT-URNO revolucionarnih elementov, ki so se hinavsko vtihotapili v njegove vrste!

8. NAJ ŽIVI KULTURNA REVOLUCIJA DEKLASIRANIH ELEMENTOV!

9. DEKLASIRANI ELEMENTI – ZDRUŽITE SE IN ZRUŠITE BURŽOAZNO – PROLETARSKO DIKTATURO!

Kovač Vojin – Chubby, Poeta laureatus kulturne revolucije

K podpisu tega manifesta vabim vse zavedne deklasirane elemente!

*****

Četudi gre z današnje distance za očitno provokacije, je bilo to nemara v letu sovjetske okupacije Češkoslovaške in v času, ko je bila Maova kulturna revolucija v polnem zamahu, malce manj jasno. Pa vendar je bilo precej presenetljivo, da se je kulturniška elita odločila ta tekst brati dobesedno:

*****

»Vendar pa smo mnenja, da “manifesta” le ne gre odpravljati z levo roko. Ker če imamo pri “umetniški” prozi Tribune opraviti z importirano, le našim postavam prikrojeno modo, pa gre pri tem drugem primeru že za program. In naj bo takšen program zapisan v narekovajih ali brez njih, prezreti ga ne gre. Že zato ne, ker je bil objavljen na straneh glasila slovenskih visokošolcev, ne pa morda šapirografiran v zasebno zabavo te ali one klike. /.../ Naj bo “manifest” shizofreno igračkanje s sociološkimi in filozofskimi termini ali na akcijo pripravljena oslaboumljenost, “manifesta” čitati in razumeti drugače ni mogoče, kot je napisan. To tem prej, ker je napisan v glasilu slovenskih študentov. Napisan pa je kot program – kot napotilo na akcijo.« 

*****

Podpisniki izjave so nato Chubbyjev sestavek interpretirali kot direktni napad na vse produktivne občane socialistične Slovenije, pri čemer se niso vzdržali niti primerjav s Hitlerjem. Vprašali so se tudi, kdo bo imel korist od duhovne zmede, ki naj bi jo besedilo povzročalo, z namigom, da za njim nemara stoji “zaplotniško inozemstvo”. Dušan Pirjevec je tem interpretacijam pariral v svoji študiji Vprašanje o poeziji iz leta 1969. Po Pirjevcu bi dobesedno branje Prešernovih verzov »Prijazna smrt! predolgo se ne mudi: ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta« prav tako vodilo do obtožb nihilizma in razkroja vrednot. Kar poezijo naredi poezijo, je ravno to, da se je ne bere dobesedno. Če pa trdimo, da neko pisanje pravzaprav ni poezija, pa po Pirjevcu že izražamo določeno razumevanje, kaj poezija je, kar nas zopet vodi do vprašanja, kdo naj določi, kaj poezija je in kakšno poezijo se sme objavljati oziroma financirati z javnim denarjem. 

TRETJA RUNDA - ŠTUDENTSKA APOKALIPSA 

Naslednji pisec, ki ga je dvanajstorica kulturniških starešin dala na tnalo, je bil takrat dvajsetletni Ivo Svetina, ki je v Tribuni 23. oktobra objavil pesnitev Slovenska apokalipsa, v kateri štirje jezdeci lomastijo gor in dol po Sloveniji. Prebrali bomo dva odlomka:

******

mižek figa

klobase je

divji arabec

dekle podi

anton svetina

na hruški sedi

in revolver vrti

tolovaj mataj roko

pod krilo vtika



hej brigade hitite

smrti vse pokosite

žensko mi ulovite

potem naju sama pustite

f.s.

svoboda narodu



/.../

v rogu smo se ustavili

slišali smo bora peti

našteli smo pet mrličev

sonce nas je v luknje prepodilo

kmalu smo s partizanko zanosili

turjaku smo graščaka zakurili

in bližnji bataljon utopili

*****

Ivo Svetina je bil eden osrednjih članov mlajše neoavantgardne skupine, ki se je delno oblikovala kot odgovor na skupino OHO in se je sprva imenovala 441 po številki podstrešne sobice Edvarda Kocbeka, katerega sin Matjaž je bil prav tako član skupine. Jeseni leta 1968 se je skupina zaradi prihoda novih članov preimenovala v 442 in pod tem imenom uredila decembrsko številko revije Problemi; pozneje se je s prihodom novih sodelavcev preimenovala v 443. Poleg objavljanja poezije je skupina redno prirejala pesniške večere, iz katerih se je porodilo Gledališče Pupilije Ferkeverk, katerega famozna predstava Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki pod režijo Dušana Jovanovića je z goloto na odru in zakolom bele kokoške povzročila še en manjši škandal in javno zgražanje. Ivo Svetina se enega od pesniških večerov decembra 1968 v Mariboru, takoj po škandalu Demokracija da – razpad ne!, pravzaprav ni upal udeležiti, saj se je zaradi anonimne pisne grožnje, da ga bo neznanec prej ali slej fizično likvidiral “z visoko brizantno puško”, skrival pred javnostjo. Da bi razumeli, kaj je sprožilo tako zgražanje javnosti, poslušajmo, kaj je o Slovenski apokalipsi povedala dvanajstorica kulturnikov:

*****

»Medtem ko “Manifest” grozi s fizičnim uničenjem vsemu ustvarjalnemu v današnji družbi, pa se Ivo Svetina kot pisec SLOVENSKE APOKALIPSE loti med vojno in revolucijo izkrvavljene generacije na način, katerega je mogoče brez vsakršnega pretiravanja označiti kot edinstven precedens v zgodovini kateregakoli naroda in katerekoli družbe. Ne poznamo namreč ne tako zavrženega posameznika ne tako degradirane družbe, da bi pljuvala na spomin in grobove rodu, ki je malone izkrvavel, ker se je golorok uprl smrtni obsodbi, izrečeni njegovemu narodu. Ivo Svetina je to storil. /.../ Piscu je, kot kaže, brezvezno nizanje nesmislov in grobosti in namigovanj potrebno, da bi z ničevnostjo takšnega pisanja dosegel povsem določen učinek – z razvrednotenim pisanjem razvrednotil tudi sam objekt pisanja. To pa je generacija v narodnoosvobodilnem boju in z njo narodnoosvobodilni boj sam.«

*****

Podobno kot so podpisniki izjave Chubbyjev Manifest kulturne revolucije brali kot politični program, so si tudi Svetinovo Slovensko apokalipso interpretirali dobesedno kot direktni napad na narodnoosvobodilni boj ter  njegovo uporabo besede “tolovaj” primerjali z Göbelsovo oznako za partizane. Nekateri literarni kritiki so tako branje Svetinove poezije poskušali korigirati, recimo Taras Kermauner v članku Reizem – ludizem v slovenski poeziji, ki je bil leta 1971 objavljen v Delu s pripisom uredništva, da se z nekaterimi trditvami v besedilu ne strinjajo. Kermauner ugotovi, da je Svetinova pisava ludistična na način svobodnega prepletanja realnih in fantazijskih elementov v radikalni igri asociacij. To pa je nemara tudi razlika med Chubbyjem ali Šalamunom, ki sta namerno provocirala, kadar sta želela provocirati, in Svetino, pri katerem gre bolj za literarno svobodo in spontanost, ki sta njegovo generacijo vodili proti benignemu postmodernizmu. 

V pisanju Iva Svetine, v ustvarjanju skupine 442 in v Gledališču Pupilije Ferkeverk prisotno težnjo po spontanosti in svobodi izražanja lahko razumemo v kontekstu širših generacijskih premikov, predvsem študentskega gibanja, ki poteka prav v tem obdobju. 6. junija leta 1968 so se v Rožni dolini v Ljubljani odvili protesti proti izpraznitvi dveh študentskih blokov zaradi potreb turizma in proti povišanju najemnine. Ti dogodki so leto pozneje vodili k ustanovitvi našega Radia Študent 8. maja 1969, študentsko gibanje pa je kulminiralo v zasedbi Filozofske fakultete od 26. maja do 2. junija 1971. 

Povezave med neoavantgardno skupino in študentskim gibanjem opisuje članica Gledališča Pupilije Ferkeverk Goranka Kreačič v članku Od Pupilije Ferkeverk do študentskega gibanja, objavljenem v zborniku 1968: čas upora, upanja in domišljije: zgodbe študentskega gibanja 1964–1974, ki je izšel septembra lani pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in vključuje študije, pričevanja in spomine pripadnikov te generacije. Poleg pesniškega jedra, ki je pozneje prodrlo v slovenski kulturni mainstream, so ekipo Gledališča Pupilije Ferkeverk naseljevali tudi študentje raznorodnih ozadij in teženj. Nekateri so bili v njej le začasno in jim je bilo nastopanje na odru nerazločljivo od druženja, hipijevske subkulture, emancipacije in upora generaciji svojih staršev; druge so privlačili drugačni vidiki študentske kulture, kot denimo Dušana Roglja, ki je leta 1969 postal sodelavec Radia Študent. V svojem članku Goranka Kreačič umesti artistična prizadevanja skupine v širše študentsko gibanje, hkrati pa ga vpne tudi v porajajočo se alternativno duhovnost: Tomaž Kralj, ki je pozneje vodil Pupilijo Ferkeverk, je recimo bral Aleistera Crowleyja, prakticiral meditacijo in pri predstavi Cimetova vrata ladje norcev in druge spremembe izhajal iz Knjige premen - Ji Čing. 

Zaradi vsega naštetega lahko škandal Demokracija da – razkroj ne! beremo izven zgolj kulturno-umetniškega konteksta in ga razumemo v okviru širše konfrontacije med kulturo odraslih in mladine, ki je iskala nove načine izražanja in življenja – Kreačič omeni tudi komuni Družina v Šempasu, ki so jo ustanovili bivši ohojevci, in G7, Komuno v Tacnu. Raznolik izraz življenjskih praks in umetniških pristopov je bil možen ravno v začasni politični otoplitvi poznih 60-ih let prejšnjega stoletja – torej med umikom partije iz kulturnega življenja in obračunom s predsednikom slovenske vlade Stanetom Kavčičem jeseni 1972, zadnji odmevi neoavantgarde pa so zamrli leta 1975 z odhodom Francija Zagoričnika iz uredništva revije Problemi.

EPILOG - DIMITRIJ RUPEL IN POSLEDICE 

*****

Kaj je bil mislil starejši mož s primorskim naglasom o uredništvu, ki je prišel 25. nov. ob 6. uri zvečer na obisk v redakcijo Tribune: 

1. Da je uredniški odbor skupina ljudi (ali kaj), ki jim poganjajo majceni rožiči.

2. Da je uredniški odbor skupina profašističnih klerikalcev.

3. Da sta Katalog in Tribuna ena in ista zasramovanja in obžalovanja vredna »svinjarija«.

4. Da so uredniki drobne, z alkoholom in mamili prežete krvosese pijavke, ki pošteno mladino nasilno tirajo v samomor.

IN 5. da so prav vsi ti ljudje tvorci poulične kioskovske šund literature in pa ostale plaže, »ki je v zadnjih letih preplavila naš trg«.

V glavnem toliko. Ves čas pa je mož poudarjal, da tako ne misli samo on, pač pa dobesedno vsi ljudje, pošteni ljudje, kar jih osebno dobro pozna. Ko je mož prijel za kljuko izhodnih vrat, je vljudno poprosil, če bi mogel dobiti vse te Tribune in Katalog. Tribune je seveda dobil, da pa ne more dobiti Kataloga, temu se je znova začudil, saj so vendar vsi časopisi pisali, kako sta ti stvari nekako ena sama zadeva. 

(Tribuna, 3. december 1968)

*****

Čeprav je umetniški škandal še nekaj časa polnil slovenske časopise in revije, še bolj pa pisma bralcev, in sprožil tudi kakšno nenavadno soočenje, kot ga opisuje prej slišani prispevek, pa vpleteni pesniki kljub poklicanosti k preiskovalnemu sodniku niso trpeli trajnejših političnih posledic. Ohojevci so od revije Tribuna prestopili k reviji Problemi, prav tako so njihovi zborniki izšli v novoustanovljeni mariborski zbirki Znamenja, katere prvi urednik je bil Dušan Pirjevec. Niso pa je vsi odnesli brez posledic. Poslušajmo še en odlomek iz izjave Demokracija da – razpad ne!

*****

»Iz “Tribune” same nam je razvidno, da je to kljub vsemu po vseh pravilih “buržoazno-proletarske” družbe urejevan list in da torej brez vednosti in soglasja uredniškega odbora ne more vanj kdorkoli odlagati takšne in podobne izdelke whiskey in LSD literature. ODGOVORNI urednik “Tribune” je Dimitrij Rupel. Torej isti, že dokaj časa v delu revijalnega in dnevnega tiska neoddahljivo prisotni človek, ki se nam sicer predstavlja kot avtoritativen član Zveze komunistov. Kako naj si razlagamo to nepojmljivo politično dvoosebnost, da je zanj delovni človek te naše konkretne današnje družbe etatizma osvobajajoči se samoupravljalec – kadar govori kot član ZK, da pa je ta isti človek samo še zavržen malomeščan, katerega je nujno treba FIZIČNO in DUHOVNO uničiti – kadar agira Dimitrij Rupel kot ODGOVORNI urednik Tribune. Naj Dimitrij Rupel ne pričakuje, da mu bomo priznali nenavaden privilegij dvojne osebnosti, ker je ta fenomen še psihiatrično in znanstveno dokaj vprašljiv ali vsaj ne povsem raziskan.«

*****

Po zapisih Iva Svetine je bil Dimitrij Rupel spomladi leta 1969 deležen dolge diskusije na sestanku republiškega vrha, Rupel je namreč do tedaj bil kandidat za člana centralnega komiteja – to pot pa mu je škandal z revijo Tribuna zaprl. Vendarle je Rupel ostal v Komunistični partiji in nadaljeval svojo uredniško kariero pri drugih revijah, tudi v Problemih, dokler ni bil leta 1972 vpoklican v JLA in šele takrat izključen iz partije zaradi za vojsko preveč proameriških pogledov. Disidentsko avro in značko pomladnika si je pridobil šele leta 1987, ko je bil zaradi 57. številke Nove revije kot njen urednik odstavljen. 

Zanimivo analizo paradoksov slovenskega založniškega trga, ki jih je razkril škandal okoli revije Katalog, je leta 1971 v reviji Sodobnost ponudil Matjaž Kmecl. Slednji prizna, da je slovenski knjižni trg preprosto premajhen, da bi deloval po tržnem principu ter da so subvencije zato nujne. A kdo naj določa, komu naj bodo subvencije namenjene? Po navajanju Kmecla je tedanji predsednik sklada za podpiranje založništva slovensko kritiko javno prosil, naj oceni, kaj je in kaj ni vredno subvencije – saj mora sicer sklad podpreti vso slovensko literaturo ne glede na njeno zvrst ali kvaliteto. Birokrati pač niso kritiki. A kljub načelni nenaklonjenosti in pikrosti do takrat novih literarnih zvrsti Kmecl proti njim ne najde močnih argumentov. Kot literarni kritik oceni, da ni zmožen presojati o kvaliteti del, kot je celostranska vizualna pesem Milenka Matanovića v Katalogu iz črk: W V V. Načelna zavračanja novih umetniških trendov pa tudi niso bila možna. Po Kmeclu je bilo za mentaliteto malega naroda brez države, kot je bil slovenski, nujno, da je v stiku s tujimi umetniškimi tokovi in da ima, kar imajo drugi. Po drugi strani pa lahko v revijalnem tisku tistega časa nenehno beremo o napredni družbi socializma, ki vodi v boljšo prihodnost - ali ni del take težnje tudi napredna literatura?

Ob zaključku oddaje lahko ocenimo, da se težave političnega odločanja o financiranju slovenske literature in umetnosti še vedno gibljejo po istih parametrih, ki so bili nastavljeni v 60-ih letih prejšnjega stoletja, ko je politika nehala neposredno nadzorovati kulturno produkcijo. Poseben primer je bila revija Tribuna, ki se je financirala iz obvezne naročnine vseh študentov ljubljanske univerze – povedno je pismo Janeza Žnidaršiča uredništvu Tribune, objavljeno 4. decembra leta 1968, v katerem očita, da so študentje Filozofske fakultete prevzeli revijo ter da je »vsebina postajala vedno bolj “znanstvena” in “super kulturno-umetniška” ter tako povprečnim študentom vedno manj razumljiva. NI čudno torej, da so študentje popolnoma nedotaknjene izvode TRIBUNE uporabljali za kurjavo ter namesto toaletnega papirja.« Sorodni argumenti, kot jih lahko še danes slišimo ob diskusijah o RTV-prispevku in financiranju študentskega radia, torej. 

BONUS - KONDOMI

Za posladek poslušajmo še hitri troboj o Chubbyjevem ciklu Perservativi iz Kataloga, v katerem je ta reistično opisal sedem znamk kondomov. Četrta pesem iz cikla gre takole: 

*****

IV. Vrsta

Preservativ RIS v črni škatli 6,5 x 4 x 0,5 cm. Prednja ploskev je črna. Na njej je bel tovarniški znak in napis TRADE MARK / RIS NO RISK / 5 YEARS GUARANTEE. Zadnja ploskev je črna, na njej je bel krog in črni napis v belih poljih CONTROLLED / GUARANTEE TO 1970 / JUS G.D9. 053 /.

Preservativi so trije. Zloženi so v ovalno obliko in prelepljeni s selotejpom. Potreseni so s smukcem. So bele barve. Dodatnega valja za spermatozoide nimajo. Dolgi so 18 cm in imajo obseg 11 cm.

*****

Sledi odziv dvanajstih kulturnih starešin: 

*****

»Vsakemu normalno mislečemu in čustvujočemu človeku najbrž že zadostuje podatek, da se ena od pomembnejših “pesnitev” v Katalogu omejuje na to, da podrobno opisuje preservative sedmih ali osmih znamk – revija te in take “umetniške in idejne” smeri pa obsega nič manj kakor 176 strani velikega formata. A da je izid Kataloga v dobršni meri finančno omogočil Slad za pospeševanje založništva, to je že znano dejstvo. Prav to osupljajoče dejstvo pa je podatek, ob katerem ne gre molčati. Ker molčati pomeni strinjati se. Iz navedenega dejstva sledi, da posamezne institucije naše družbe moralno in gmotno podpirajo skupine, katerih edini smoter je – razvrednotenje prav vsega, kar sicer idejni in politični programi te iste družbe oficialno postavljajo v sam vrh dejanj in življenja vrednih vrednot.«

*****

Odgovor Bore Ćosića iz beograjske revije Rok:

*****

»Znači li to da prezervativi kao industrijski produkt, roba, “pomočni predmetiči”, predstavljaju nešto ilegalno, krijumčareno, pa prema tome nedostojno registrovanja u glasilu koje je subvencionirano od jednog javnog, društveno oficielnog Fonda? Znači li to da se u samom jezgru mlade slovenačke literature stvaraju grupe koje ovaj fabrikat žele da opišu do takvih pojedinosti kako bi bio obezvreden čitav idejni i politički program ovog istog društva? Znači li to da pomenuti program stoji u opreci sa proizvođenjem, raspačavanjem i upotrebom ove robe? Znači li to da upotreba istog artikla čoveka u našom društvu na taj ili oni način obezvređuje? Da li pomenutih dvanaest stolica zaista ozbiljno misle kada u povodu ove prezervativske raspre pominju haotičnost, idejnu konfuziju, pozerstvo istih tih dokumentarista? Smatraju li Vidmar, Bevk i ostali da bi se ista haotičnost izbegla izostavljanjem odnosne robe iz inventara prodavalca ili samo izostavljanjem njene upotrebe? Misle li Štiglic i drugovi da bi se zaobišla idejna konfuzija prelaženjem preko činjenica postojanja tih spektakularnih paketiča? Da li da ukinemo samo neke od navedenih marki ili sve do jedne? Da li da ih ostavimo u upotrebi a zabranimo samo njihovo pominjanje? Da li dozvolimo njihovo pominjanje a zabranimo pominjanje pred licima mlađim od šestnaest godina? Mlađim od petnaest godina? Da li da svim uzrastima dozvolimo pominjanje samo onih vrsta proizvodenih u socialističkim zemljama? U svemu tome morali bismo biti malo određeniji, malo precizni, zaboga! Kako je Papa precizan! Ne dozvoljava i tačka!«

***** *****

Duh leta 1968 je vdihaval Samo, lektorirala je Eva. Tehniciral je Makis, brala sva Lovrenc in Rasto.