Hiranje ekstra II: za-manj
Hiranje ekstra II.: za manj
Slišale ste kratek izsek iz skoraj petdesetminutne videokompilacije Order of Magnitude intermedijskega umetnika Bena Grosserja. V delu Grosser združi tiste trenutke Zuckerbergovih govorov od leta 2004 do 2018, v katerih ta poudarja besedi »več« in »rast« ter absurdno visoke zneske milijonov in milijard, ki so se in se bodo stekali v njegov »metaverse«. Ben Grosser v projektu poudari, o čem razmišljata Mark Zuckerberg in druščina njemu podobnih Bezosov, Pichaiev, Brinov, Pageov, Muskov in drugih, ki si lastijo internetni prostor in sooblikujejo ogromne kose družbene realnosti. Order of Magnitude ne pušča dvoma: razmišljajo o več tehnologijah za več podatkov za več oglaševanja za več podvodnih kablov za več podatkovnih centrov za več podatkov za več keša.
V februarski Art-arei smo spremljale razvoj internetnih tehnologij od optimističnih začetkov do totalne komercializacije. Danes ta tehnologija obstaja najprej kot mašinerija za ekstrakcijo uporabniških podatkov z namenom optimiziranja ciljnega oglaševanja in šele nato kot storitev, produkt, prostor, za katerega se izdaja. Danes razmišljanje, kritiko in možnosti intervencije v te prostore nadaljujemo s pogovori s tremi umetniki: Nicolasom Maigretem iz kolektiva Disnovation.org, Benom Grosserjem in Vladanom Jolerjem. Vsi trije se letos v sklopu 12. programa Taktike in praksa, ki poteka pod naslovom Novi ekstraktivizem, predstavljajo v Aksiomi.
Izraz novi ekstraktivizem je Aksioma posvojila od srbskega umetnika Vladana Jolerja. Znotraj prekrivajočih se polj družboslovnega in humanističnega proučevanja sodobnega tehnološkega razvoja se z vsako novo publikacijo pojavi še kup novih poimenovanj za različne fenomene. Pogosto avtorice iščejo nove načine poimenovanja v skovankah s predpono tehno-, kot so tehnošovinizem, tehnodeterminizem, tehnokapitalizem, tehnofevdalizem. Za obravnavanje problematičnih algoritmov in modelov za napovedovanje se uporabljata izraza algoritmična pravičnost in algoritmična odgovornost, ki se v uporabi prekrivata in uporabljata skoraj izmenjujoče. V angleščini je do neke mere že uveljavljen tudi izraz nadzorovalni kapitalizem avtorice Shoshane Zuboff, ki opredeljuje nekaj podobnega kot Jolerjeva reinterpretacija novega ekstraktivizma. (Pre)obilje izrazov odraža mladost raziskovalnega področja, hkrati pa povzroča zmedo, saj neuveljavljenost in prekrivanje terminov izničujeta njihov namen – jasno poimenovanje nečesa, česar posledično ni treba vedno znova definirati. Vseeno moramo priznati, da je novi ekstraktivizem smiselno poimenovanje določene ekonomske logike in da je to poimenovanje tudi precej … terminološko seksi. Pod izrazom novi ekstraktivizem si lahko predstavljamo logiko delovanja internetnih gigantov, usmerjeno v ekstrahiranje Zemljinih mineralov, virov energije, človeškega dela in vseh zajemljivih izkustev, prevedenih v podatkovne baze.
Tako srbski umetnik Vladan Joler opisuje različna polja, ki jih zajema novi ekstraktivizem in jih je marca predstavil tudi v Aksiominem razstavnem prostoru z enako naslovljeno videoinstalacijo. Jolerjev Novi ekstraktivizem je neke vrste zemljevid: kompleksen kartografski projekt, ki poskuša ponuditi grafično reprezentacijo podatkov in teoretskih konceptov, ki obravnavajo »novoekstraktivistično« infrastrukturo.
Jolerjev kompleksni zemljevid je nastajal več let, zaobjema večplastno strukturo ekstraktivistične logike: vključuje zemeljsko mineralno plast, plast človeškega dela in plasti ekstrakcije uporabniških podatkov, ki jih predstavlja s pomočjo raznih konceptov. Internetne konglomerate, kot sta Google in Facebook, prikaže kot črne luknje, ki ukrivljajo čas-prostor virtualnega vesolja in ustvarjajo polja intenzitete, ki vase posrkajo uporabnike. Ti padajo v mešanico Platonove jame in panoptikona, v kateri so podvrženi algoritmično kurirani verziji realnosti tam zunaj in hkrati ves čas opazovani, da se iz njihovega vedenja lahko generirajo baze podatkov. Na zemljevidu je prikazana tudi točka brez povratka, od katere naprej je posameznica obsojena na popolno vsrkanje merljivih aspektov njenega življenja v črno luknjo tehnoloških gigantov. Ta točka se sčasoma premika čedalje dlje od svojih izvorov na platformah – v črnih luknjah, saj je vedno več aspektov našega življenja neizključujoče povezanih s tehnologijami, ki jih nadzirajo ameriški internetni giganti. Celo tako zelo smo navezani nanje, da se poraja vprašanje, ali smo še zmožni obstajati izven opisane mašinerije. Nadalje, se sprašuje Joler, ali obstaja beseda, ki je ni možno googlati?
Eden Jolerjevih kartografskih projektov je tudi zemljevid Anatomy of an AI, ki je nastal v sodelovanju s Kate Crawford, avtorico pomembnega dela Atlas of AI. Na tem zemljevidu je obravnavana tudi problematika novih oblik virtualnega dela, ki poganjajo procese strojnega učenja in se nato uporabljajo za napovedovanje, razvoj novih tehnologij in učinkovitejše ciljno oglaševanje.
Jolerjevo razmišljanje tako na svoj način povzema tudi del marksističnega pričkanja glede verodostojnosti definicij nematerialnega, virtualnega in potrošniškega dela. Brez dvoma pa lahko trdimo, da logika novega ekstraktivizma v vsakem trenutku išče nove aspekte človeškega izkustva, ki bi se jih dalo zajeti, kvantificirati in prevesti v profit. Proces zajemanja pa poteka preko pazljivo zasnovanih uporabniških vmesnikov.
Meje mojega uporabniškega vmesnika so meje mojega sveta. Kar se kaže kot možnost za prilagajanje vmesnika, je zgolj stroj za diferenciacijo posameznic, kar ostaja standardizirano za vse, pa služi lažji organizaciji te diferenciacije. Eksperimentalni skladatelj, programer, profesor, umetnik Ben Grosser s svojimi projekti ne le kritizira, temveč zelo konkretno intervenira v že obstoječe programe in ustvarja nove.
Socialno omrežje, ki ga omenja Grosser, je njegov projekt Minus: platforma, ki ne spodbuja k povečevanju interakcije, temveč uporabnici omogoča maksimalno sto objav. Grosserjeva dela bodo z naslovom Programska oprema za manj v Aksiomi razstavljena od 25. maja do 25. junija. Grosser že desetletje ustvarja umetniško-raziskovalne intervencije v delovanja ameriških internetnih podjetij: odmeven primer je njegov plugin ScareMail, s katerim lahko v podpis na koncu elektronskega sporočila v Gmailu dodate unikatno strojno generirano zgodbico, ki vsebuje kup ključnih besed, po katerih NSA-jevi programi iščejo »nevarne posameznike«. Projekt je oblika protesta proti vohunjenju za civilisti, ki NSA-jeve baze zaspamma z absurdnimi zgodbicami. Grosser je razvil tudi številne druge intervencije, ki na tak ali drugačen način zmedejo algoritme velikih socialnih omrežij, tega pa so se se njihovi lastniki precej ustrašili.
Grosserjeve umetniške intervencije kažejo možnosti drugačnega pristopa do snovanja tehnologij. Kažejo na izhode iz ciklov neskončne rasti pozornosti, namenjene platformam, neskončne rasti baz, zapolnjenih s podatki o našem obnašanju, neskončne rasti profitov lastnikov internetnega prostora in v končni fazi neskončne rasti verjetnosti popolne okoljske katastrofe. Koliko bodo te možnosti izkoriščene?
Od vprašanj o manj škodljivi programski opremi tako organsko preidemo k vprašanjem o prekinitvah cikla rasti, ki vodi v ekološko katastrofo. To vprašanje je povezano s konceptoma odrasti oziroma postrasti, s katerima se ukvarja tudi umetniški kolektiv Disnovation.org, ki v Aksiomi trenutno goji pšenico. O postrasti in projektu Sistem za podporo življenju razmišlja član kolektiva Disnovation.org Nicolas Maigret.
Kolektiv Disnovation.org je vse potrebno za vzgojo približno kilograma pšenice vzpostavil v Aksiominem razstavnem prostoru, tam lahko še do 20. maja v živo spremljate njeno rast in ob tem razmišljate o naši postapokaliptični prihodnosti.
Na začetku oddaje smo prisluhnili odlomku iz projekta Order of Magnitude Bena Grosserja. Njegova kompilacija besede »more« v dvanajstih letih Zuckerbergovih javnih nastopov se je seštela v skoraj petdeset minut. Grosser je raziskovanje kasneje nadgradil s še eno kompilacijo – omemb besede »less« v istih nastopih. To je potem časovno »razpotegnil«, da se je ujemalo z dolžino prve kombinacije »more«. Prisluhnimo odlomku.
Tako se sliši razdalja med razmišljanjem o manj in o več tiste peščice moških, ki upravljajo s čedalje večjimi kosi naših življenj. Kot nas spodbujajo umetniške intervencije današnjih sogovornikov, je torej na nas, da si prizadevamo za – manj.
Oddajo je pripravila Neja. Lektorirala je Irena, tehnicirala Raketa, bral sem Biga.
Dodaj komentar
Komentiraj